Rak

Odpiranje vrat novima presejalnima programoma za raka pljuč in raka prostate (pa tudi spremembi metode za presejanje raka materničnega vratu)

Na obzorju presejalnih programov, ki omogočajo odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi bolezni pri sicer povsem zdravem človeku, se nakazujejo precejšnje spremembe. Pri zdaj res že dobro utečenemu presejanju žensk, ki je v Sloveniji v sklopu programa Zora pripomogel k izrazitemu zmanjšanju pojavnosti raka materničnega vratu, bo stroka z zdajšnjega odvzema in analize brisa materničnega vratu na podlagi mednarodnih klinično-raziskovalnih dokazov in strokovnih priporočil počasi prešla na test okužbe s humanimi papiloma virusi (HPV), ki povzročajo tega raka. Poleg tega pa se tudi pri nas začenja usmerjena priprava strokovno, logistično, organizacijsko in finančno zasnovanih okvirov za uvedbo dveh novih presejalnih programov – za raka pljuč in raka prostate.

Rehabilitacija in socialna varnost

»Ožigosani« z diagnozo (se) sprašujejo, kdaj bo sistemsko in sistematično poskrbljeno za vse, ki so kadarkoli v življenju zboleli za rakom

Za bolezen je izvedela, ko je bila stara 30 let, v času porodniškega dopusta; hčerkica je bila takrat stara 10 mesecev. Nekega večera je, povsem po naključju, v dojki zatipala bulico; kljub ginekologovim zagotovilom, češ da gre zgolj za cisto, je želela priti do nedvoumnega odgovora. Tega je dobila po slikanju z magnetno resonanco. Rezultat je bil boleče nedvoumen: za bulico se je skrival zelo hitro rastoči trojno negativni rak dojk.

Reforma

Se bosta kakovost in celovitost oskrbe obolelih res še dodatno poslabšali?

Pediatri in družinski zdravniki se ne strinjajo s spremembami, ki jih za vrednotenje njihovega dela predvideva plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Zato nasprotujejo pristopu, ki po njihovem prepričanju lahko vodi v poslabšanje kakovosti oskrbe in ki ne upošteva niti kompleksnosti obravnave obolelih (zlasti starejših in pacientov s kroničnimi boleznimi) niti dejanskih potreb v zdravstvu. Načrtovani spremembi glavarinskih količnikov v osnovnem zdravstvu nasprotuje tudi sindikat Fides, ki je danes napovedal, da bodo »vsakršno enostransko poseganje v glavarinske količnike razumeli kot protipravno ravnanje in temu ustrezno tudi ukrepali«.

Reforma

Bodo nove uteži, kakršne predlaga ZZZS, olajšale ali otežile delo pediatrov in družinskih zdravnikov?

Otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v tako hudi duševni stiski, da ta zahteva takojšnjo strokovno obravnavo in pomoč, tovrstno ukrepanje pri nas ni zagotovljeno – vsaj ne pravočasno, ko bi bilo še mogoče preprečiti nastanek posledic, ki človeka lahko spremljajo vse življenje. Pedopsihiatri na nevzdržno stanje opozarjajo tako resorno ministrstvo kot plačnika, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), vendar sistemskega premika v dobro boljše zaščite zdravja ranjenih in ranljivih otrok ni. Se podobna zgodba napoveduje tudi z aktualnimi prijemi plačnika, ki z novim obračunskim modelom posega v dejavnost pediatrije in družinske medicine na primarni ravni zdravstvenega varstva?

Duševno zdravje

Kdo bo pomagal otrokom in najstnikom v hudi psihični stiski, če se odgovorni ne odzovejo na apele pedopsihiatrov?

Čeprav je znanstveno dokazano, kako zelo učinkovita sta zgodnja obravnava in zdravljenje otrok in mladostnikov, ki s svojim ravnanjem sporočajo, da so se znašli v hudi duševni stiski, v Sloveniji čakalne dobe za prvo obravnavo v otroški in mladostniški psihiatriji (p)ostajajo nedopustno dolge. Mladostnica, ki se vsak dan samopoškoduje, bo na prvi pregled čakala najmanj 11 mesecev. Kot opozarjajo v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP), to pomeni, da bo v tem času zaradi stopnjevanja težav najverjetneje pristala v urgentni pedopsihiatrični ambulanti in da bo zaradi akutne samomorilne ogroženosti zelo verjetno potrebovala tudi zdravljenje v bolnišnici.

Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.

Zobozdravstvo

Zakaj ZZZS plačuje za zobozdravstvene storitve v tujini, doma pa mora otrok, ki potrebuje zobni aparat, na začetek ortodontske obravnave čakati pet let ali več?

Zakaj imamo v zobozdravstvu, zlasti na področju ortodontije, tako nedopustno dolge čakalne dobe? Kako je mogoče, da mora otrok, ki bo potreboval zobni aparat, na prvi specialistični pregled čakati približno pet let? Vzrok za takšno stanje ni pomanjkanje zobozdravnikov oziroma zobozdravstvenih timov, temveč nezadostno število tovrstnih programov v javnem zdravstvu. Pomanjkanje programov torej, v sklopu katerih bi otroci hitreje prišli na vrsto za zdravljenje, ki traja približno tri leta – staršem pa se v iskanju pravočasne strokovne intervencije ne bi bilo treba ozirati čez mejo in otrok voziti k hrvaškim ortodontom. Vendar se dogaja prav to. Zakaj je tako?

Čakalne dobe

V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako izboljšati pogoje za delovanje javnega zdravstva?

Čakajo bolniki. Čakajo zdravniki. Čakajo vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj se dogaja z zdravjem našega zdravstva? Vlada je z doseženim zadovoljna, v klinični praksi pa vse glasneje škriplje. V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako omogočiti optimalnejše delovanje javnega zdravstva?

Ukrepi

Politika ukrepe v zdravstvu uvaja kot buldožer brez voznika, ne zanima pa je, kako bodo posledice takšnega brezglavega početja vplivale na bolnike

Bodo ažurne, kakovostne in celovite zdravstvene storitve pri nas v prihodnje res dostopne le še tistim, ki si jih bodo finančno lahko privoščili – ostali pa bodo primorani v dolgotrajno čakanje na strokovno pomoč kadrovsko okleščenih timov? Redki bodo še pripravljeni sodelovati v ekvilibrističnih podvigih, kakršnim smo priča danes; nepremišljene spremembe bodo namreč prevrednotile sliko javno-zdravstvenega sistema, v katerem bodo zaposleni morali privzemati ogromno odgovornost, ki sega onkraj stanovskih meja. Kajti to, kar se že nekaj časa odvija potihoma, kar se snuje in udejanja po uradniški plati in nima kaj dosti skupnega z dobro klinično prakso, h kateri bi bilo treba stremeti v dobro bolnikov, je razlog za alarme, bistveno glasnejše od zdaj že pet mesecev trajajočega stavkovnega protesta sindikata Fides.