Rak

»Hude bolezni si predstavljam tako, kot da ti nekdo razpne vrvico nad prepadom, čez katerega moraš priti sam – varuje pa te mreža tvojih prijateljev«

Samo letos so z mamografijo, opravljeno v sklopu programa Dora, pri 344 ženskah, prepričanih, da so povsem zdrave, ugotovili, da imajo raka na prsih. Ker omenjeni presejalni program omogoča odkrivanje predrakavih sprememb in rakov v najzgodnejši fazi, to obolelim prinaša bistveno boljše možnosti za ozdravitev. Toda rak je bolezen, ki – pa naj bo odkrita v katerikoli fazi – pušča odtis v telesu in na psihi, zdravljenje človeka izčrpa duševno in fizično, zlasti na račun neznank, ki onemogočajo izračun zdravstvene enačbe tako na osebni kot na sistemski ravni. Zato oboleli potrebujejo podporo in pomoč.

Rak

»Dokler smo zdravi, morda nismo pozorni na vsa opozorila, ki jih dobivamo ...«

Ozaveščanje o neprecenljivi vlogi zdravega načina življenja in odkrivanja bolezni v čim zgodnejši fazi je šele prvi korak, poudarjajo pri slovenskem združenju za boj proti raku dojk Europa Donna. Zato ta korak, ki nikoli ne zastane, vedno znova okrepijo v mesecu oktobru, na mednarodni ravni posvečenem ozaveščanju o tem najpogostejšem onkološkem obolenju žensk, ki pa ga, resda redkeje, diagnosticirajo tudi pri moških. Kot poudarja predsednica združenja dr. Tanja Španić, ki je tudi sama prebolela raka na prsih: »Ključnega pomena so nadaljnji koraki, ki spodbujajo k spreminjanju navad, sprejemanju zdravih odločitev, ohranjanju zdravega načina življenja ter, seveda, tudi k zgodnjemu odkrivanju morebitnih bolezenskih sprememb.«

Rak

Tudi za raka dojk velja, da je bolezen bolje preprečevati kot zdraviti – ali pa ga vsaj odkriti v zgodnji fazi, ko je zdravljenje lažje in ima manj neželenih učinkov

Začel se je rožnati oktober, mesec, posvečen ozaveščanju o najpogostejšem raku pri ženskah – raku dojk. Zakaj ozaveščanje? Preprosto zato, ker to bolezen še vedno pri vse preveč ženskah odkrijejo pozno, v fazi, ko je rak na prsih že napredoval – in to kljub temu, da so v današnjem času na voljo številne možnosti za zgodnje odkritje raka na prsih, ko je mogoče z blagim, neinvazivnim zdravljenjem bolezen premagati, nakar ženska ali moški, kajti za tem rakom zbolevajo tudi moški, lahko naprej živi kakovostno, aktivno, zdravo življenje.

Demenca

Demenca in preprečevanje srčno-žilnih obolenj: kar je dobro za srce, je dobro tudi za možgane

Kako dragoceno je zdravje, se človek zave šele, ko zboli. Ko resno zboli. Ko zboli kljub temu, da bi, glede na nedvoumne izsledke nepregledne množice raziskav, z (bolj) zdravim načinom življenja bolezen z veliko verjetnostjo lahko preprečil, vsaj začasno. In to velja tako rekoč za vse sodobne bolezni, za kronična obolenja, ki nastanejo kot preplet različnih dejavnikov, od dednega vpliva do okoljskih danosti pa tudi razvad, ki jih človek vtke v svoje življenje in njegov utrip z vse hitrejšim vsakodnevnim taktom in vedno večjimi obremenitvami. Posledice so predvidljive. Naj tokrat omenimo le dva sklopa obolenj, ki vse izraziteje bremenita sodobno civilizacijo: srčno-žilne bolezni in alzheimerjeva bolezen kot najpogostejša oblika demence.

Srce in žilje

Dedno presnovno motnjo, znano pod imenom hiperholesterolemija, pri nas vsako leto odkrijejo pri približno 50 otrocih, starih pet let

Družinska hiperholesterolemija je pogosta bolezen, ki vse prepogosto ostane neprepoznana. Ker se lahko pojavi že pri otrocih, je izjemno pomembno, da v Sloveniji po zaslugi tako rekoč unikatnega pristopa, po katerem se zgledujejo tudi druge države, danes v sklopu sistematskih pregledov že pri pet let starih otrocih izvajajo tudi presejanje za hiperholesterolemijo – in tako na letni ravni odkrijejo približno 50 otrok s to motnjo, ki jo posledično diagnosticirajo tudi pri enem od staršev in pri polovici sorojencev. In zakaj je tako zelo pomembno, da to presnovno motnjo, za katero je značilna povišana raven tako imenovanega slabega, LDL holesterola, diagnosticirajo v čim zgodnejši fazi?

Otroška srčna kirurgija

Kaj za male srčne bolnike pomeni odločitev, da vodenje centra za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi obolenji v UKC Ljubljana prevzema kirurg Janez Vodiškar?

