Presejalni programi

Med dekleti, ki so bila proti HPV cepljena v osnovni šoli, se je zbolevnost za predrakavimi spremembami prepolovila

Rak materničnega vratu (RMV) je sicer še vedno četrti najpogostejši rak žensk, ki zaseda tudi četrto mesto med vzroki za prezgodnje umiranje, a kljub tej statistiki je spodbuden podatek, da se pri nas zbolevnost za tem rakom močno zmanjšuje – po zaslugi presejalnega programa Zora, v sklopu katerega odkrijejo in pozdravijo številne predrakave spremembe, pa tudi že na račun cepljenja proti okužbam s tistimi genotipi humanih papilomavirusov (HPV), ki spadajo med najpogostejše povzročitelje tega in še petih drugih rakov. V sklopu evropskega tedna preprečevanja raka materničnega vratu je dosežke in izzive na tem področju podrobneje predstavila doc. dr. Urška Ivanuš, vodja programa Zora, namenjenega zgodnjemu odkrivanju sprememb na materničnem vratu.

Čakalne dobe

Dve leti zdravniške (ne)stavke: reforma gre svojo pot, čakalne vrste prav tako ... Sledi šah, pat ali mat?

Čarobna formula, s katero bi zagotovili optimalne pogoje delovanju zdravstvenega sistema in tako omogočili pravočasno, celovito, celostno, kakovostno, varno in z najsodobnejšimi strokovnimi standardi usklajeno obravnavo vseh obolelih, ne obstaja. To vedo povsod po svetu. In tega se boleče zavedamo tudi v Sloveniji. Vsakokratni reformni poskusi, ki smo jim priča že desetletja, slejkoprej izzvenijo kot alegorija, po kateri je dogajanje v našem javnem zdravstvu mogoče vzporejati s cineastičnimi dosežki in presežki, ki so fikcija, medtem ko zdravstvo živi in diha v resničnosti. Bi iskanje vzporednice z, na primer, Reševanjem vojaka Ryana, pomagalo pri iskanju odgovora na retorično vprašanje, kaj bo sledilo aktualnim spremembam v zdravstveni sferi? Bo sistem preživel? Kaj bo ostalo od njega? Bo sledil šah, pat ali mat? In kaj bo to pomenilo za bolnike?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver o čakanju na odobritev zdravljenja krvnih rakov z lastnim CAR-T produktom: »Mi smo svoje naredili, vsakršen premik je nemogoče spodbuditi – toda ko dobimo odgovor JAZMP, nas nihče več ne ustavi!«

Pred petimi leti so bila zbrana donatorska sredstva, ki bodo slovenski medicini omogočila zdravljenje bolnikov s krvnimi raki z lastnim produktom za terapijo s CAR-T celicami. Vmes se je odvrtelo ogromno postopkov, bolniki in zdravniki pa še vedno čakajo na zaživetje tega smelega projekta. Trenutno minevajo trije meseci, odkar je Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) oddal vlogo za pridobitev dovoljenja za pripravo zdravil za napredno zdravljenje s CAR-T celicami za bolnike s krvnimi raki. Sredi oktobra 2025 je torej, kot so za Zdravstveniportal.si potrdili v UKC Ljubljana, začel teči 180-dnevni rok za JAZMP-jev odgovor. Kako blizu oziroma daleč je danes tako težko pričakovani začetek projekta, ki so mu pot do kliničnega zaživetja tlakovale tudi donacije – in katerega razplet so hematologi pričakovali že konec minulega leta? Na agenciji za zdravila in medicinske pripomočke podrobnejših informacij o tem ni mogoče dobiti, kajti v odgovoru, ki smo ga prejeli, je zapisano le, da »JAZMP o vlogah, ki jih ima v postopku, podrobnosti ne komentira«.

Varnost in kakovost

Imata skrb za paciente in »reševanje« javnega zdravstva res skupni imenovalec?

