Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Bolezni dihal

Ni res, da je človek po diagnozi KOPB obsojen le še na cevke, kavč in televizor – res pa je, da potrebuje redno fizično aktivnost, ki mu pomaga ohranjati ustrezno kondicijo pljuč

Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB), ki so jo včasih imenovali bolezen kratke sape, je kljub napredku medicine v praksi še vedno veliko kratkih stikov, ki počasi, a vztrajno slabijo počutje in zdravstveno stanje obolelih. Poglavitni je zagotovo ta, da več kot polovica ljudi s KOPB za svojo bolezen sploh ne ve, zato niso opravili preiskav, ne prejemajo zdravljenja, bolezen pa se nezadržno poslabšuje. Med tistimi, ki so jim bolezen diagnosticirali – praviloma se to zgodi pozno, kajti KOPB se na globalni ravni uvršča med najslabše prepoznavne in najredkeje diagnosticirane bolezni –, pa je še vedno premalo védenja o tem, kako zelo pomembno za ohranjanje ustrezne kondicije pljuč je vsakodnevno gibanje.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.

Zdravje kosti

»Pri nas se zaradi osteoporoze vsako leto zgodi približno 3000 zlomov kolka, ki včasih predstavljajo zadnjo epizodo v življenju bolnika«

Če telo ne zmore (več) uravnavati vsebnosti mineralov v kosteh, kostnina sčasoma postane redkejša, kosti pa bolj oziroma hitreje lomljive. Da bi ohranili normalno kostno gostoto, bi organizmu morali zagotoviti zadostno količino kalcija in drugih mineralov ter vitamina D, ki omogoča absorbiranje kalcija iz hrane in njegovo vgrajevanje v kosti. Telo pa mora tvoriti tudi dovolj hormonov – od paratiroidnega hormona in kalcitonina, ki nastajata v obščitničnih žlezah oziroma v ščitnici, do rastnega hormona ter pri ženskah estrogena in pri moških testosterona. Pri človeku se kostna gostota povečuje od otroštva do približno 30. leta starosti, nakar začne upadati. Kadar se kostnina izrazito zmanjša, se pojavi bolezen – osteoporoza.

Nevrodegenerativne bolezni

»Na splošno prevladuje mnenje, da so nevrodegenerativne bolezni manj dovzetne za rehabilitacijo – vendar to ne drži!«

Oboleli in njihovi bližnji se pri nas pogosto soočajo s težavami zaradi pozne postavitve diagnoze in posledično tudi poznega začetka zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije. Pri nevrodegenerativnih boleznih to velja tako za parkinsonovo bolezen kot tudi za demenco – še teže pa je, če se demenca pojavi pri bolniku s parkinsonovo boleznijo, ko se motnjam gibanja pridružijo številni nemotorični simptomi, med katerimi so tudi kognitivne motnje. Toda kdaj gre »zgolj« za kognitivne motnje in kdaj za demenco?

Možganska kap

Možganska kap lahko doleti kogarkoli, kadarkoli, v kateremkoli obdobju življenja. Veste, kako preprečiti njen nastanek ali kako prepoznati njene znake in zakaj takoj poklicati na 112?

Ko se je zavedel po možganski kapi, ni vedel, kaj se mu je pripetilo. Ni znal več govoriti. Pozabil je, kako brati. Ni zmogel več hoditi. Ni prepoznal svojih bližnjih, svoje družine. Ni vedel niti tega, kdo pravzaprav je. Delno je oslepel in danes mu na poti skozi življenje pomaga bela palica. A s pomočjo rehabilitacije, podpore, lastnih prizadevanj in predane pomoči družine je spet zaživel dejavno življenje. Življenje, dejavnejše od življenj mnogih, ki se ne zavedajo dragocenosti te danosti, ampak ostajajo fokusirani na banalne vidike življenja in živijo v prepričanju, da se njim ne more zgoditi nič, menijo celo, da se imajo pravico grdo obnašati do šibkih, obolelih in do starejših – ne vedo pa, da je možganska kap le ena od hudih bolezni, ki se kažejo s tisočero obrazi in ki lahko prizadenejo kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli, v kateremkoli življenjskem obdobju.

