Presejalni programi

Recept za zgodnejše odkrivanje in učinkovitejše zdravljenje pljučnega raka prinaša nacionalni presejalni program, a tlakovanje poti do uvedbe tega programa bo, kot poudarja doc. dr. Martina Vrankar, trajalo še nekaj let

Rak pljuč je huda bolezen. Tako pri nas kot po svetu je na prvem mestu po umrljivosti, pri ženskah in pri moških – v dobršni meri zaradi tega, ker bolezen vse predolgo ostane neprepoznana. Ob postavitvi diagnoze je namreč bolezen pri približno polovici obolelih že tako napredovala, da ni več ozdravljiva. Po drugi strani pa danes tudi pri pljučnem raku obstajajo dobre možnosti za ozdravitev, a le, če je bolezen odkrita dovolj zgodaj. Ker v zgodnjem stadiju bolezen odkrijejo le pri petini bolnikov, želi medicina fokus usmeriti v iskanje posameznikov, pri katerih bi čim zgodnejše odkritje predrakavih in rakavih sprememb pomenilo dober obet za ozdravitev. Na področju raka pljuč naj bi v prihodnjih letih tovrstni premik dosegli po zaslugi uvedbe novega organiziranega presejalnega programa.

Varnost in kakovost

»V trenutku, ko je pacient iz žepa potegnil pištolo, smo se odzvali tako, da smo zagotovili našo varnost ... ,« je stiske kadrovsko zdesetkane zdravstvene nege s konkretnim izkustvom ponazoril Aljoša Lapanja

»V zdravstveni negi si že dolgo prizadevamo, da bi nam odločevalci priznali zadostno število kadra in ustrezne kadrovske normative, zlasti tam, kjer je izvajanje skrbi za paciente najzahtevnejše – denimo v intenzivnih enotah, psihiatričnih intenzivnih oddelkih ... Predvsem pa bi izpostavil domove starejših, kjer je kadrovski normativ v nočni izmeni res nedopusten. Za 100 do 150 varovancev sta tam namreč le dve medicinski sestri, zdravstvena tehnika oziroma bolničarja – in res si težko predstavljam, kako bi lahko dva zaposlena ustrezno in v skladu z zahtevami stroke poskrbela za 150 ljudi,« je v pogovoru o prizadevanjih za čim učinkovitejšo prepoznavo in preprečevanje nasilja v zdravstvenih zavodih ter zavodih za socialno varstvo poudaril diplomirani zdravstvenik Aljoša Lapanja, sicer zaposlen v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Revolt

»Dovolj nam je!« sporočajo ne le zdravniki, ampak celotno zdravstvo – skupaj z bolniki

Napovedana zdravniška stavka je, čeprav v javnosti ni tako razumljena, zadnji klic vpijočega v javno-zdravstveni močvari, ki danes državljanu, zavarovancu, pacientu, bolniku daje bistveno manj, kot mu obljubljata tako veljavna zakonodaja kot, nenazadnje, tudi ustava. In ne, pri tem nikakor ne gre le za plače zdravnikov. Te so pravzaprav vrh ledene gore, ki, obdana s sistemsko nepreglednim močvirjem, ni zamrznila le ažurnega, celovitega, s kakovostjo in varnostjo zaznamovanega delovanja zdravstva, ampak je onemogočila razvoj. Razvoj, ob katerem zdravniki in medicinske sestre zaradi nemogočih pogojev ne bi uhajali drugam, pacienti pa ne bi obtičali v nepreglednih čakalnih vrstah in med čakanjem izgubljali že tako ali tako načeto zdravje. Vlada, ki poudarja, da se zaveda obstoječih težav, je danes na dopisni seji v strinjanju, da so spremembe nujne, sprejela izhodišča za pogajanja s sindikatom (zobo)zdravnikov Fides.

Čakalne dobe

Kdo bo rešil zdravstvo, kdo bo poskrbel za bolnike, ujete v čakalnih vrstah?

