Rak

Preprečevanje in zdravljenje raka: spodbudni rezultati, dobra vizija, med izzivi, ki jih ne manjka, pa je nujna čimprejšnja zagotovitev celovite rehabilitacije

Čeprav je bil na področju zgodnje diagnostike, zdravljenja in celostne obravnave v vseh fazah premagovanja onkoloških obolenj v zadnjem obdobju dosežen opazen napredek, je pri preprečevanju in pravočasnem začetku zdravljenja raka še vedno prisotnih veliko izzivov. Obstaja namreč več sto vrst rakavih obolenj – in ni pri vseh tako, da bi jih lahko odkrili že v najzgodnejšem obdobju, ko je verjetnost za ozdravitev velika. Tako je prepoznavnost prenekatere onkološke bolezni še vedno slaba, oboleli pridejo do zdravnika šele, ko simptomi postanejo moteči, takrat pa je bolezen praviloma že preveč napredovala. Za zdaj so možnosti zgodnjega odkritja predrakavih in rakavih sprememb obetavne predvsem pri raku materničnega vratu (program Zora), raku na prsih (program Dora) ter raku na debelem črevesju in danki (program Svit). Odpirajo se tudi možnosti za uvedbo novih tovrstnih presejalnih programov, med drugim za raka prostate in raka pljuč. Še vedno pa se vse prepogosto pozablja na dokazano dejstvo: skoraj 50 odstotkov vseh primerov rakavih obolenj bi bilo mogoče preprečiti.

Rak

Kdaj tudi pri nas uvedba programov za zgodnje odkrivanje raka pljuč, prostate in želodca?

V skladu s prenovljenimi priporočili za izvajanje presejalnih programov, namenjenih zgodnjemu odkrivanju predrakavih in rakavih sprememb, bo tudi Slovenija začela s pripravami na postopno uvedbo novih presejalnih programov za tri resna obolenja: raka pljuč, raka prostate in raka želodca. Tovrstni pristopi, ki so jim pri nas že dodobra utrli pot programi Zora, Dora in Svit – v sklopu teh programov so prenekateremu posamezniku s pravočasnim odkritjem raka materničnega vratu, raka na prsih ali raka na debelem črevesju oziroma danki rešili življenje –, pripomorejo k res zgodnjemu odkritju bolezenskih sprememb. Tak pristop omogoča bistveno boljšo prognozo, manj invazivno zdravljenje in neprimerljivo boljše izide v boju z boleznijo.

Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.

Transplantacije

Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba

Odločitev za darovanje organov po smrti je pri nas še vedno tabu. Zato so se posamezniki, ki jim je bilo po zaslugi zdravljenja s transplantacijo podarjeno novo življenje, odločili, da v sklopu ozaveščanja o pomenu darovanja organov in tkiv razgalijo predsodke, ki jih na tem področju ne manjka. Razstava umetniških aktov »Moja brazgotina, moje življenje« je njihov odgovor na predsodke in strahove, kajti »ne potrebujemo tabujev. Odvrgli smo oblačila, vse naše zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le po zaslugi bodisi tistih posameznikov, ki so se, ko so še živeli, opredelili kot darovalci organov in tkiv po smrti, bodisi njihovih svojcev, ki so soglasje za darovanje dali po smrti bližnjega,« poudarja danes življenja in hvaležnosti polna 47-letna Anja Garbajs, ki so ji pred sedmimi leti s presaditvijo organa rešili življenje.

Zavajajoče oglaševanje

Ne nasedajte oglasom za poceni »čudežna zdravila«, ki so »v akciji« le še nekaj dni, na spletnih straneh z ukradeno identiteto pa jih promovirajo izmišljeni slovenski zdravniki iz neobstoječih zdravstvenih institucij

Vsi vemo, da na spletu lahko najdemo veliko uporabnih in koristnih informacij, ki bogatijo naše znanje in nadgrajujejo naše védenje – po drugi strani pa je medmrežje idealna kamuflaža za številne izmišljene in neverodostojne spletne strani ter za zavajajoče objave, katerih številčnost postaja tako rekoč nepregledna zlasti pri temah, ki se tičejo zdravja. Avtorji takih spletnih strani, ki so praviloma ustvarjene v tujini, Slovence v slabi slovenščini s podatki, za katere je že po hitrem kritičnem pregledu jasno, da so izmišljeni, nagovarjajo k nakupu tisoč in ene različice »čudežnih zdravil«. Seveda je jasno, da nič od tega ni res, a mnogi, ki so hudo bolni, se oprimejo še tako šibke bilke, ki jim prinaša upanje za preživetje – in pogosto se zgodi, da spregledajo zlonamernost vsebine zavajajočih, škodljivih oglasov. Avtorji teh oglasov pa ostajajo brezkompromisni: nizajo laž za lažjo, v upanju, da bodo lahko čim več zaslužili.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.

