Varnost in kakovost

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti: kam smo kot družba zašli, če osebni interesi in politične preference zlahka preglasijo glas tistih, ki zdravijo obolele s težavami v duševnem zdravju – odrasle in tudi otroke?

Duševno zdravje zagotovo ni nekaj, s čimer bi se bilo dopustno poigravati ali z njim celo eksperimentirati, kajti pri boleznih, ki zahtevajo usmerjeno obravnavo kliničnega psihologa, pedopsihiatra ali psihiatra, napačni pristop lahko povzroči resno poslabšanje. A zdi se, da predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki po kratkotrajni »zamrznitvi« znova prihaja na mize poslancev, želi v javnozdravstveni sistem po prižigu zakonodajne zelene luči umestiti prav tovrstne poskuse – z izgovorom, češ da je to področje, ki izven klinične prakse ni regulirano, končno vendarle treba urediti. A zakaj z urejanjem tega področja posegati v medicino, kjer je za strogo regulativo, etiko in celovitost klinične obravnave že poskrbljeno? Kaj takšen pristop, ki želi vrata v javno zdravstvo odpreti praksam, ki z medicino nimajo nič skupnega, pomeni za pacienta, ki si, ko zboli, želi edino to, da ne bi obtičal v predolgih čakalnih vrstah, v katerih se njegovo bolezensko stanje še dodatno slabša? Bo novi zakon, če bo sprejet, pripomogel k skrajšanju čakalnih vrst ali pa bo, nasprotno, odprl manevrirni prostor za prezrtje diagnoz in posledično napačno ukrepanje, ki bo lahko imelo tudi nepopravljive posledice?

Nujna stanja

»Ne moremo pristati na to, da ministrstvo za zdravje sprejema diktat policije glede načina organizacije dela HNMP in celo glede načina izvajanja postopkov v helikopterju«

Nizu pomislekov in opozoril na račun domnevnih nepravilnosti pri izboru helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), ki so se v zadnjih mesecih pospešeno nizali predvsem iz strokovno-izkustvenih krogov medicinske in zdravstvene stroke – torej tistih, ki neposredno sodelujejo pri nujnem reševanju posameznikov, ki so utrpeli hudo poškodbo ali akutno bolezen, ko je od hitrosti ukrepanja in optimalnih možnosti za tovrstno ukrepanje odvisno preživetje –, bo v kratkem sledil epilog. Ker pa je v manj kot 24 urah prišlo do dveh pomembnih logističnih preobratov, je vsebinska usmeritev tega epiloga za zdaj še nepredvidljiva.

Nujna stanja

»Ko zaradi improvizacije obravnava pacienta ne bo mogla biti optimalna in bo šlo kaj narobe, bosta kriva zdravnik in reševalec, nihče drug ne bo prevzel odgovornosti – ne policija ne politika ...«

Vse kaže, da bo Slovenija – ne glede na pomisleke in opozorila urgentnih zdravnikov in reševalcev, ki argumentirano oporekajo izbiri pri načrtovanem nakupu dveh namenskih helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) – dobila dolgo pričakovani zračni plovili, ki pa naj v resnici ne bi omogočali optimalnih pogojev za oskrbo pacienta med izvajanjem nujne medicinske pomoči. Takšen epilog je bil, vsaj na politični ravni, predvidljiv. Povsem nepredvidljiv pa je aktualni odziv nekaterih predstavnikov medicinske stroke – tistih, ki sodelujejo tako pri HNMP kot pri helikopterskem reševanju z gora. Ti so se konec minulega tedna iz nedoumljivih razlogov odločili za verbalni luping in javnosti sporočili, da optimalnost oskrbe pacientov v novih helikopterjih ni več vprašljiva, saj da je oziroma bo lahko celo boljša, kot so pričakovali. Toda mariborska služba HNMP se s kolegi, ki delajo v sklopu HNMP Brnik, ne strinja.

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Etika

»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«

V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.

Varnost in kakovost

»Ogorčeni smo nad kolegico, ki je zasnovala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil«

S psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan sva se pogovarjali na nevihtni ponedeljek, ki je presekal dolgo trajajoči vročinski val in je zelo povedno simboliziral turbulentno dogajanje, povezano s sprejemanjem predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Dokument naj bi namreč pod krinko urejanja tega področja, za katerega v slovenski družbi na prostem trgu ni regulative, vnesel zmedo v sfero kliničnega dela, ki deluje v skladu z visokimi strokovnimi standardi. Kakšni so bili skriti nameni »ureditve razmer«, smo izvedeli pred nekaj dnevi, ob razkritju, da za pripravo zakona ne tičita le politična oholost in namerna obstrukcija klinične stroke, ampak tudi zloraba položaja in odsotnost integritete, na katero se sicer sklicujejo na ministrstvu za zdravje. A zgodba se še ni končala, kajti tudi odločitev politike, da odločanje o predlogu zakona prestavi na jesenski čas, ne drži več; sporni dokument se je namreč že znašel na dnevnem redu izredne seje državnega zbora, ki se bo odvila še pred začetkom parlamentarnih počitnic.

Varnost in kakovost

»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«

Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Varnost in kakovost

»Pričakujemo, da se bodo čakalne dobe, če bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, še podaljšale«

Vlada je soglašala z vsebino zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi v Sloveniji uzakonil najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v EU. Podobno sporočilo dobivamo tudi od zakonodajne oblasti, saj so poslanci predlaganemu dokumentu v sklopu prve obravnave prižgali zeleno luč za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Je mogoče, da bodo oporekane rešitve – kljub vsem opozorilom medicinske stroke ter številnih združenj bolnikov – zaživele tudi v praksi? Ali sploh še obstaja možnost, da odločevalci prisluhnejo klinični stroki?

Varnost in kakovost

Se zakonu, ki »uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU«, obeta podpora?

»To, da se skrpucalu, kakršen je predlog zakona o psihoterapiji, ki mu nasprotuje vsa klinična stroka v državi in ki uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU, obeta podpora, ni presenetljivo, saj smo vajeni, da se interesov bolnikov ne postavlja na prvo mesto,« je ob rob obravnavi omenjenega zakonskega predloga, o katerem bo državni zbor odločal po rednem postopku, zapisal družinski zdravnik mag. Igor Muževič. In dodal: »Vse, kar zakon vpeljuje, je nižanje kakovosti ter varnosti obravnave za ranljive skupine prebivalstva, medtem ko bo dostopnost nespremenjena. Lepo, da se poleg Svobode s tem strinjata tudi Levica in NSi. Pacienti na prvem mestu – mar res?«

Varnost in kakovost

»Če bo predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, bo povzročil številna tveganja, neželene zaplete pri zdravljenju in predvsem številne strokovne napake,« trdi zdravstvena stroka

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki mora po danes opravljeni splošni razpravi preiti skozi vse faze obravnave v državnem zboru, bo močno omajana razmerja med zdravstvom in politiko, ki izrazito vplivajo tudi na kakovost zaupanja med zdravnikom in pacientom, bodisi popravil bodisi do konca omajal. Zakaj? Zato, ker prvič v zgodovini slovenskega zdravstva celotna zdravstvena stroka, skupaj z združenji bolnikov, zakon soglasno zavrača – kot strokovno povsem nesprejemljiv, predvsem pa nevaren za paciente.