Značka: zdravljenje

Značka: zdravljenje

Rak

Rak materničnega vratu – edini rak, ki ga je mogoče preprečiti s cepljenjem

Rak materničnega vratu (RMV) je četrti najpogostejši ginekološki rak pri mladih ženskah. Pri nas to diagnozo vsako leto postavijo v povprečju 120-krat, za 40 do 50 obolelih je napredovala bolezen usodna. Več kot 1500 žensk pa zaradi odkritih predrakavih sprememb potrebuje kirurško zdravljenje. Po drugi strani pa bi bilo raka materničnega vratu, ki je posledica trdovratne okužbe z najbolj onkogenimi genotipi humanega papiloma virusa (HPV), v večini primerov mogoče preprečiti – z ustrezno zaščito pred temi virusi, ki povzročajo številne spolno prenosljive bolezni, ne le raka.

Reforma

Slika javnega zdravstva ni črno-bela, je pa resnično skrb vzbujajoča, ne le zaradi stavke zdravništva – zato je treba reči bobu bob in postaviti osnove za korenito reformo

Cilj je na obeh straneh enak: obolelim omogočiti hitro, celovito, kakovostno in varno zdravljenje – takrat, ko ga potrebujejo in ne šele z večmesečnim ali celo nekajletnim zamikom; za obolele skrbeti v varnem, sodobnem hospitalnem okolju, z ustrezno ekipo, v kateri zdravnik ne bo polno angažiran z administrativnimi in logističnimi obremenitvami, ampak s tem, za kar je najbolje usposobljen: z zdravljenjem. Res je, cilj je enak, tako z vladnega kot s stanovskega vidika, le videnje poti in vzvodov, ki naj bi omogočili takšen miljé za optimalno oskrbo povsod tam, kjer danes prevladujejo nedopustno dolge čakalne vrste, se očitno vse preveč razlikuje. Zato stavka zdravnikov bo – pa čeprav je vsakomur v tej naši Sloveniji jasno, da tovrstni protest v zdravstveni sferi v okoliščinah, v kakršnih je že brez stavke primorano delovati zdravstvo, nikakor ni dobrodošel.

Varnost in kakovost

Ali bo leto 2024 vendarle prineslo formulo za zagotovitev kakovostnejših in varnejših pogojev za delo v javnem zdravstvu in tako pripomoglo tudi k skrajšanju nevzdržno dolgih čakalnih vrst?

Dogajanje na področju zdravstva, ki smo mu priča v prvih dneh leta 2024, je prepolno ozkega vrednotenja, skrčenega na zavzemanje zdravništva za boljše ovrednotenje storitev, ki jih opravljajo. Takšne oznake, ki se vrstijo v javnosti, zlasti na družbenih omrežjih, so bodisi sporadične bodisi namerne, predvsem pa vse premalo poglobljene. Kajti v resnici se je slovenska družba znašla na razpotju, ko bo treba narediti res vse, da bi zavarovance, paciente oziroma obolele rešili iz sistemskega krča, ki jih je, skupaj z njihovimi pravicami, postavil v čakalne vrste, v katerih mnogi izgubijo še zadnji kanec zdravja.

Revolt

Ob rob napovedani zdravniški stavki: do kdaj bodo bolniki, zdravniki in medicinske sestre talci demagogije?

Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.

Inovacije

»Pacienti so moji največji učitelji«

Prvo, na kar pomisli prof. dr. Uroš Ahčan, specialist plastične kirurgije, rekonstruktivne kirurgije in kirurgije opeklin, ko beseda nanese na praznično obdobje, je petarda. Ali več skupaj zlepljenih petard, ki povzročijo eksplozijo in hudo poškodbo, takšno, ki zahteva amputacijo prstov, nadomeščanje manjkajočega tkiva ter zdravljenje poškodb, nastalih na obrazu in očeh. Teh poškodb je veliko veliko preveč – zlasti v veselem decembru, v katerem ljudje pirotehniki še vedno namenjajo nezasluženo mesto ter tako povzročajo škodo, ki je nemalokrat ni mogoče sanirati. Zgodba štirinajstletnega dečka Martina, ki je, ko staršev ni bilo, prižgal eno samo veliko petardo, nakar je eksplozija porušila kopalnico, razbila okno in dečku vzela obe dlani, ostaja z dr. Ahčanom. Z Martinom sta namreč, tako kot s številnimi drugimi pacienti, med zdravljenjem in po njem stkala posebno vez. Danes je Martin življenja poln, vsestransko aktiven mladenič, kljub odločitvi, da bioničnih rok ne bo uporabljal. Na pobudo profesorja Ahčana med drugim otroke in mladostnike ozavešča o nepredstavljivih nevarnostih uporabe pirotehnike – da bi bilo zgodb, kakršna se je izpisala na njegovi življenjski poti, čim manj.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