Nevrodegenerativne bolezni

Je realno pričakovati, da bo novost, ki lahko pomembno upočasni napredovanje parkinsonove bolezni, zaživela v začetku leta 2024?

Parkinsonova bolezen, za alzheimerjevo boleznijo druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen možganov, se razvije zaradi postopnega propadanja možganskih celic v možganskem deblu. Vzrok za nastanek bolezni kljub vsem dognanjem sodobne medicine še vedno ni poznan, vendar bolezen nima več a priori usodnega predznaka. Sodobna medicina obolelim lahko pomaga z različnimi načini zdravljenja in s celostno obravnavo – siva lisa pa je še vedno obnovitvena rehabilitacija, za uvedbo katere si društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika skupaj z nevrološko stroko prizadeva že sedem let. Je realno pričakovati, da bo po nedavni spremembi zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ta novost, ki lahko pomembno upočasni napredovanje parkinsonove bolezni, zaživela v začetku leta 2024?

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen: z uvedbo obnovitvene rehabilitacije do prihranka v višini milijarde evrov, predvsem pa do kakovostnejšega življenja obolelih – res »že« januarja 2024?

Čakanje na sistemske premike je pri nas nemalokrat misija nemogoče, resda polna obljub, a vse prepogosto oropana konkretnih aktivnosti in uresničitve obljubljenega – čeprav bi spremembe pripomogle k prihrankom v sistemu, predvsem pa izboljšale kakovost življenja obolelih. V množici takšnih primerov, ki se kopičijo vzporedno s podaljševanjem čakalnih vrst, izstopa tudi program skupinske obnovitvene rehabilitacije za bolnike s parkinsonovo boleznijo in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami. Zasluge za skorajšnjo uvedbo tega programa velja pripisati društvu bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, ki si za tovrstni napredek prizadeva že sedem let. Pred dvema letoma je društvo oddalo celovito, na 50 straneh spisano podlago za sistemske spremembe in zdaj upravičeno želi izvedeti za podrobnosti glede načrtovane uveljavitve programa.

Transplantacije

»Razmislite o možnosti darovanja organov po smrti, o tej svoji zadnji zapuščini, s katero bi želeli še komu pomagati – in se vnaprej opredelite«​​​​​

Ko je včasih človeku začelo odpovedovati srce ali morda pljuča, jetra, ledvica ali trebušna slinavka, ni bilo več poti nazaj; danes je bistveno drugače, po zaslugi transplantacijske dejavnosti, v sklopu katere oboleli organ, ki ne zmore več opravljati svojega dela, odstranijo, pacient pa prejme nov, zdrav organ – in ostane živ, še dolga leta. Seveda pa osnova za omenjeno dejavnost nista le vrhunsko znanje in dobra usklajenost vseh članov tako transplantacijskega kot tudi donorskega programa – njen bistveni sestavni del, brez katerega zdravljenje s transplantacijami ni mogoče, je odločanje za darovanje organov po smrti. Altruistično dejanje, s katerim lahko nekdo po svoji smrti reši ne le eno, ampak več življenj. O dosežkih in izzivih na tem področju je v sklopu evropskega dneva darovanja organov in tkiv, ki ga stara celina obeležuje drugo soboto v oktobru, za Zdravstveniportal.si podrobneje spregovoril direktor republiškega Zavoda za transplantacije organov in tkiv Slovenija-transplant Andrej Gadžijev.

Transplantacije

»Dobiti možnost življenja z novim srcem je nekaj neizmerno lepega«

Zdravljenje s presaditvijo organa je izjemno kompleksna, zahtevna, sofisticirana dejavnost, v katero je vpet zelo velik, multidisciplinarni tim – (so)delovanje slehernega člana tega tima mora biti do potankosti usklajeno z ostalimi. Le tako je mogoče dosegati dobre, vrhunske rezultate. In takih rezultatov je pri nas, v sklopu dejavnosti Slovenija-transplanta, veliko – o tem pričajo številna osebna izkustva ljudi, ki jim je življenje zaradi odpovedujočega organa ali več njih že začelo ugašati, nakar so jim s transplantacijo vrnili zdravje in tudi življenje. Eden takih je tudi Janko Kozel s Ptuja.