Kakšna je vaša prva misel, ko steče beseda o zdravstvu? Ali prevagajo občutja v smislu, kako velik poklon si zaslužijo izjemni znanstveno-klinični dosežki naše medicine, ki je v iztekajočem se letu udejanjila kopico inovacij, s katerimi pomaga bolnikom in prenekateremu od njih reši življenje? Vas prevzame hvaležnost do medicinskih ekip in vseh zaposlenih v zdravstvu, ki se, resda ne vsi z enako zavzetostjo, trudijo, skrbijo in tudi pozdravijo paciente z obolenji, med katerimi so bila mnoga v niti ne tako daljni preteklosti neozdravljiva? Ali pa vas, nasprotno, prežema zgolj nemoč, ker tako dolgo čakate na preglede in preiskave, ki bi bili v pomoč pri postavitvi diagnoze in čimprejšnjem začetku zdravljenja, kajti sami si ne morete in ne znate pomagati in ostajate nemočni v boju s sistemskimi mlini na veter? Vas prevzema obup, ker ste, čeprav s kroničnim obolenjem in posledičnimi stalnimi težavami, ostali brez osebnega zdravnika? Ali pa vas navdaja jeza, zaradi neustrezne komunikacije ali oholosti zdravnika ali medicinske sestre? Ste morda veseli, ker politika trdi, da končno vendarle vzpostavlja red v javnem zdravstvu, posledično pa bo konec zaslužkarstva in pohlepnosti v zdravstveni sferi? Morda poznate celo koga izmed dežurnih kritikov, ki v družbenih medijih – bodisi s pravim imenom bodisi anonimno – pomagajo nalagati polena na grmado, na kateri naj bi zgorelo še vse tisto, kar je v našem zdravstvu dobrega?

Bolezni prebavil

Raka želodca bi bilo mogoče preprečiti v skorajda 90-odstotnem deležu – s pravočasnim odkritjem in ozdravitvijo okužbe z bakterijo Helicobacter pylori, glavnim povzročiteljem te in številnih drugih bolezni

Tlakovanje poti k uvedbi novega presejalnega programa – ta bo zmanjšal breme raka želodca, v Sloveniji pogoste maligne bolezni s slabo prognozo – uspešno napreduje. Raka na želodcu zdaj, brez presejanja, v večini primerov odkrijejo (pre)pozno, v že napredovali fazi, ko so obeti za uspešno zdravljenje zelo slabi. Zakaj uvedba presejanja? Zato, ker rak na želodcu pri 80 odstotkih obolelih poteka tako rekoč brez simptomov. Kdaj? Čez približno dve leti, ko bodo udejanjene pilotne študije in pripravljene klinično-izvedbene osnove za usmerjeno preprečevanje nastanka raka na želodcu pa tudi številnih drugih obolenj. Kako? Z zgodnjim odkritjem in zdravljenjem okužbe z bakterijo Helicobacter pylori, ki te bolezni povzroča.

Čakalne dobe

Skoraj 80.000 bolnikov na zdrav(ljen)je čaka nedopustno dolgo

Kaj se skriva za navidezno suhoparno, nezanimivo, nemalokrat tudi vprašljivo, na splošno pa skrb vzbujajočo statistiko slovenskega javnega zdravstva, po kateri bistveno dlje od še dopustne čakalne dobe na diagnostiko in zdravljenje zdaj čaka že skoraj 80.000 obolelih, zaradi kadrovskega manka predvsem medicinskih sester in tudi zdravnikov pa v vse več vejah medicine tako pacienti kot zaposleni (p)ostajajo nemočni, ukleščeni v prepletu organizacijsko-logističnih težav? Ali spremembe zdravstvene ureditve, ki jim v zdravstvu zaposleni vse pogosteje in vse glasneje izrecno nasprotujejo, pri čemer pa ostajajo ne(u)slišani, upoštevajo dejavnike, ki vplivajo na dobrobit in na zdravje posameznika in družbe, v kateri delež starejših od 65 let zajema že skoraj četrtino celotnega prebivalstva?

Varnost in kakovost

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti: kam smo kot družba zašli, če osebni interesi in politične preference zlahka preglasijo glas tistih, ki zdravijo obolele s težavami v duševnem zdravju – odrasle in tudi otroke?

