Področje zdravstvenega zavarovanja je v Sloveniji pred pomembnimi pretresi, začenši z načrtovano ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja pa vse do nujne prevetritve v obveznem zavarovanju, ki mu je pri načrtovanju in predlaganju ukrepov politika v zadnjih letih nemalokrat poskušala pristriči krila. In kje s(m)o v tej zgodbi zavarovanci oziroma pacienti?
Prav vse (politične) odločitve so povezane z zdravjem. In vsi z zdravjem povezani ukrepi dokazano vplivajo tudi na gospodarstvo, na rast in razvoj družbe pa tudi vsakega posameznika. Zato bi prav vsaka država z usmerjenimi naložbami lahko bistveno izboljšala zdravstveno sliko prebivalstva in istočasno zmanjšala vedno težje obvladljive stroške, s katerimi se spopadajo zdravstveni sistemi. Se vam te trditve zdijo znane, ničkolikokrat ponovljene? Morda je res tako – toda finska združenja bolnikov so s konkretnimi primeri pokazala in dokazala, da ne gre le za prazne floskule, ampak za prijeme, ki lahko tlakujejo pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji, dvema pojmoma, ki pretresata rigidne politične prijeme in prinašata dobre obete na področjih, ki sodobni družbi povzročajo »sive lase«. Tudi o tem je tekla beseda na pravkar končanem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG).
Ni pacienta, ki bi, ko potrebuje strokovno pomoč in posvet, stoično prenašal skopi dialog z zdravnikom, ki se je danes bolj kot z bolnikom prisiljen ukvarjati z računalnikom in podatki, ki jih mora vnašati vanj. Da so spremembe nujne, je jasno. Toda kako jih doseči? Kako preseči številne motnje, ki krnijo delovanje zdravstvenega sistema, kako v tej ogromni industriji, v kateri nenehno vznikajo številni kratki stiki, zagotoviti celovite, kakovostne in verodostojne informacije, ki bodo izboljšale tok in povezljivost vseh procesov? Kako izboljšati dostopnost storitev in povečati zadovoljstvo vseh, ki so vpeti v ta kolos? Za omenjene dileme se zdi, da so tako rekoč večne, toda aktualne razmere ne dopuščajo odlašanja z iskanjem rešitev. Tudi o tem je tekla beseda na letošnjem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG) v avstrijskem Bad Hofgasteinu.
Asist. dr. Dragan Kovačić je specialist interne medicine in kardiolog, predstojnik kardiološkega oddelka splošne bolnišnice v Celju. Diplomiral je kot najboljši študent v letniku, doktoriral s področja srčnega popuščanja, na klinični ravni se ukvarja z invazivno srčno diagnostiko in terapijo, tudi z vstavljanjem srčnih spodbujevalnikov. Kot predavatelj je vedno izviren in metaforičen, a pred nekaj dnevi se na strokovnem srečanju, posvečenem (še vedno spregledovani) vlogi verodostojnih in primerljivih podatkov za kakovostno in varno zdravljenje, ni niti mogel niti želel izogniti zgodbi o skupno skorajda deset milijonov vrednih izplačilih, ki da so jih zdravniki lani v različno velikih zneskih prejeli od farmacevtske industrije, saj se je v tej zgodbi znašel tudi sam.
Jutri je mednarodni dan starejših in če kdaj, se prav ob tej priložnosti velja vprašati, kako je mogoče, da je v Sloveniji celo za zapornike poskrbljeno bolje kot za varovance domov za starejše, pa naj bo to z vidika zagotavljanja zmogljivosti – kadrovskih, prostorskih in finančnih – ali pa z zornega kota sistemskih ukrepov, ki jih, kot je znano, onemogoča dolgotrajno nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. V zgornji primerjavi pa ne gre le za metaforo, ampak za stanje, ki preprosto ni dopustno.
Janez Poklukar, donedavnega direktor jeseniške splošne bolnišnice, je pred slabima dvema mesecema prevzel vodenje Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. Izzivov je veliko, dela pri odpravljanju ne le bolnišničnih, ampak tudi sistemskih kratkih stikov, preprosto ne zmanjka. V tem tednu se je – istega dne, ko sta v jeseniški bolnišnici dva kandidata, ki naj bi ga nasledila na mestu direktorja, predstavljala svoj program – udeležil okrogle mize z naslovom »Kje smo na poti do rezultatov oskrbe?«, ki se je odvijala v prostorih ZZZS v sklopu konference o upravljanju zdravstvenega sistema na podlagi podatkov. V pogovoru za Zdravstveniportal.si je Poklukar nanizal nekaj ključnih izzivov, na katere se bodo tako ljubljanski UKC kot zdravstvo oziroma slovenska družba nasploh morali čim prej odzvati.
Epidemijo demence bi tudi pri nas morali obvladovati s celovitimi ukrepi v sklopu mreže spominskih klinik, ki pa jih še vedno ni, zato ta napredujoča kronična degenerativna bolezen po zemljevidu Slovenije riše sliko, ki ni spodbudna. Zbolevnost za demenco skokovito narašča, premosorazmerno s staranjem prebivalstva – toda brez diagnoze, ki bi pojasnila, zakaj pri številnih posameznikih počasi prihaja do usihanja (raz)uma, še vedno ostaja kar tri četrtine obolelih. O tem, kako je demenco s pravzaprav zelo preprostimi prijemi mogoče preprečiti ali njen nastanek vsaj zamakniti za nekaj let, kako je danes mogoče pomagati bolnikom, ki jim diagnozo postavijo v zgodnji fazi, kako zagotoviti podporo svojcem obolelega, ki tudi sami usihajo zaradi preobremenjenosti in stresa, ter o tem, kako daleč je prišla znanost v iskanju leka za alzheimerjevo bolezen in zakaj bi politika preprosto morala preseči svoje kratkovidne interese in ukrepati v dobro vitalnih interesov slovenske družbe, v članku in v video intervjuju s prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom.
Slovensko zdravstvo se spopada z resnimi problemi, ki jih v končni fazi občutijo predvsem bolniki. Zdravniki splošne oziroma družinske medicine iz kranjskega zdravstvenega doma, ki jim je pred pol leta prekipelo zaradi sistemskih anomalij pa tudi zavoljo administrativne preobremenjenosti, saj se jim je ta v vse večji meri zajedala v čas za paciente, so z odpovedmi opozorili na nedopustno dogajanje in zahtevali konkretno ukrepanje politike ter plačnika, zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Neverjetno pa je, da so zaradi tega dejanja, ki ni imelo nič skupnega z zahtevami po boljšem plačilu ali z načrtovanjem privatizacije, postali tarča cunamija žaljivih komentarjev in odzivov iz neusahljivega vira spletne kloake, v kateri si duška dajejo posamezniki, ki jim pravzaprav niti ni mar, kaj je res in kaj ne. In kakšna je v tej zgodbi resnica?
Kot je znano, se je v Zdravstvenem domu (ZD) Kranj 24 zdravnikov splošne oziroma družinske medicine zaradi nevzdržnih delovnih razmer in preobremenjenosti z administrativnimi opravili odločilo za odpoved delovnega razmerja; odpovedi so »zamrznjene« do 15. septembra. Novica dneva pa je, da se je 19 zdravnikov že odločilo za umik odpovedi. Več o tem v video intervjuju z Lili Gantar Žura.
Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?