»Zdravniki, medicinske sestre in bolniki nismo številke v vaših prirejenih statistikah – mi smo živi ljudje!« V današnjem javnem pismu, naslovljenem na ministrstvo za zdravje in zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), zdravniki družinske medicine javno postavljajo jasno diagnozo slovenskemu zdravstvenemu sistemu: anafilaktični šok.
Prof. dr. Tomislav Klokočovnik, predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, odhaja. Zaradi pritožb in obtožb skupine zdravnikov. Upravičenih ali povsem krivičnih? In kakšne bodo posledice tega dejanja, ki skorajda preveč srhljivo spominja na dogajanje, povezano z otroško srčno kirurgijo? Več o tem v intervjuju s prof. dr. Tomislavom Klokočovnikom za zdravstveni portal.
Revolt zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, odmeva in dobiva tudi celovito sindikalno podporo, v konkretnih zahtevah za udejanjenje standardov in normativov. Medtem ko sindikata Praktik.um in Fides napovedujeta radikalne ukrepe, pa minister za zdravje Samo Fakin po drugi strani ocenjuje, da razmere v zdravstvu v resnici niso tako zelo katastrofalne, kot bi lahko sklepali po odzivih slovenskega zdravništva.
Revolt zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, predvsem zdravnikov družinske medicine, je odraz nevzdržnega stanja, v katerem so ti že vse predolgo primorani delovati. Razmere po Sloveniji niso povsod enake, vendar bistvenih odstopanj ni. Zdravniki, ki jih je premalo, so izgoreli in preutrujeni, še naprej poskušajo vzdrževati ravnotežje na tanki liniji, ki z zdravljenja vse drzneje briše predznak kakovosti in varnosti. V zadnjem času so na nevzdržne razmere, ki si jih ne zasluži nihče, ne bolniki in ne zdravstveni timi, samodejno, brez sindikalnega ozadja, znova glasno opozorili in spregovorili o nerazumljivih sistemskih prijemih, ki še dodatno otežujejo njihovo profesionalno delo. Na take pogoje, kot pravijo, nočejo več pristajati. Zdravnikom bodo v njihovem uporu v bran (znova) stopili tudi sindikati.
Danes je začel veljati novi pravilnik o receptih za osebno rabo, ki to pravico odvzema približno 1000 slovenskim zdravnikom, ki so brez licence – bodisi je nimajo več, ker so prenehali delati kot zdravniki in so tako izgubili dovoljenje za opravljanje zdravniškega dela, ali pa je še nimajo, ker še niso opravili specialističnega izpita. In prav pri slednjih prihaja do nevzdržnega paradoksa – ti mladi zdravniki namreč lahko zdravijo paciente, izgubili pa so pravico, da bi predpisali zdravila sebi ali svojim bližnjim.
Pred letom dni ad hoc sprejete določbe zakona o pacientovih pravicah, ki naj bi pripomogle k skrajšanju čakalnih dob, razbremenile preobremenjene zdravnike v osnovnem zdravstvu in zagotovile doslednejše in ažurnejše udejanjanje pravic pacientov, so že v izhodišču dobile slabo popotnico. Zdravniki so takrat odločevalce argumentirano opozarjali, da načrtovani prijemi ne bodo pripomogli k izboljšavam, vendar jim nihče ni prisluhnil. Razmere v osnovnem zdravstvu danes boleče potrjujejo upravičenost svaril. Na novo naložena administrativna bremena, v nekaterih delih povsem nedomišljena in nepotrebna, pa zdravnika, ki je zaradi njih prisiljen v komunikacijo z računalnikom, pri čemer mora slediti nenehno spreminjajočim se navodilom plačnika, dobesedno odvračajo od pacienta.
Osnovnemu zdravstvu zaradi neustrezne kadrovske zasedbe in absolutne preobremenjenosti zdravnikov že nekaj časa grozi počasen in boleč razpad, ki bo prizadel predvsem paciente. V zadnjem obdobju so težave postale še resnejše, na kar so javno opozorili tako družinski zdravniki kot tudi pediatri, ginekologi in zobozdravniki, ki delujejo na primarni ravni zdravstvenega sistema. Ti morajo po novem, kljub temu, da za preglede in zdravljenje na primarni ravni napotnica ni potrebna, voditi e-naročilne knjige, zobozdravniki tudi čakalne knjige. Sistemskim zahtevam je treba zadostiti in izpolnjevati dodatne zadolžitve – kljub ambulantnemu delu, v katerem se v enem samem dnevu lahko zvrsti tudi po 70 ali 80 bolnikov. In kaj ta nova obveznost pomeni za paciente?
Minister za zdravje Samo Fakin je ob prevzemu štiriletnega mandata napovedal številne ukrepe, ki naj bi izboljšali dostopnost zdravstvenih storitev. Bil je zelo konkreten: v prvem letu ministrovanja se bodo čakalne dobe prepolovile, v dveh letih, do septembra 2020, pa naj čakalnih dob sploh ne bi bilo več. Prvih 100 dni mandata nove vlade je mimo, zato so tudi analitiki kompleksnega zdravstvenega sistema in njegovih najbolj ranljivih mest pobliže pogledali novonastalo sliko in preverili, kaj je bilo doslej narejeno. So čakalne vrste danes že kaj krajše? Odgovor je, na žalost, nikalen.
V resnici si je težko predstavljati, na kako neverjetne in nepredstavljive ovire v sistemu, ki naj bi mu prvenstveno nudil zaščito, naleti človek, ko resno zboli. Ko ustaljeni tok življenja njega in njegovih bližnjih nenadno in nepričakovano povsem preusmeri težka, nepredvidljiva bolezen, pri čemer je izid te življenjske preizkušnje včasih nemogoče napovedati. Kot da že diagnoza sama po sebi ne bi bila dovolj stresna in boleča, se začno kopičiti številne dileme, težave in vprašanja, odgovori pa se vse prepogosto izgubijo v sistemskem labirintu, za katerega se zdi, kot da bi bil ustvarjen za zapletanje, oteževanje in krajo upanja v času, ko je pravzaprav upanje tisto edino, kar sploh še ostane človeku v stiski. Kot da breme bolezni samo po sebi ni dovolj, ampak mora nastala razpoka v življenju dobiti odmev še v izgubi socialne varnosti.
Koordinacija zdravniških organizacij, ki se sestaja enkrat na mesec in v sklopu katere predsedniki štirih glavnih zdravniških združenj – zbornice, društva, sindikata Fides in strokovnega združenja zasebnih (zobo)zdravnikov – razpravljajo o ključnih problemih slovenskega zdravstva, ne le zdravništva, in poskušajo najti čim bolj optimalne rešitve, je na današnji seji predala vodstveno štafeto. Iz rok predsednika Fidesa Konrada Kuštrina je ta, skupaj z aktualnimi izzivi, romala v roke predsednice zbornice dr. Zdenke Čebašek – Travnik. In kateri so ti izzivi?