»Nobena še tako napredna služba prve pomoči ne more nadomestiti očividcev, ki ukrepajo v prvih petih minutah!« opozarja Matej Jenko, zdravnik in predstavnik Slovenskega reanimacijskega sveta. »V zadnjih dveh desetletjih nam je po zaslugi pogostejšega ukrepanja očividcev preživetje po srčnem zastoju uspelo povečati za trikrat – in brez dvoma bi ga lahko povečali vsaj še za enkrat toliko, če bi vsi znali pomagati.« Da to res ni težko, dokazujejo otroci, saj se teh postopkov naučijo že 12-letniki, ki to znanje potem tudi ohranijo – vendar tovrstnega znanja še ne pridobijo v šoli, v sklopu rednega kurikula. 

»Nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v situaciji, ko bo nekdo potreboval tovrstno pomoč. Zato menim, da moramo to znanje ne le osvojiti, ampak ga tudi obnavljati – in se, kadar je to potrebno, odzvati na pravi način,« poudarja Jure Košir.

Sam se sicer v takšni situaciji, ko bi moral kot očividec nekoga oživljati, še ni znašel, »poznam pa takšne primere. Seveda si želim, da se zgodi čim manj takšnih nesrečnih dogodkov oziroma zastojev srca – po drugi strani pa hočem znati pravilno ravnati in se pravilno odzvati v takšnem primeru ter v ključnem trenutku narediti vse, kar je mogoče,« je Jure Košir povedal v izjavi za Zdravstveni portal.si. 

Tovrstna urgentna pomoč vključuje tri preproste korake – prepoznavi znakov srčnega zastoja (človek se ne odziva in ne diha) morata slediti takojšnji klic na številko 112 in začetek oživljanja z ritmičnim pritiskanjem na prsni koš, dokler nekdo od očividcev ne prinese defibrilatorja, nakar je treba s kombinacijo obojega nadaljevati do prihoda reševalcev. 

Te ukrepe Slovenci v teoriji na splošno razumemo kot življenjsko pomembne, medtem ko v praksi prihaja do kratkih stikov, tudi zaradi nepotrebnega strahu. Prav zaradi tega so danes v družbi Jureta Koširja varovanci Centra Janeza Levca iz Ljubljane nazorno pokazali, da oživljanje res ni nekaj, česar se ne bi mogli naučiti vsi. 

Zakaj je pomembno, da tovrstno znanje premorejo tudi otroci? Zato, ker se več kot polovica (60 odstotkov) srčnih zastojev zgodi doma; vsakdo, ki opravi tečaj in pridobljeno znanje občasno obnovi, bo svoje védenje najverjetneje lahko uporabil pri oživljanju katerega od svojcev, morda enega od staršev.

Pa vemo, kako se odzvati, da strah in panika ne bi preglasila razuma?

»Če se človek ne odziva in ne diha, takoj pokličemo na številko 112 in dispečerji nam bodo pomagali z navodili – povedali bodo, kako oživljati in kje je najbližji defibrilator. Nemudoma začnemo s stisi, ki jih izvajamo na sredini prsnega koša, v globino od pet do šest centimetrov in s frekvenco 100 stisov na minuto. To počnemo do prihoda reševalcev in, če je le mogoče, tudi s pomočjo defibrilatorja,« pojasnjuje zdravnica Eva Pogačar, predsednica strokovnega centra za prvo pomoč pri RKS. 

Avtomatski eksterni defibrilator (AED) je prenosna elektronska naprava, ki je sposobna zaznati zastoj srca pri človeku, s pomočjo električnega sunka pa lahko ponovno zažene srce, saj to pri srčnem zastoju preneha biti in poganjati kri po telesu. »Za uporabo AED so nam v pomoč slikovna in zvočna navodila, pomagajo pa nam lahko tudi dispečerji, ki nas 'vodijo' preko telefona,« dodaja Pogačarjeva.

Ob tem predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra prof. dr. Marko Noč opozarja, da je »prav osnovno oživljanje, ki ga pri srčnem zastoju izvajajo laiki, tisto, ki postavi temelj za uspešno zdravljenje. Napak in zamud na terenu kasneje v bolnišnici tudi z najbolj kompleksnim zdravljenjem ne moremo popraviti oziroma jih nadoknaditi.«

Ko bolnika pripeljejo v bolnišnico, mu, kot pojasnjuje prof. Noč, slikajo koronarne arterije, »kajti pri velikem deležu obolelih je vzrok za zastoj strdek v koronarni arteriji, ki ga potem odpravimo. Nato bolnika 24 ur podhlajujemo in tako zmanjšamo okvaro centralnega živčevja, ki nastane v času, ko srce ni delovalo. S temi postopki smo preživetje v bolnišnici povečali za več kot 50 odstotkov.«

Kako uspešno pa je danes tovrstno zdravljenje v primerjavi z dosežki pred desetimi ali dvajsetimi leti? »V letih 1995 do 1997 smo naredili raziskavo za področje Ljubljane, kjer je preživelo 5,6 odstotka bolnikov, z dobrim nevrološkim izidom pa samo trije odstotki. Danes je delež 15-odstoten, kar pomeni, da smo uspešnost (o)zdravljenja povečali za petkrat. Pri tem pa vedno poudarjam, da gre za verigo preživetja, ki se začne s pravilnimi ukrepi laika na terenu.«

In kaj Marko Noč svetuje laikom? Predvsem to, da je strah pred ukrepanjem odveč. »V taki situaciji laik ne more narediti nič slabega, nasprotno, lahko naredi le dobro stvar in reši življenje. Pri oživljanju ni nevarnosti, da bi človeka z zastojem srca kakorkoli poškodovali.«

Ključnega pomena je, da se človek s tovrstnimi postopki seznani že v mladosti, zato se tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) – Marko Noč je njen izredni član – pridružuje pobudi reanimacijskega sveta za uvedbo učenja postopkov oživljanja že v osnovni šoli, kjer naj bi pridobivanje tovrstnega znanja postalo obvezni del kurikula. 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.