Veliko momentov je v zadnjih dveh letih vplivalo na dogajanje v zdravstvu, v katerem zdaj okužbe z novim koronavirusom – zlasti tiste, ki vodijo v najtežje zaplete – niso več v prvem planu. V ospredje prihajajo osebne izkušnje, ki nakazujejo in potrjujejo, da so se čakalne vrste še dodatno podaljšale, v sistemu, ki je bil že pred pandemijo kadrovsko podhranjen in logistično izčrpan, pa poskušajo sanirati situacijo, v kateri je vse preveč zbolelih ostalo brez strokovne pomoči, brez pravočasne diagnostike in brez zdravljenja. Takih primerov ni malo. Ob tem se velja argumentirano vprašati, komu pripisati krivdo za takšno stanje – toda čeprav je odgovor na tovrstno retorično spraševanje jasen, do rešitev ne pride. V aktualnem trenutku, tik pred volitvami, se, seveda, pospešeno vrstijo obljube o odpravi v zdravstvu nakopičenih problemov; toda vse te obljube se potem, ko se politični položaji in interesi razporedijo za naslednji mandat, praviloma razblinijo kot milni mehurčki. Bo zdravstveni sistem tudi tokrat še naprej (p)ostajal lupina, iz katere zaposleni vseh profilov zaradi nemogočih razmer bežijo – pacienti pa ostajajo brez zdravnikov, že v osnovnem zdravstvu?

Reforma

»V zadnjih desetletjih smo zdravstveni sistem tako zapletli, da nam prav nič ne pomaga, če se peljemo po avtocesti – dokler vozimo v napačno smer«

Za slovensko zdravstvo ni upanja, je po aktualnih predvolilnih soočenjih ocenil eden od nekdanjih ministrov za zdravje. Je upanje vsaj za bolnike, ki so zdaj, po dvoletnem sobivanju s pandemijo, ujeti v še daljših čakalnih vrstah? Je mogoče verjeti, da bodo v prihodnje pospešeno zaživele ključne spremembe, ki bodo našemu zdravstvu omogočile to, zaradi česar obstaja: da bolnikom strokovno, učinkovito, kakovostno, varno in celovito pomaga takrat, ko ti zbolijo – in ne šele z zamikom, ki je za marsikoga lahko tudi usoden? Napovedi in obljube se zdaj, v predvolilnem obdobju, resda pospešeno vrstijo, toda kaj, ko vemo, kakšna je njihova usoda potem, ko so stolčki razporejeni in funkcije razdeljene. Kompas, ki ga pri politiki vedno znova prevzamejo in prežamejo takšni in drugačni interesi, postane muhast, kot bi se magnetna igla, ki naj bi pomagala pri navigaciji, po koncu volitev vedno znova razmagnetila.

Rak

Z ustanovitvijo Sklada Mojce Senčar združenje Europa Donna skupaj z Univerzo v Ljubljani odpira vrata novim znanstvenim prebojem na področju raka dojk in raka rodil

Tri leta minevajo, odkar se je za vedno poslovila prim. Mojca Senčar, izjemna gospa, po profesiji zdravnica, ki ji je življenjsko pot prekrižala težka bolezen – rak na prsih. Bolezni se je uspešno upirala (ne nekaj let, ampak štiri desetletja), s posebnim poslanstvom, ki si ga je zadala in ki ga je pogosto utemeljevala z besedami, na katere je danes spomnila njena hči Polona Strnad: »Bog me je pustil živeti z razlogom.« Ta razlog so bile bolnice z rakom dojk oziroma bolniki z rakom nasploh, kajti Mojci Senčar je z ozaveščanjem o pomenu zdravega načina življenja in o raku, z detabuiziranjem te bolezni, s prizadevanji za čim zgodnejše odkrivanje raka in za enako dostopnost do kakovostnega, pravočasnega in celovitega zdravljenja ter rehabilitacije uspelo doseči tektonske premike. Danes, tik pred svetovnim dnevom boja proti raku, ki ga sicer obeležujemo 4. februarja, in ob 25-letnici delovanja Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, ki mu je predsedovala dolga leta, so bili postavljeni temelji za začetek delovanja Sklada Mojce Senčar.