Naj spomnimo: po številnih, približno desetletje trajajočih organizacijsko-logističnih peripetijah in zapletanjih v poskusih, da bi slovenskim otrokom s prirojeno srčno napako zagotovili res kakovostno in varno obravnavo, je letos maja prišlo tako daleč, da je v programu otroške srčne kirurgije ostal le še en kirurg. Zdaj se razmere in razmerja spreminjajo. Vodenje Centra za obravnavo bolnikov s prirojenimi srčnimi napakami je prevzel kirurg Janez Vodiškar, ki bo delno zaposlen v UKC Ljubljana, delno pa v kliniki v Stuttgartu, kjer je delal že doslej; pred sklenitvijo delovnega razmerja za 25-odstotni delež delovnega časa je v zadnjem mesecu otroke v UKC zdravil na podlagi podjemne pogodbe, medtem ko je konziliarno delo opravljal tudi iz Stuttgarta.

Nosečnost

Nosečnica lahko z doslednim odrekanjem alkoholu malčka že pred prihodom na svet zaščiti pred nastankom prirojenih napak in okvar možganov, srca, ledvic, jeter, kosti pa tudi pred slabšo duševno razvitostjo

»Posledice izpostavljenosti otroka alkoholu prej, preden se je sploh rodil, se kažejo na več načinov – lahko pride do splava v času nosečnosti, do odmrtja plodu (otrok se rodi mrtev) ali do prezgodnjega rojstva. Lahko pa se rodi otrok s katero od motenj iz tako imenovanega spektra alkoholnih fetalnih motenj. To je krovni pojem, s katerim označujemo vse posledice, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti alkoholu pred rojstvom in se raztezajo od blažjih vedenjskih, učnih motenj pa do najtežje oblike – fetalnega alkoholnega sindroma (FAS),« opozarja mag. Marjetka Hovnik Keršmanc, specialistka javnega zdravja.

Čakalne dobe

Čakalne dobe in sindrom gordijskega vozla

Nihče ne ve, koliko krogov je že pretekla zdravstvena politika pri obljubljanju in snovanju nujnih sprememb v zdravstvu, pa naj jih poimenujemo reforma ali kako drugače. Morda preoblikovanje obstoječega sistema v novi, pacientom oziroma obolelim prijaznejši sistem, v katerem bo na voljo več zmogljivosti, na račun katerih bodo zaposleni manj iztrošeni, njihovo delo pa ovrednoteno pravičneje, na podlagi učinkovitosti in kakovosti. Bolniki bodo zadovoljnejši, hitreje zdravi oziroma ozdravljeni. V sistemu bo bistveno manj kratkih stikov, ki bodo posledično bistveno laže odpravljivi. V zdravstvu zaposleni ne bodo več bežali na druga delovna mesta, zdravstvena politika pa bo – če bodo vodstvom zdravstvenih zavodov končno vendarle dali v roke prave menedžerske vajeti, ki bodo omogočile boljšo, optimalnejšo organizacijo dela – imela manj manevrirnega prostora za mešetarjenje z različno usmerjenimi interesi. Manj bo sivine, ki danes prikriva in prekriva koruptivna dogajanja. In kar je najpomembnejše: poskrbljeno bo za paciente. Hitreje, bolj usmerjeno, celoviteje.

Rak

Krvni raki: ko združenja bolnikov skupaj s stroko naredijo prav vse, da obolelih ne bi »pokopala« ne rak in ne strah pred njim

Krvne bolezni so v porastu. Za čim učinkovitejše zdravljenje bi diagnoza morala biti postavljena v čim zgodnejši fazi bolezni; problem je, ker so tudi ta obolenja težko prepoznavna, zato simptomi, ki se lahko pojavijo v katerikoli starosti, marsikdaj ostanejo vse predolgo spregledani. Tako, denimo, na stari celini zapleti pri prebolevanju krvnega raka na letni ravni ugasnejo več kot 150.000 življenj, medtem ko skupni stroški vseh krvnih obolenj in krvnih rakov po aktualnih ocenah znašajo približno 23 milijard evrov na leto. Poleg čim zgodnejšega odkritja bolezni in takojšnjega začetka zdravljenja pa sta za obolelega nadvse pomembni tudi celostna obravnava in rehabilitacija, vključno s psihološkim in prehranskim svetovanjem.

Nujna stanja

»Reševanja so vse pogosteje posledica popolne nepripravljenosti in popolnega nepoznavanja terena – kot zdravnik in kot gorski reševalec lahko rečem le, da je to trend današnjega časa«

»Daleč najbolj se mi je v spomin vtisnilo reševanje na poti na Triglav čez Prag. Družina z dvema otrokoma je hodila po normalni planinski poti, ki poteka precej stran od stene Triglava, toda po nesrečnem slučaju – ne ve se, zakaj, kako, kje – se je v steni sprožil kamen, sredi ničesar deklici priletel naravnost na glavo in jo ubil,« se spominja Peter Najdenov, vršilec dolžnosti predstojnika Pediatrične službe v Splošni bolnišnici Jesenice in zdravnik pediater, ki je že nekaj desetletij tudi gorski reševalec.