Duševno zdravje zagotovo ni nekaj, s čimer bi se bilo dopustno poigravati ali z njim celo eksperimentirati, kajti pri boleznih, ki zahtevajo usmerjeno obravnavo kliničnega psihologa, pedopsihiatra ali psihiatra, napačni pristop lahko povzroči resno poslabšanje. A zdi se, da predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki po kratkotrajni »zamrznitvi« znova prihaja na mize poslancev, želi v javnozdravstveni sistem po prižigu zakonodajne zelene luči umestiti prav tovrstne poskuse – z izgovorom, češ da je to področje, ki izven klinične prakse ni regulirano, končno vendarle treba urediti. A zakaj z urejanjem tega področja posegati v medicino, kjer je za strogo regulativo, etiko in celovitost klinične obravnave že poskrbljeno? Kaj takšen pristop, ki želi vrata v javno zdravstvo odpreti praksam, ki z medicino nimajo nič skupnega, pomeni za pacienta, ki si, ko zboli, želi edino to, da ne bi obtičal v predolgih čakalnih vrstah, v katerih se njegovo bolezensko stanje še dodatno slabša? Bo novi zakon, če bo sprejet, pripomogel k skrajšanju čakalnih vrst ali pa bo, nasprotno, odprl manevrirni prostor za prezrtje diagnoz in posledično napačno ukrepanje, ki bo lahko imelo tudi nepopravljive posledice?

Nujna stanja

Nenadni srčni zastoj in oživljanje: ko je ogroženo življenje, šteje prav vsaka sekunda, zato ne oklevaj, ampak »Pristopi. Stisni. Reši življenje.«

Približuje se 16. oktober, evropski in svetovni dan oživljanja, ki simbolično zaznamuje pomen tovrstnega znanja in njegovih neprecenljivih rezultatov: številnih rešenih življenj, ki bi sicer ugasnila. Vendar v tem kontekstu fokus ni usmerjen v zaposlene v zdravstvu, pri katerih so tovrstni prijemi sestavni del vsakodnevne klinične (ali terenske) prakse, ampak v vsako odraslo osebo, ki bi z osnovnim znanjem za oživljanje – podatki kažejo, da do nenadnega srčnega zastoja najpogosteje (v kar 70 odstotkih) pride doma – lahko rešila življenje svojega bližnjega. Pogosteje bi se odzvali na tovrstni klic na pomoč, vedoč, da pri trudu za ohranitev življenja preprosto ni napačnih prijemov; uporabe naprave za defibrilacijo (AED aparata) ne bi več spremljalo toliko pomislekov in dvomov. Poleg tega se pri nas že vse predolgo nizajo obljube, da bodo to znanje v sklopu kurikula približali tudi otrokom; tako bi se lahko pridružili na tem področju najprodornejšim državam. Skupno sporočilo pri iskanju odgovora na vse te izzive je: ne čakajte, ukrepajte takoj!

Javno naročanje

Trnova pot do najboljših pogojev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) – izvedba reševanja življenj je pri nas po strokovni plati med najboljšimi, organizacijski okviri pa močno šepavi. Do kdaj bo še tako?

Državna revizijska komisija je zavrnila zahtevek za revizijo javnega naročila, v sklopu katerega so na ministrstvu za notranje zadeve izbrali ponudnika dveh namenskih helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), in ga označila kot neutemeljenega. Da bi bila revizija smiselna, je ocenil senat komisije za preprečevanje korupcije (KPK); ta je v omenjenem postopku našel nepravilnosti, ki so sprožile sum o domnevno nezakoniti oddaji naročila, ta pa bi lahko pomenila oškodovanje premoženja večje vrednosti. Po drugi strani pa so tako urgentni zdravniki kot reševalci pri izbranem modelu helikopterja opozorili na neoptimalne pogoje za celovito in varno oskrbo pacienta v helikopterju.

Dobro je vedeti

Varno v gore – nasveti zdravnikov in gorskih reševalcev

»Srečno pot!« Sporočilno večplasten in z iskrenimi željami prežet je pozdrav, s katerim pohodniki, planinci in gorniki, plezalci in iskalci novih doživetij drug drugega pospremijo na nadaljnjo pot, na kateri naj bo korak varen, misel pa jasna. Večina njih dobro ve, da lepota divje, nedotaknjene narave in vseobsegajoči mir, ki človeka v gorah globoko prevzameta in prežameta, predstavljata le en pol; po drugi strani pa tako vzpon kot spust lahko kaj hitro postaneta tvegana, če pohodnik ni dobro pripravljen, previden in odgovoren, če se na zahtevni vzpon odpravi v času, ko vremenske razmere že od daleč svarijo pred takšno odločitvijo. Ničkolikokrat ponovljeni nasveti, za katere se zdi, da jih mora poznati in upoštevati sleherni planinec, nemalokrat še vedno ostajajo preslišani, kar med drugim potrjuje bilanca gorskih reševanj, ki je v porastu; enako, žal, velja tudi za tovrstne dogodke s tragičnim epilogom.