Rak

Uzakonitev pravice do pozabe bo pri vlogah za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev naredila konec šikaniranju posameznikov, ki so preboleli raka

Pravica do pozabe je izjemen in nujen dosežek sodobne družbe, ki se mu približuje tudi Slovenija – s skorajšnjo uzakonitvijo možnosti, da zavarovalnice, banke ali delodajalci vlog za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev ne bodo več zavračali nekomu, ki je v preteklosti zbolel za rakom in potem bolezen premagal. Na nujnost sklenitve tovrstne pogodbe, ki v napredni družbi državo in institucije zavezuje k prekinitvi tovrstnega stigmatiziranja, smo na zdravstvenem portalu opozarjali pred petimi leti. V zadnjih letih so zastopniki obolelih – ključno vlogo sta odigrali združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L ter slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna – na tem področju privzeli aktivno vlogo. Združenji sta naredili tektonski premik v zagovorništvu (nekdanjih) bolnikov, ki jim je bila na njihovi življenjski poti vedno znova in brez utemeljenega razloga odrekana enakopravna vloga v družbi.

Skrb za čisto okolje

Je na obzorju prva zmaga v doslej donkihotskem boju z onesnaževalskimi giganti?

Bodo poslanci na jutrišnji izredni seji državnega zbora glasovali za predlog novele zakona o varstvu okolja in tako v kratkem, ko bo prišlo na vrsto še tretje branje noveliranega dokumenta, omogočili zaživetje strožjih določb glede izpustov iz sosežigalnic in zaostritev kriterijev za monitoring onesnaževalskih izpustov? Bo zakonodajna veja oblasti omogočila zmanjšanje industrijskega onesnaževanja ne le v srednji Soški dolini, ampak tudi drugod po Sloveniji – v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Kočevju, Celju in še marsikje drugje – in tako končno vendarle v prvi plan postavila skrb za zdravje prebivalstva? Se bo pokazalo, da zaščita zdravja ljudi in čistosti okolja vendarle tudi pri nas postaja vrednota, ki bo boljši jutri omogočila tudi našim zanamcem?

Skrb za čisto okolje

Se poslanci zavedajo, da je največja naprava za sosežig prav v srednji Soški dolini, kjer je največ poklicnih in okoljskih bolezni v Sloveniji? Bodo glasovali za zaostritev veljavne zakonodaje, v dobro zdravja?

V srednji Soški dolini, zaznamovani z dolgoletnim industrijskim onesnaževanjem in posledično nadpovprečno visokim deležem zbolevnosti tamkajšnjega prebivalstva za rakom, je umeščena največja naprava za sosežig na Slovenskem. Toksičnost izpustov onesnaževal, posledice sežiganja odpadkov ter sosežiga so že doslej zahtevale nepredstavljiv in nedopusten davek, merjen v izgubljenem zdravju mnogih pa tudi v preštevilnih bistveno prezgodaj ugaslih življenjih. Domačini so odgovorne že pred štirimi leti javno opozarjali na nedopustnost nadaljnjega dopuščanja takšnih razmer za življenje na območju, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?« Zdravniki, ki tako po človeški kot po strokovni plati vedo, kako neizrekljiva je kalvarija obolelih, se v zadnjih letih javno zavzemajo za boljšo zaščito domačinov in njihovega zdravja – zato absolutno podpirajo predlagano zaostritev zakonodaje, s katero naj bi tudi v Sloveniji dosegli izenačitev mejnih vrednosti izpustov onesnaževal za sežig in sosežig.

Skrb za čisto okolje

Zdravniki za boljše zdravje prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline: »Zaščitite zdravje teh ljudi, kolikor je to sploh še mogoče!«

O tem, koliko hudega je prebivalcem srednje Soške doline, zlasti tistim, ki živijo v bližini Anhovega, povzročila industrija, ni vredno izgubljati besed. Na tem območju Slovenije plačujejo največji davek na račun dolgoletnega okoljskega onesnaževanja. Breme mezotelioma je tamkaj približno 100-krat večje kot drugod po Sloveniji. Zato se zdi povsem neverjetno, da si nekateri – tudi ali predvsem glede zaostritve zakonodaje na tem področju – vztrajno zatiskajo oči pred resničnostjo, ki jo na tem področju izpisujejo zdaj dopuščene razlike v dovoljenih emisijah strupenih snovi v zrak med cementarnami s sosežigom odpadkov in sežigalnicami odpadkov. Bodo poslanci vendarle izglasovali novelo zakona o varstvu okolja, ki so jo na podlagi 5000 overjenih podpisov prebivalcev Slovenije pripravile nevladne organizacije in ki naj bi končno pripomogla k izenačitvi standardov za sežigalnice in sosežigalnice?

Varnost in kakovost

Bodo akutno bolnega na urgenci po novem res lahko obravnavali tudi patologi?