Demenca

»Stanje se slabša počasi. Ničesar ne opustim, vendar vse počnem v družbi, s prijatelji, nikoli sam ...« – Tomaž Gržinič o sobivanju z demenco, boleznijo, v katero so tudi pri nas usmerjeni številni raziskovalsko-klinični projekti

Ko nekdo dobi diagnozo demenca, je to zagotovo hud šok, zanj in za vse njegove bližnje, nikakor pa se kakovost življenja na tej točki ne izniči. Zato mora družba, v kateri je demografska piramida že dolgo obrnjena na glavo in v kateri se skupaj z izrazitim povečevanjem deleža starejših povečuje tudi pojavnost demence, narediti vse, da se obolelim in njihovim bližnjim olajša življenje – z blaženjem simptomov demence in z usmerjenimi aktivnostmi za ohranjanje kakovosti življenja obolelega. Kaj na tej ravni lahko naredimo sami in kaj na tem področju medicine napovedujejo raziskave, v katere so vključeni tudi nekateri slovenski bolniki?

Zdravje kosti

»V Sloveniji nimamo niti ene ustrezno organizirane bolnišnične službe za oskrbo bolnikov po osteoporoznih zlomih, čeprav tak pristop dokazano pripomore k zmanjšanju pogostosti osteoporoznih zlomov«

Osteoporoza je resen zdravstveni problem, ki ga nikakor ni več mogoče pometati pod preprogo. Zakaj? Zato, ker približno 60 odstotkov obolelih nima postavljene diagnoze in tako bolezen lahko nemoteno, potihoma napreduje. Mnogi, ki imajo tako imenovano bolezen krhkih kosti, zanjo izvedo šele, ko jih že preseneti resen zlom, ki zahteva takojšnje zdravljenje pa tudi dodatno diagnostiko; praviloma se hitro pokaže, da je do zloma prišlo zaradi osteoporoze. Po drugi strani pa obstaja kar nekaj v tujini dodobra preizkušenih sistemskih pristopov, ki bi lahko pripomogli k spremembi te statistike. Zakaj v Sloveniji ne sledimo tovrstni praksi, ki bi pomagala zmanjšati breme osteoporoze, obolelim pa bi tako zagotovili pravočasno ukrepanje, pa naj gre za primarno ali za sekundarno preventivo?

Srce in žilje

Zakaj je pri srčnem popuščanju spremljanje učinkov zdravljenja s telemedicino tako zelo pomembno?

Srčno popuščanje je kompleksno bolezensko stanje, ki ga lahko sčasoma povzročijo različne bolezni – na primer diabetes ali kronično ledvično obolenje. Ker je popuščanje srca povezano s pogostimi zapleti in posledičnimi hospitalizacijami ter visokim deležem umrljivosti, je izjemnega pomena troje: pravočasno odkritje bolezni, hitra diagnostika in zdravljenje. Pri slednjem je izjemno pomembno tudi ažurno spremljanje predpisane oblike zdravljenja, pri čemer je danes lahko v veliko pomoč telemedicina. To dokazuje konkretna praksa, s katero po končanem pilotnem projektu nadaljujejo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec – kljub temu, da ta pristop sistemsko še ni urejen.

Skrb za čisto okolje

Zdravniki za boljše zdravje prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline: »Zaščitite zdravje teh ljudi, kolikor je to sploh še mogoče!«

O tem, koliko hudega je prebivalcem srednje Soške doline, zlasti tistim, ki živijo v bližini Anhovega, povzročila industrija, ni vredno izgubljati besed. Na tem območju Slovenije plačujejo največji davek na račun dolgoletnega okoljskega onesnaževanja. Breme mezotelioma je tamkaj približno 100-krat večje kot drugod po Sloveniji. Zato se zdi povsem neverjetno, da si nekateri – tudi ali predvsem glede zaostritve zakonodaje na tem področju – vztrajno zatiskajo oči pred resničnostjo, ki jo na tem področju izpisujejo zdaj dopuščene razlike v dovoljenih emisijah strupenih snovi v zrak med cementarnami s sosežigom odpadkov in sežigalnicami odpadkov. Bodo poslanci vendarle izglasovali novelo zakona o varstvu okolja, ki so jo na podlagi 5000 overjenih podpisov prebivalcev Slovenije pripravile nevladne organizacije in ki naj bi končno pripomogla k izenačitvi standardov za sežigalnice in sosežigalnice?