Krištof Zevnik je zobozdravnik, doktor dentalne medicine, ki se poleg celostne obravnave in rehabilitacije pacientov ukvarja tudi z razvojem informacijskih rešitev v medicini. V slovenski javnosti je poznan predvsem po precedenčni tožbi proti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Zdravniška zbornica, ki je ministrstvu za zdravje pomagala pripraviti novelo zakona o zdravniški službi, se s končno različico vladnega predloga, ki naj bi ga na prvi seji po nujnem postopku obravnaval državni zbor, ne strinja. Kako bo to vplivalo na reševanje otroške srčne kirurgije?
Otroška srčna kirurgija tako rekoč pred očmi javnosti razpada v prafaktorje. Po eni strani si ekipa pod vodstvom prof. dr. Igorja D. Gregoriča prizadeva, da bi se zdravljenje malčkov s prirojeno srčno napako lahko še naprej odvijalo v Sloveniji, pod okriljem nastajajočega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki bo precejšen delež strokovnega kadra moral pridobiti iz tujine. Po drugi strani pa program, ki že dobro desetletje ne premore niti enega samega domačega kirurga, ki bi bil vešč operiranja bolnih srčkov, drug za drugim zapuščajo zdravniki in tudi njihovi nadrejeni. Prihodnji teden bo odšel še zadnji pediatrični kardiolog, brez predstojnika je ostala tudi služba za kardiologijo pediatrične klinike.
Zdravljenje otrok s srčnimi obolenji se bo, kot nakazujejo danes predstavljene rešitve, tudi v prihodnje odvijalo v Sloveniji. Izjemne okoliščine, v katerih se je znašel program otroške srčne kirurgije, so zahtevale izjemne ukrepe, ki bodo vodili v pospešeno spremembo zakonodaje. Ukrepanje, napovedano danes, je resda pozno, saj je zadnji vlak pri dolgotrajnem in doslej neučinkovitem reševanju tega programa že odpeljal s postaje – a morda bo vendarle učinkovalo. To bo znano najkasneje v dobrih dveh tednih.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu so nezdravo dolge. Dolgotrajno razpršeno in vse prej kot celovito urejanje zdravstvenega sistema je obrodilo sadove, ki nedopustno krnijo kakovost in varnost zdravljenja – globalnih, učinkovitih, celovitih sistemskih rezov pa še vedno ni. Zato je v tem trenutku zagotovo dobrodošla pobuda za takojšnjo spremembo proračunskega odloka, saj bo to omogočilo razdelitev denarja, ki zdaj leži na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Pa bodo pobudi, sprejeti na zadnji seji skupščine ZZZS, novoizvoljeni poslanci ljudstva prisluhnili?
Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Pacient, pri katerem mora zobozdravnik opraviti poseg, ima pravico do lajšanja bolečin. Pravico do anestetika. Kaj narediti, če dobava zataji in anestetika ni? Zdraviti kot v predpotopnih časih, brez lajšanja bolečin – ali iskati rešitve, ki jih sistem predpisuje, vendar te v praksi dobijo »interventni« epilog, ki sproži nepredstavljivo zvišanje cene anestetika? Kupovati medicinski material v tujini, po več kot 50-odstotno nižji ceni in s tem obiti prav(d)no določena pravila igre? Mar ni takšno dogajanje poveden signal, da je v tej naši deželi res nujno treba prevrednotiti sistemske temelje?