Znanost

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Dobro leto je minilo, odkar so akademiki na vlado naslovili pobudo za izgradnjo novega Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki bo namenjen zdravljenju najtežjih obolenj in obravnavi bolnikov z vseh koncev Slovenije – da v prihodnje ne bi bilo več tako, kot je zdaj, ko sta oba univerzitetna klinična centra, ljubljanski in mariborski, istočasno tudi v vlogi regijske bolnišnice. To namreč pomeni, da bolniki z najtežjimi obolenji »tekmujejo« s prebivalci Ljubljane in Maribora za iste postelje. Za postelje, ki bi jih bilo morda dovolj, vendar ni zadosti strokovnega kadra, tako zaradi slabega načrtovanja v preteklosti kot tudi zato, ker zdravniki, medicinske sestre in predstavniki drugih profesij v zadnjih letih pospešeno bežijo bodisi iz svojega poklica bodisi iz Slovenije, kajti razmere, ki omogočajo strokovno, kakovostno in varno delo, so drugje neprimerljivo boljše. Odziva na omenjeno pobudo ni, vsaj ne omembe vrednega – kljub temu, da po izkustveni plati tudi vsak pacient dobro ve, kako mukotrpno in nemalokrat tudi nedopustno dolgo zna biti čakanje na diagnostiko in zdravljenje, na strokovno obravnavo, ki je za obolelega nemalokrat vitalnega pomena.

Preventiva

»Epidemija je verjetno blizu konca,« ugotavlja prof. dr. Alojz Ihan, a istočasno opozarja, da bo zadnji val zaradi slabe precepljenosti zahteval velik davek

»Epidemija je verjetno blizu konca,« ugotavlja specialist mikrobiologije in imunologije prof. dr. Alojz Ihan, a istočasno opozarja, da bo aktualni in najverjetneje tudi zadnji val, ki ga usmerja doslej najkužnejša različica SARS-CoV-2, zaradi nizke precepljenosti zahteval velik davek. Ta se ne bo odražal le v povečanem bolezenskem bremenu in zapolnjenih bolnišničnih oddelkih ter enotah za intenzivno terapijo, namenjenih zdravljenju bolnikov z zapleti pri prebolevanju posledic okužbe s koronavirusom, ampak tudi nasploh v razmerah v družbi. Kako bolezensko breme, ki lahko odmeva še dolgo po preboleli bolezni (tako imenovani dolgi COVID), v čim večji meri preprečiti, je znano; kako dosledno bo to védenje uporabljano v praksi, pa je mogoče le predvidevati.

Rak

Se tudi pri obvladovanju raka želodca kmalu obeta presejalni program in posledično bistveno boljše preživetje bolnikov s to diagnozo?

Rak želodca, ki ga v skoraj 90 odstotkih povzroči okužba s Helicobacter pylori, je kljub dognanjem znanosti in medicine še vedno bolezen s slabo prognozo. Ta rak se praviloma začne pojavljati po 40. letu starosti, najpogosteje po 60. letu, umrljivost pa je zelo visoka, saj med obolelimi v obdobju petih let od postavitve diagnoze in začetka zdravljenja zahteva kar 72-odstotni smrtni davek. Glavni razlog za slabo preživetje pri raku želodca je namreč predvsem pozno odkritje bolezni – po drugi strani pa nova dognanja glede zgodnjega odkrivanja in zdravljenja okužb s Helicobacter pylori obolelim napovedujejo povsem drugačne možnosti.

Ukrepi

Doc. dr. Aleš Rozman: »Od naše pameti ali nespameti je odvisno, kdaj bomo zaustavili širjenje virusa«

Neverjetno je, da je Slovenija ob vseh ukrepih, s katerimi naj bi preprečili širjenje okužb z novim koronavirusom, na globalni ravni med najmanj uspešnimi pri obvladovanju epidemije. Razlogi za to so nedvoumni, povzeti v najaktualnejšem rezimeju glavnih lokacij, kjer najpogosteje prihaja do prenosa okužbe: na delovnem mestu, na »neznani« lokaciji, ki se je nekdo s prepoznano okužbo »ne spomni« oziroma je ne prepozna, ter doma, med družinskimi člani oziroma člani skupnega gospodinjstva. Domovi za starejše so šele na četrtem mestu.