Da so razmere v slovenskem zdravstvu na prenekaterem področju kritične, je znano, že dolgo. To najbolje vedo bolniki, ki prej, preden dobijo diagnozo in začnejo prejemati zdravljenje, do onemoglosti čakajo na diagnostiko, preiskave in posege. To vedo zaposleni v javnem zdravstvu, ki marsikdaj in marsikje delujejo v nevzdržnih pogojih in neustreznih razmerah, kadrovsko zdesetkani, v neustreznih prostorskih in logističnih okoliščinah, a kljub vsemu vztrajajo. Mnogi, ki tega ne zmorejo več, so odšli oziroma odhajajo. Da bi prekinili stanje, ki ni dobro za nikogar, so se na ministrstvu za zdravje lotili sprememb, vlada je pred nekaj dnevi sprejela predlog interventnega zakona, ki pa bo, vsaj po odzivih sodeč, stanje v zdravstvu le še poslabšal – če dokumenta ne bodo pravočasno umaknili in ga spisali na novo.

Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Ukrepi

Spet smo brez zdravstvenega ministra in še vedno brez zdravstvene reforme – bolniki pa so še vedno ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah

Skorajda ni dneva v letu, ki na globalni ravni ne bi bil posvečen nečemu; nemalokrat so to hude kronične bolezni, redke bolezni, dedne bolezni, medtem ko je 11. julij svetovni dan prebivalstva. Če se pri tem omejimo na majhno Slovenijo, ki summa summarum predstavlja manj kot 0,03 odstotka celotnega prebivalstva tega planeta, lahko (znova) ugotovimo, v kako skrb vzbujajoči zdravstveno-sistemski situaciji je slovenski narod, ki se pospešeno stara in posledično potrebuje vse več zdravstvenih storitev. Te bi morale biti ažurne, pravočasne, celovite, v skladu s sodobnimi standardi, maksimalno učinkovite. V več kot dveh desetletjih smo se naposlušali obljub o učinkovitih sistemskih spremembah, ki naj bi zastarele okvire sistema korenito obnovile in pacienta dobesedno, ne le na papirju, postavile v središče obravnave – takrat, ko je ta nujna in najbolj učinkovita, ne šele z dolgotrajnim zamikom, ko je nastalo škodo težko, včasih pa tudi nemogoče sanirati. In kje smo danes? Spet brez resornega ministra. Brez zdravstvene reforme. Bolniki so ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah.

Čakalne dobe

Kdo bo rešil zdravstvo, kdo bo poskrbel za bolnike, ujete v čakalnih vrstah?

Veliko momentov je v zadnjih dveh letih vplivalo na dogajanje v zdravstvu, v katerem zdaj okužbe z novim koronavirusom – zlasti tiste, ki vodijo v najtežje zaplete – niso več v prvem planu. V ospredje prihajajo osebne izkušnje, ki nakazujejo in potrjujejo, da so se čakalne vrste še dodatno podaljšale, v sistemu, ki je bil že pred pandemijo kadrovsko podhranjen in logistično izčrpan, pa poskušajo sanirati situacijo, v kateri je vse preveč zbolelih ostalo brez strokovne pomoči, brez pravočasne diagnostike in brez zdravljenja. Takih primerov ni malo. Ob tem se velja argumentirano vprašati, komu pripisati krivdo za takšno stanje – toda čeprav je odgovor na tovrstno retorično spraševanje jasen, do rešitev ne pride. V aktualnem trenutku, tik pred volitvami, se, seveda, pospešeno vrstijo obljube o odpravi v zdravstvu nakopičenih problemov; toda vse te obljube se potem, ko se politični položaji in interesi razporedijo za naslednji mandat, praviloma razblinijo kot milni mehurčki. Bo zdravstveni sistem tudi tokrat še naprej (p)ostajal lupina, iz katere zaposleni vseh profilov zaradi nemogočih razmer bežijo – pacienti pa ostajajo brez zdravnikov, že v osnovnem zdravstvu?

Javno naročanje

Bo za nekoruptivne cene medicinskega materiala in pripomočkov skrbel dr. Blaž Mrevlje?

Zdravniki, ki si v sklopu skupine zdravstvo.si prizadevajo za čim bolj celovito ureditev razmer v zdravstvu, vključno s preprečitvijo korupcije, so se nocoj odzvali na sprejetje novele zakona o javnem naročanju in to dejanje označili kot »prelomni dogodek na tem področju, saj zakon po desetletjih preplačevanja medicinskega materiala pomeni prvi korak k našemu približevanju cenam medicinskih pripomočkov in materialov v razvitih državah Evropske unije«.

Reforma

Zakaj bolniki pri nas umirajo v čakalnih vrstah?

Slovenija se je v mednarodnih primerjavah dolgo lahko ponašala s podatkom, da ji je, tako rekoč edini od posttranzicijskih držav, uspelo ohraniti dobro delujoč zdravstveni sistem. Danes pa so nam lahko za zgled države, ki so takrat izrazito zaostajale za nami. Slovenski zdravstveni sistem, v katerem bi do korenitih sprememb moralo priti že davno, a so se vedno znova vse po vrsti porazgubile v kalnih političnih in interesnih, koruptivno obarvanih vodah, je namreč danes v vse prej kot zavidljivem položaju. Primanjkuje zdravnikov, medicinske sestre uhajajo v bolje plačane službe, aparature so v dobršnem delu dotrajane, stavbe zastarele, bolnišnični prostori marsikje povsem neustrezni. Bolniki pa so ujeti v predolgih čakalnih vrstah, v katerih umirajo – dobesedno.