Nevrodegenerativne bolezni

Multipla skleroza, bolezen tisočerih obrazov – in nove možnosti, ki spreminjajo paradigme zdravljenja

Vzrok za nastanek multiple skleroze, bolezni tisočerih obrazov, še vedno ni poznan. A kljub tej enigmi je danes na voljo veliko obetavnih možnosti za uspešno obvladovanje in upočasnitev napredovanja omenjene bolezni. Na Slovenskem imajo bolniki z multiplo sklerozo – teh je približno 3500 – na voljo vsa zdravila, ki so v uporabi tudi drugod po svetu, vključno z novostjo: možnostjo, da si pacienti biološko zdravilo aplicirajo sami, doma. Nove možnosti pomembno spreminjajo doslej ustaljene paradigme zdravljenja, v sistemu, ki je kadrovsko podhranjen, pa istočasno vznikajo nove težave in skrbi – tudi na račun pandemije, ki še vedno ni izzvenela.

Revolt

Za polnjenje polic v trgovini 6,34 evra na uro, za zdravljenje in reševanje življenj v urgentnem centru pa 5,57 evra na uro

»Smo mladi zdravniki res zaslužkarji, kot nam očitajo facebook anonimneži in kot bi lahko sklepali iz pogostih odzivov v javnosti?« Odgovor na omenjeno retorično vprašanje in tovrstne pavšalne trditve v hipu ovrže že obisk spletne strani Mladih zdravnikov Slovenije, kjer je objavljenih nekaj deset njihovih plačilnih list. A ker si marsikdo ne bo vzel časa, da bi pregledal te podatke, velja izpostaviti samo dve primerjavi, s katerima je pravo (ne virtualno!) resničnost ponazoril predstavnik mladih zdravnikov Luka Puzigaća. »Trenutno študentski servis ponuja plačilo za polnjenje trgovinskih polic v višini 6,34 evra neto na uro; to je več, kot prejme zdravnik pripravnik, ki dela v urgentnem centru ljubljanskega UKC in na uro zasluži 5,57 evra neto. Prek študentskega servisa je, denimo, mogoče zaslužiti deset evrov neto na uro za odvzem brisov HAGT; po drugi strani pa specializant anesteziologije, ki dela v COVID enoti intenzivne terapije v UKC Ljubljana – in ki bo nekomu s pozitivnim testom in resnejšimi zapleti po okužbi s SARS-CoV-2 pomagal pri nujnem invazivnem zdravljenju v bolnišnici –, prejme nič več in nič manj kot 8,41 evra neto.«

Cepljenje

Da bi se življenje čim prej vrnilo v normalne tirnice, da bodo otroci lahko imeli normalno otroštvo, da bi bili prazniki lahko obarvani praznično in da se ne bi bilo več treba odpovedovati druženju ...

»Spoštovani, obveščamo vas, da po navodilih ministrstva za zdravje in vodstva UKC Ljubljana vaš termin za pregled odpade. O nadaljnjih postopkih vas bo po pošti naknadno obvestil vaš lečeči zdravnik.« V teh dneh takšna obvestila prejema vedno več pacientov, ki so dolgo, predolgo čakali na preiskavo, pregled ali poseg, ki bi pomembno pripomogel k izboljšanju njegovega počutja in omogočil pravočasni začetek zdravljenja – ne šele potem, ko se bo končala agonija prezasedenosti bolnišničnih zmogljivosti zaradi hudih zapletov pri prebolevanju okužbe z novim koronavirusom.

Preventiva

Neslavni rekord in nedopustno ugašanje življenj

Postali smo prvi na svetu, osvojili smo neslavni globalni rekord. Rekord, ki bi se ga morali sramovati, rekord, zaradi katerega bo znova ugasnilo vse preveč življenj. Povprečje števila novoodkritih okužb z novim koronavirusom – ja, točno tistim virusom SARS-CoV-2, za katerega mnogi še vedno zatrjujejo, da ga je mogoče premagati zgolj s pozitivnim razmišljanjem, saj da je pandemija tako ali tako lažna novica, izrabljena zato, da bi nas vse opremili s čipi – nas je v zadnjem tednu katapultiralo na prvo mesto na svetovni lestvici. In čeprav so okužbe prisotne tudi drugod, bo njihova peza pri nas ena od najhujših. Zakaj? Zato, ker so nejeverni Tomaži preglasili stroko, zato, ker je politika izgubila še zadnjo trohico ugleda – in z njo, žal, tudi stroka, ki se pojavlja na vladnih tiskovnih konferencah. Pa tudi zaradi tega, ker se mnogi, premnogi pri nas niso odločili za zaščito s cepljenjem, ki resda ni 100-odstotno učinkovito, a v tej pandemiji lahko obvaruje največ življenj.