Iskalnik

Iskalnik

Duševno zdravje

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.

Ukrepi

Samo Fakin: »Tisti, ki jim zdajšnji sistem ustreza, si ne želijo sprememb – a do teh bo moralo priti, pospešeno!«

Da Samo Fakin delovanje zdravstvenega sistema pozna v najbolj filigranskih podrobnostih, je jasno. Prav tako ni dvoma o tem, da ne bi bil vešč pogovarjanj in dogovarjanj z vsemi glavnimi akterji v zdravstveni sferi, katerih interesi se med seboj precej razhajajo, niso pa nezdružljivi. Povsem umestno pa je vprašanje, ali mu bo, ko bo za naslednja štiri leta prevzel vodenje izjemno kompleksnega, ranljivega in tudi že močno ranjenega zdravstvenega sistema, recepte, ki jih vidi kot najboljše, tudi v resnici uspelo udejanjiti.

Ukrepi

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik o politiki, zdravnikih, bolnikih, reformi, predvsem pa o usodi otroške srčne kirurgije

Da je zdravstvo in z njim bolniki v stiski, pravzaprav ni nič novega. Problem je v tem, ker se težave stopnjujejo, pravih rešitev, ki bi bile dobre za vse, pa ni. Nasprotno. Otroška srčna kirurgija je že nekaj časa vzorčni primer, ki opozarja na številne podobne medicinsko-organizacijske kazuse, pri katerih pobudo za vzpostavljanje reda privzame politika – rešitve pa še vedno ni, vsaj ne končne. Kaj k temu dogajanju dodaja predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek-Travnik?

Otroška srčna kirurgija

Prof. dr. Tomislav Klokočovnik: »Pripravljeni smo pomagati, čeprav nam je jasno, da je NIOSB mega neumnost«

Prof. dr. Tomislav Klokočovnik je predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja UKC Ljubljana; v sklopu te funkcije mora skrbeti za čim bolj nemoteno, kakovostno in varno izvajanje dveh programov, za odrasle in za otroke. Kako je z otroško srčno kirurgijo, je znano, saj se njeno zapletanje in reševanje že dolgo odvija pred očmi javnosti. Zanimalo pa nas je, na kakšen način in v kolikšni meri vodstvo kliničnega oddelka pri zagotavljanju varnega in kakovostnega zdravljenja malih srčkov sodeluje s prof. dr. Igorjem Gregoričem oziroma z novoustanovljenim Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB).

Otroška srčna kirurgija

Prof. dr. Igor D. Gregorič o programu otroške srčne kirurgije: »To je bila edina in najboljša rešitev!«

Program otroške srčne kirurgije, ki so se mu v zadnjih ducat in nekaj letih temelji vztrajno sesuvali, posledično pa sta trpeli kakovost in varnost zdravljenja malih bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami, bo ostal v Sloveniji, pod okriljem Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB). Kljub logističnim zapletom in zamudam pri reševanju kadrovskih enačb, ki naj bi v prihodnje zagotavljale res vrhunske storitve, kaže, da bo končni razplet te nesrečne zgodbe dober. Za vse vpletene, še najbolj pa za srčke in njihove starše.

Ukrepi

Prof. dr. Franc Strle: »V izjemnih razmerah so izredni ukrepi smiselni – vendar daleč od tega, da bi bilo to dolgoročno dobro«

Reševanje slovenske otroške srčne kirurgije, ki je v začetku meseca razpadla na prafaktorje, ni končano. Odvija se v sklopu Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki pa do zdaj še ni zaživel niti po administrativni, kaj šele po strokovni plati. Odvija se tudi z interventno pomočjo dveh tujih zdravnikov, pediatričnih kardiologov iz ZDA in s Hrvaške, ki sta že začela z uvajanjem na slovenskem »terenu«. Danes bo tem prizadevanjem piko na i postavil novoustanovljeni državni zbor, ki bo po nujnem postopku glasoval o noveli zakona o zdravniški službi – ta bo poenostavil doslej zelo rigidne postopke, ki so jim doslej morali zadostiti tuji zdravniki, da so dobili zeleno luč za delo v slovenskem zdravstvu in upravičili zaupanje za skrb za slovenske bolnike.

Otroška srčna kirurgija

Andrej Možina: »Profesor Gregorič je zadnje upanje za rešitev programa otroške srčne kirurgije«

Otroška srčna kirurgija tako rekoč pred očmi javnosti razpada v prafaktorje. Po eni strani si ekipa pod vodstvom prof. dr. Igorja D. Gregoriča prizadeva, da bi se zdravljenje malčkov s prirojeno srčno napako lahko še naprej odvijalo v Sloveniji, pod okriljem nastajajočega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, ki bo precejšen delež strokovnega kadra moral pridobiti iz tujine. Po drugi strani pa program, ki že dobro desetletje ne premore niti enega samega domačega kirurga, ki bi bil vešč operiranja bolnih srčkov, drug za drugim zapuščajo zdravniki in tudi njihovi nadrejeni. Prihodnji teden bo odšel še zadnji pediatrični kardiolog, brez predstojnika je ostala tudi služba za kardiologijo pediatrične klinike.

Otroška srčna kirurgija

Prof. dr. Igor D. Gregorič: »Slovenski zdravstveni sistem je več kot očitno zastarel«

Prof. dr. Igor D. Gregorič kot srčno-žilni in torakalni kirurg že več desetletij živi in dela v ZDA; zadnjih šest let v bolnišnici Memorial Hermann Hospital, ki deluje v sklopu teksaške univerze, vodi oddelek za srčno kirurgijo in srčno popuščanje. V Sloveniji je vpet v aktivnosti za odpravo nevzdržnega in nedopustnega stanja, ki smo mu bili priča v primeru otroške srčne kirurgije.

Reforma

Dr. Erik Brecelj: »Novi zakoni jasno kažejo, da bolniki niso prioriteta!«

Dr. Erik Brecelj je človek, ki ga ni treba posebej predstavljati, saj je preprosto – znan. Ne le v strokovnih krogih, ampak tudi ali predvsem med ljudmi nasploh. Med Slovenkami in Slovenci, ki se vsake toliko, bolj ali manj redno, bolj ali manj boleče, srečujejo z našim zdravstvom, z resničnostjo, v kateri je ta sistem primoran delovati. In ta že dolgo ni več rožnata, nadebudna in spodbudna, prej nasprotno – zdi se, kot bi ga napadla bolezen, ki ji sodobna medicina (beri: aktualna politika) še ni našla pravega leka.