Zaščita javnega interesa in rešitev programa otroške srčne kirurgije, ki danes na strokovni ravni diha tako rekoč na škrge, ne opravičuje poskusa, s katerim naj bi v obstoječi pravni red neutemeljeno vnesli retroaktivnost, ki pa »ni v javnem interesu in posledično zmanjšuje varnost naših najbolj občutljivih bolnikov – otrok,« so prepričani v vodstvu Zdravniške zbornice Slovenije.

Zdravniška zbornica se sicer strinja s tem, da je zapletene postopke in zahteve, ki jim morajo tuji zdravniki zadostiti za delovanje v sklopu slovenskega zdravstva, nujno treba spremeniti. Vendar jo čudi, da do tovrstnih sprememb ni prišlo hitreje – in predvsem drugače.

Prepozno in neustrezno ukrepanje?

Meseca maja revidirana strategija obravnave otrok in odraslih s prirojeno srčno napako in otrok s preostalimi srčnimi obolenji do leta 2021 namreč pri organizacijski strukturi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB) – ta bi moral začeti z delovanjem včeraj, pa se to, kot kaže, še nekaj časa ne bo zgodilo – prinaša nedvoumno sporočilo: za nemoteno delovanje te dejavnosti mora biti zagotovljena neprekinjena prisotnost dveh vrhunskih strokovnjakov, srčnega kirurga in pediatričnega kardiologa.

»Po našem mnenju je bil takrat skrajni rok za začetek zakonskih sprememb, ki bi odstranile birokratske ovire za vsaj delno zaposlitev kirurgov iz tujine, tudi iz ZDA. Vendar se tega ni lotilo ne vodstvo NIOSB ne ministrstvo za zdravje in ne vlada,« v dokumentu, danes naslovljenem na državni zbor in na državni svet, poudarjajo predsednica zdravniške zbornice dr. Zdenka Čebašek Travnik, Žiga Novak, vodja oddelka za pripravništvo, sekundariat, licence in register zdravnikov in zbornični generalni sekretar Iztok Kos.

Dodani člen zmanjšuje varnost bolnih otrok

Zdravniška zbornica v nastali izredni situaciji, ki je narekovala pospešeno pripravo in skorajšnje urgentno sprejetje spremenjenih pogojev za delo tujih zdravnikov v Sloveniji – v izjemnih primerih in okoliščinah, ko te lahko vplivajo na hudo okvaro zdravja ali na življenjsko ogroženost obolelih –, svari pred prenagljenostjo udejanjanja sklepov vlade v odhodu.

In kaj je tisto, kar je zmotilo zdravniško zbornico?

»V konkretnem primeru je javni interes nedvomno v zagotavljanju varne in kakovostne obravnave otrok s prirojenimi srčnimi boleznimi, pri čemer pa mora biti varnost obravnave vodilo tudi v zvezi s spreminjanjem zakonske podlage za opravljanje zdravniške službe,« je zapisano v današnjem dopisu državnemu zboru in svetu. 

V noveli, o kateri bodo po nujnem postopku v teh dneh glasovali poslanci in do katere se bodo opredelili državni svetniki, pa ni tako, zaradi člena, ki ga je vlada naknadno dodala v spreminjevalni zakon. Ta člen naj bi namreč zdravnikom, pri katerih predhodno preverjanje kvalifikacij ne bo opravljeno, po prepričanju vodstva zdravniške zbornice omogočil nezakonito opravljanje zdravstvene dejavnosti na Slovenskem.

Zato so izpostavili posledico spornega 3. člena, »po katerem bodo lahko vabljeni zdravniki začeli opravljati zdravstveno dejavnost, ne da bi kdorkoli preveril, ali izpolnjujejo pogoje – in ne da bi jim kdorkoli izdal upravni akt, s katerim bi jim dovolil opravljanje zdravstvene dejavnosti.« 

Program bo o(b)stal le, če bodo zdravili tudi otroke od drugod

Zdravniška zbornica sicer ni bila povabljena k sodelovanju pri kadrovskem načrtovanju ekipe NIOSB, ki naj bi ne le rešila program otroške srčne kirurgije, ampak njegovo delovanje nadgradila tudi s povezavo s tujim otroškim kardiološkim centrom. V strateškem razvojnem dokumentu je namreč jasno zapisano, da bodo le tako lahko zagotovili varno, visoko kakovostno interdisciplinarno zdravljenje majhne, a zelo rizične in občutljive skupine pacientov. 

Predvsem pa naj bi na ta način, s kadrovsko okrepitvijo, nenehnim razvojem in doslednim delovanjem v skladu z mednarodnimi standardi, v prihodnje odprli možnosti za zaživetje centra, ki ne bo zdravil le slovenskih srčkov. Že dolgo je namreč jasno, da je število otrok s srčnimi obolenji pri nas bistveno premajhno, da bi program po strokovni plati lahko zadostil mednarodnim standardom za otroški srčni center, istočasno pa zagotavljal res kakovostno in varno zdravljenje.

Zato naj bi v novem centru, v NIOSB, v prihodnje kirurško zdravili najmanj 250 pacientov na leto; v programu je nedvoumno napisano, da »novi inštitut brez izpolnjevanja ali preseganja takega števila pacientov ne bo mogel preživeti«. Zato so podatki o zdravljenju malih bolnikov v sklopu slovenskega programa otroške srčne kirurgije v zadnjih letih (doma in v tujini) primerjalno toliko bolj povedni: leta 2014 – 86, leto kasneje 109, predlani 120 ...

Na področju Zahodnega Balkana sicer obstaja nekaj tovrstnih centrov, vendar NIOSB vidi možnosti prav v tem delu stare celine, kjer se na leto rodi do 1000 otrok s prirojeno srčno napako. Snovalci novega inštituta, ki bo, ne glede na to, da tudi po administrativni plati še ni polno zaživel, z delovanjem moral začeti res hitro, torej računajo na priliv malih pacientov tudi od drugod.

Pa bo Slovenija temu izzivu kos, seveda s pomočjo tujega strokovnega kadra, ko bo ta dobil zeleno luč za začetek opravljanja zdravniške dejavnosti na Slovenskem in ko bo poskrbljeno tudi za nemoteno (spo)razumevanje med vsemi posamezniki, vpetimi v ta izjemno zahtevni proces zdravljenja, vključno s starši in malimi pacienti?

Odgovor bo jasen kmalu – navsezadnje bo že konec tega tedna s pediatrične klinike odšel še zadnji od slovenskih pediatričnih kardiologov.