Otroška srčna kirurgija kot žrtveno jagnje
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni NIOSB je danes dopoldne sporočil, da je odpovedal vse že dogovorjene prihode vrhunsko usposobljenih tujih kirurgov v Ljubljano, kjer naj bi do celovite vzpostavitve inštituta ljubljanskemu UKC pomagali pri vzdrževanju programa otroške srčne kirurgije.
Smrt otroka je nekaj tako neizrekljivo hudega in nevzdržnega, da je v polje žalovanja staršev in bližnjih preprosto nedopustno vstopati. Pa vendar se zgodi, da podatki o tako tragični zadevi pridejo v javnost, tako ali drugače. Danes dopoldne, po ad hoc napovedi tiskovne konference Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), je umrla novorojenčica, ki so jo zdravili v sklopu programa otroške srčne kirurgije. Tako je tragični dogodek postal osrednja tema konference, na kateri se je problematika zdravljenja na srcu bolnih otrok, ki ni ustrezno rešena že poldrugo desetletje, pokazala v najbolj boleči obliki.
Prof. dr. Tomislav Klokočovnik je predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja UKC Ljubljana; v sklopu te funkcije mora skrbeti za čim bolj nemoteno, kakovostno in varno izvajanje dveh programov, za odrasle in za otroke. Kako je z otroško srčno kirurgijo, je znano, saj se njeno zapletanje in reševanje že dolgo odvija pred očmi javnosti. Zanimalo pa nas je, na kakšen način in v kolikšni meri vodstvo kliničnega oddelka pri zagotavljanju varnega in kakovostnega zdravljenja malih srčkov sodeluje s prof. dr. Igorjem Gregoričem oziroma z novoustanovljenim Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni (NIOSB).
Kako se je zdravljenje otrok s srčnimi boleznimi v sklopu UKC Ljubljana odvijalo prejšnji mesec, potem, ko so v službi za kardiologijo pediatrične klinike po odhodu treh pediatričnih kardiologov ostali brez tovrstnih specialistov? Program otroške srčne kirurgije že dolgo nima svojega pediatričnega srčnega kirurga, vendar so se vse obravnave, po zaslugi domačih in tujih zdravnikov, ki so v skrbi za male srčke strnili moči, odvijale nemoteno, so danes sporočili iz ljubljanskega UKC.
Mladi zdravniki so se danes ponovno odzvali na aktualno dogajanje v zdravstvu. »Trenutno najbolj razvpiti primer otroške kardiokirurgije je le prva padla karta hišice iz kart,« je v imenu Mladih zdravnikov Slovenije v javnem odzivu in pozivu k sprejemanju ukrepov, ki naj bodo v prihodnje prežeti z bistveno več (politične) modrosti, zapisala dr. Tina Bregant.
35 dodatnih milijonov evrov, ki bi jih na pobudo tako upravnega odbora kot skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) letos iz zdravstvene blagajne lahko namenili za skrajševanje čakalnih dob in izboljševanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, bo, kot je videti, vendarle prišlo na račun pravih upravičenev – zavarovancev oziroma bolnikov.
Konrad Kuštrin je zdravnik in sindikalist, eden najbolj prepoznavnih v Sloveniji. Politikom se v povezavi z njim praviloma naježijo lasje, saj vedo, na podlagi dolgoletnih izkušenj, vse od osamosvojitve dalje, da je ob omembi njegovega imena, ki je sinonim za prizadevanja slovenskega zdravništva za priznanje statusnih pravic, »vrag odnesel šalo«.
»Slovensko zdravstvo resnično potrebuje zdravljenje – in to takoj!« Po današnjem poglobljenem pogovoru s predstavniki slovenskega zdravništva, združenih v koordinaciji zdravniških organizacij, ki jo trenutno vodi sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides, je predsednik državnega zbora Matej Tonin s temi besedami povzel glavni razlog, ki je narekoval sestanek v prostorih hrama demokracije.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu in z njimi pacienti bodo, kot vse kaže, še dolgo v primežu nefunkcionalnega vladanja oziroma negotovega čakanja na novo vlado. Poskusi za sestavo nove vlade ne dobijo epiloga, vlada v odhodu opravlja le tekoče posle, problemi pa ostajajo in postajajo vse globlji, resnejši in vse teže odpravljivi. To potrjuje tudi aktualna saga o 35 milijonih evrov, kolikor bi pri nas lahko v kratkem času namenili za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in s tem za zagotavljanje kakovostnejše, varnejše zdravstvene oskrbe obolelih – vendar tisti, ki so trenutno na »odgovornih« položajih, to možnost zavračajo. Zakaj?