Demenca

Umovadba oziroma možganski fitnes kot pomoč pri upočasnjevanju kognitivnega upada, povezanega z demenco, depresijo, shizofrenijo, parkinsonovo boleznijo, multiplo sklerozo, boleznijo srca, poškodbo možganov ...

Kognitivna vadba, poimenovana tudi umovadba, je priporočljiva zlasti za starejše, ki tako preprečijo usihanje kognitivnih sposobnosti oziroma s staranjem povezanega umskega upada. Poleg vzdrževanja zdravja možganov pa ima tovrstni možganski fitnes pomembno dodano vrednost, saj pripomore tudi k izboljšanju umskih sposobnosti posameznika. Tovrstne aktivnosti, pa naj gre za redno reševanje ugank in zank, križank in računskih operacij, za igranje kart ali branje, namreč povečujejo kognitivno rezervo in tako upočasnjujejo nevrodegenerativne procese. Umovadba pa nima pomembne vloge le pri preprečevanju (napredovanja) demence, ampak pomaga tudi številnim obolelim, pri katerih je kognitivni upad povezan z drugimi obolenji.

Srce in žilje

Srčno popuščanje: s pravočasno prepoznavo bolezni in takojšnjim začetkom ustreznega zdravljenja je mogoče preprečiti polno razvitost tega neozdravljivega obolenja

Srčno popuščanje je ena redkih diagnoz v kardiologiji, ki je iz leta v leto v vse večjem porastu. In še vedno marsikdaj vse predolgo ostane neprepoznana, posledično pa je breme tega obolenja nepredstavljivo: v petih letih od postavitve diagnoze umre vsak drugi bolnik. Zato v članku podrobno popisujemo znake bolezni, možnosti za zgodnjo prepoznavo in takojšnji začetek zdravljenja pa tudi za celostno strokovno pomoč bolniku, ki ga ta bolezen, če medicini uspe preprečiti njeno polno razvitost, lahko še dolgo, vendar bistveno manj boleče spremlja na poti skozi življenje.

Varnost in kakovost

»Novela zakona ne prinaša rešitev za probleme javnega zdravstva, ampak jih poglablja!«

Na kako trdnih ali trhlih temeljih so zasnovane tokratne zakonodajne spremembe, ki naj bi po presoji vlade pripomogle k izboljšanju delovanja javnega zdravstva in k boljši dostopnosti do zdravstvenih storitev? Zagotovila se ne zdijo najtrdnejša – glede na končni paket sprememb, začrtanih šele tik pred obravnavo na vladi, in sodeč po odzivih medicinske oziroma strokovne javnosti. Ta je prepričana, da bodo ne dovolj skrbno domišljeni in premišljeni prijemi pripomogli zgolj k dodatnemu poslabšanju razmer, ki narekujejo delovanje javnega zdravstva in ki že dolgo niso niti blizu optimalnega. Ker jim vlada ne prisluhne, so po sprejetju po njihovi oceni spornega zakona že zdaj napovedali ustavno presojo.

Varnost in kakovost

»Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Mag. Klemen Grabljevec, predstojnik Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, je izvrsten sogovornik. Na močno utrjeni profesionalni poti so ga kalile težke zgodbe pacientov in njihovih bližnjih, ki so, domnevam, še dodatno pripomogle k temu, da o življenju, resnici in pravici razmišlja odprto, iskreno, poglobljeno in je do vsega, kar pri nas krni celovito skrb za zdravje in zdravljenje ter onemogoča zagotavljanje kakovostnega življenja, brez zadržkov kritičen. In ima prav. Zelo prav. Kajti, kot se retorično sprašuje v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ki je namenoma umeščen tudi v čas, ko mineva leto dni od začetka stavke slovenskega zdravništva: »Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Reforma

Se bosta kakovost in celovitost oskrbe obolelih res še dodatno poslabšali?

Pediatri in družinski zdravniki se ne strinjajo s spremembami, ki jih za vrednotenje njihovega dela predvideva plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Zato nasprotujejo pristopu, ki po njihovem prepričanju lahko vodi v poslabšanje kakovosti oskrbe in ki ne upošteva niti kompleksnosti obravnave obolelih (zlasti starejših in pacientov s kroničnimi boleznimi) niti dejanskih potreb v zdravstvu. Načrtovani spremembi glavarinskih količnikov v osnovnem zdravstvu nasprotuje tudi sindikat Fides, ki je danes napovedal, da bodo »vsakršno enostransko poseganje v glavarinske količnike razumeli kot protipravno ravnanje in temu ustrezno tudi ukrepali«.

Rak

Rak prostate in rak pljuč – poznavanje simptomov in uvedba presejanja sta ključna za zgodnejšo prepoznavo bolezni, za pravočasni začetek zdravljenja in za zmanjšanje bolezenskega bremena

Rak prostate je, takoj za nemelanomskim kožnim rakom, najpogostejši rak pri moških. Tudi rak pljuč se pri moških še vedno uvršča med najpogostejše rake in zaseda nespodbudno prvo mesto pri beleženju (veliko prezgodnje) umrljivosti zaradi raka, medtem ko se pri ženskah pojavnost pljučnega raka v zadnjih letih povečuje. Pri obeh boleznih so obeti bistveno boljši, če je obolenje odkrito v čim zgodnejši fazi. Pri nas raka na pljučih v zgodnji fazi še vedno odkrijejo zgolj pri 20-odstotnem deležu obolelih, pri katerih je delež petletnega preživetja 60-odstoten – pri vseh, pri katerih je rak pljuč prepoznan šele potem, ko so se metastaze že razširile, pa je delež petletnega preživetja manj kot 5-odstoten.

Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Sladkorna bolezen

Če ukrepamo dovolj zgodaj, lahko sladkorno bolezen tipa 2 preprečimo – potem, ko človek že doživi infarkt ali dva in postane dementen, pa je za tovrstno ukrepanje prepozno

Danes ima že vsak 10. prebivalec Slovenije sladkorno bolezen – polovica odraslih, ki živijo s to boleznijo, pa nima diagnoze in tako za svojo bolezen sploh ne ve. O epidemiji sladkorne bolezni, katere pojavnost je v izrazitem porastu, poslušamo že dolgo. Vendar zgolj poslušanje ne zadostuje. Kot opozarjajo strokovnjaki, ki od blizu poznajo bolezen in njene posledice, je v skrbi za lastno zdravje nujno ukrepanje; to mora biti pravočasno, dosledno, prežeto s skrbjo za dobro počutje in vitalnost, saj marsikdo s prav takšnim pristopom lahko prepreči številne težave in zaplete, ki se jim sicer v sobivanju s sladkorno boleznijo marsikdaj preprosto ni (več) mogoče izogniti. Če je sladkorna bolezen že prisotna, pa je bistvenega pomena znanje, ki človeku omogoča obvladovanje glukoze oziroma sladkorja v krvi – to je namreč osnovni recept za kakovostno življenje ne glede na diagnosticirano bolezen.

Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.