Otroška srčna kirurgija kot žrtveno jagnje
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni NIOSB je danes dopoldne sporočil, da je odpovedal vse že dogovorjene prihode vrhunsko usposobljenih tujih kirurgov v Ljubljano, kjer naj bi do celovite vzpostavitve inštituta ljubljanskemu UKC pomagali pri vzdrževanju programa otroške srčne kirurgije.
Smrt otroka je nekaj tako neizrekljivo hudega in nevzdržnega, da je v polje žalovanja staršev in bližnjih preprosto nedopustno vstopati. Pa vendar se zgodi, da podatki o tako tragični zadevi pridejo v javnost, tako ali drugače. Danes dopoldne, po ad hoc napovedi tiskovne konference Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), je umrla novorojenčica, ki so jo zdravili v sklopu programa otroške srčne kirurgije. Tako je tragični dogodek postal osrednja tema konference, na kateri se je problematika zdravljenja na srcu bolnih otrok, ki ni ustrezno rešena že poldrugo desetletje, pokazala v najbolj boleči obliki.
Mladi zdravniki so se danes ponovno odzvali na aktualno dogajanje v zdravstvu. »Trenutno najbolj razvpiti primer otroške kardiokirurgije je le prva padla karta hišice iz kart,« je v imenu Mladih zdravnikov Slovenije v javnem odzivu in pozivu k sprejemanju ukrepov, ki naj bodo v prihodnje prežeti z bistveno več (politične) modrosti, zapisala dr. Tina Bregant.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu in z njimi pacienti bodo, kot vse kaže, še dolgo v primežu nefunkcionalnega vladanja oziroma negotovega čakanja na novo vlado. Poskusi za sestavo nove vlade ne dobijo epiloga, vlada v odhodu opravlja le tekoče posle, problemi pa ostajajo in postajajo vse globlji, resnejši in vse teže odpravljivi. To potrjuje tudi aktualna saga o 35 milijonih evrov, kolikor bi pri nas lahko v kratkem času namenili za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in s tem za zagotavljanje kakovostnejše, varnejše zdravstvene oskrbe obolelih – vendar tisti, ki so trenutno na »odgovornih« položajih, to možnost zavračajo. Zakaj?
Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Mamografija je preiskava, brezplačna, brez čakalnih vrst, pred katero pa ima marsikatera ženska zadržke. Pogosto je mogoče slišati, da je preiskava neprijetna, za nekatere boleča – a če pomislimo, da je doslej več tisoč ženskam pomagala, da so se s takojšnjim začetkom zdravljenja in s premaganjem raka na prsih, ko je bil ta še v začetni fazi, izognile hudim zapletom pri tej bolezni, ti zadržki res niso utemeljeni.
Prof. dr. Igor D. Gregorič kot srčno-žilni in torakalni kirurg že več desetletij živi in dela v ZDA; zadnjih šest let v bolnišnici Memorial Hermann Hospital, ki deluje v sklopu teksaške univerze, vodi oddelek za srčno kirurgijo in srčno popuščanje. V Sloveniji je vpet v aktivnosti za odpravo nevzdržnega in nedopustnega stanja, ki smo mu bili priča v primeru otroške srčne kirurgije.
Kdo bo prevzel odgovornost za ukrepe, ki pacientom zmanjšujejo dostopnost do pravic, za ukrepe, ki posredno zmanjšujejo njihove možnosti za čimprejšnjo ozdravitev? Kako dolgo bosta slovenska politika in vlada gasili ognje na posameznih vrtičkih, namesto da bi, s pomočjo ljudi, ki premorejo dovolj znanja in modrosti, pripravili res celovite in skrbno domišljene sistemske spremembe?