Značka: zgodnja diagnostika

Značka: zgodnja diagnostika

Varnost in kakovost

»Organizacija zdravstvenega varstva ni delo zdravnikov družinske medicine, to je delo zdravstvene politike – ker pa vidimo, da ji ne gre najbolje, se želimo aktivno vključiti, v dobro naših pacientov«

Delovanje slovenskega osnovnega zdravstva, katerega skrbno domišljena in v praksi res dobro delujoča sinhronost je v preteklosti postala zgled za zasnovo zdravstveno-sistemskih temeljev tudi drugod po svetu, že dolgo ni več tako uigrano, kot bi moralo biti, pa naj gre za družinsko medicino, ginekologijo ali, denimo, pediatrijo. Vedno več pacientov je brez osebnega zdravnika, razlogi za takšno nevzdržno stanje so večplastni. A ostanimo tokrat pri družinski medicini, opevanem »vratarju« v javnozdravstveni sistem; družinskih zdravnikov močno primanjkuje, vrata v sistem postajajo vse bolj priškrnjena – ob tem pa je vendarle treba izpostaviti, da ima pacient potem, ko je diagnoza postavljena in se začne zdravljenje, na voljo tako rekoč vse (ali še več), s čimer so preskrbljeni oboleli v državah, razvitejših od Slovenije.

Rak

Rak prostate: »Vsak moški se mora zavedati, da servisnega pregleda ne potrebuje le njegov avto, ampak tudi njegovo zdravje«

Moški so praviloma zelo zadržani, kadar je govora o bolezni. Neradi spregovorijo o svoji izkušnji, stežka priznajo, pred kako težke preizkušnje jih je postavila bolezen, neradi se posvetujejo, le redki so na podlagi svojega izkustva pripravljeni svetovati drugim. Pri raku prostate je to še opazneje, saj bolezen zareže v intimne razsežnosti življenja. Ker je rak prostate še vedno tabu tema, zaznamovana s stigmo, so se v Društvu uroloških bolnikov Slovenije odločili, da obolelim zagotovijo podporo. Njihovi člani, ki so tudi sami preboleli raka prostate, bodo po zdaj že končanem izobraževanju za mentorje bolnikom, ki so se na novo srečali s to diagnozo, na podlagi osebnega izkustva svetovali, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinašajo bolezen, zdravljenje in okrevanje.

Možganska kap

Zgodbe, ki potrjujejo, da je življenje po možganski kapi oziroma cerebrovaskularnem inzultu lahko polno, kakovostno in uspešno

Vsak četrti Zemljan, ki je danes starejši od 25 let, bo v določenem obdobju svojega življenja utrpel možgansko kap. Takšne so trenutne napovedi, ki izhajajo iz projekcij, temelječih na aktualni pojavnosti pa tudi diagnostiki in zdravljenju te bolezni tisočerih obrazov, ki lahko vznikne brez vsakršne vnaprejšnje napovedi, njene posledice pa so, tako kot bolezen sama, nepredvidljive. Pri nas možgansko kap vsako leto doživi približno 4400 ljudi, v povprečju 12 na dan – skoraj 2000 jih zaradi težkih posledic obolenja umre. Možganska kap pa ne prizadene le starejših, kajti v četrtini primerov zbolijo posamezniki, stari od 18 do 65 let. To brezosebno statistiko, za katero se skrivajo mnogotere, nadvse raznolike osebne zgodbe, pa je mogoče tudi spremeniti, z zmanjšanjem števila obolelih, s preprečevanjem najtežjih posledic možganske kapi – po eni strani s preventivo, po drugi strani pa s takojšnjim ukrepanjem, zdravljenjem, celovito obravnavo in rehabilitacijo. S storitvami, ki bi morale v prihodnje v vseh fazah bolezni in okrevanja postati dostopnejše.

Srce in žilje

Srčno popuščanje je ena najpogostejših bolezni srca, ki pa obolelega ne sme ustaviti, saj s pravimi prijemi lahko še dolgo ohranja kakovost življenja

Srčno popuščanje je eno izmed najpogostejših obolenj srca, ki lahko vodi tudi v okvare drugih organov. Tako, denimo, pri skoraj polovici bolnikov, ki so jim diagnosticirali srčno popuščanje, sčasoma pride do okvar ledvic oziroma do tako imenovanega kardiorenalnega sindroma. Kadar pa srčno popuščanje pri nekom že močno napreduje, se zaradi zastajanja tekočine v telesu pojavijo tudi okvare jeter. Vendar diagnoza srčno popuščanje kljub navedenemu ni nekaj, zaradi česar naj bi oboleli obupal; s prepoznavo bolezni v zgodnji fazi, ustreznim zdravljenjem, korenito spremembo življenjskih navad in odpravo škodljivih razvad je mogoče upočasniti napredovanje bolezni in poskrbeti za čim daljše ohranjanje kakovostnega življenja.

Nevrodegenerativne bolezni

Kako doseči, da si zdravi ne bodo več jemali pravice do zasedanja parkirnih mest, rezerviranih za invalide?

»Nikoli, ampak res nikoli ne veš, kdaj te življenje ali usoda pripelje na parkirno mesto, rezervirano za invalide. Tega si prav nihče ne želi – po drugi strani pa vsi, ki smo zaradi bolezni in različnih gibalnih omejitev upravičeni do kartice za parkiranje na teh mestih, zelo dobro vemo, kako težko včasih najdemo prosto mesto. Je pogosto prisotni izgovor v smislu, 'saj ne bo trajalo dlje kot minutko ali dve', res nekaj, kar je v določenem trenutku najpomembnejše? Glede na to, da smo ljudje socialna bitja, bi bilo prav, da se vsi zavedamo, da tu nismo sami – zato naj parkirna mesta, rezervirana za invalide, res ostanejo na voljo tistim, ki s(m)o, žal, s tehtnim razlogom upravičeni do te možnosti,« poudarja predsednica društva Spoznajmo multiplo sklerozo Renata Žohar.

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen se razvije zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih. Kako jo čim učinkoviteje obvladovati?

Parkinsonova bolezen je predvsem bolezen gibanja; razvije se zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih, ki ne omogočajo le normalnega gibanja, ampak so odgovorne tudi za mnoge druge funkcionalnosti. S parkinsonovo boleznijo, zaradi katere oboleli postane počasen, okoren, ne zmore obvladovati tresenja rok, pogosto pa ima težave tudi s koncentracijo, spanjem, prebavo in razpoloženjskimi motnjami, se pri nas spoprijema skoraj 11.000 ljudi.

Presejalni programi

»Pljučnega raka v zgodnji fazi bolezni odkrijemo pri le 20 odstotkih obolelih – po uvedbi presejalnega programa pa pričakujemo, da se bo ta delež povečal na 60 odstotkov«

Pljučni rak še vedno spada med rake z res slabo prognozo, nenazadnje tudi ali predvsem zaradi tega, ker je le 20 odstotkov teh obolenj odkritih v zgodnji fazi, ko je zdravljenje še lahko uspešno. Pri približno polovici obolelih raka pljuč odkrijejo šele, ko ima ta že metastaze in zdravljenje ni več učinkovito. Ker v Sloveniji vsako peto smrt, do katere pride zaradi napredovanja onkološke bolezni, zakrivi prav rak pljuč, pa so v kontekstu nanizanih podatkov spodbudni izsledki poglobljenih raziskav. Te so pokazale in dokazale pomembno zmanjšanje umrljivosti zaradi pljučnega raka (tudi pri dolgoletnih aktivnih kadilcih ali nekdanjih kadilcih!) – po zaslugi slikanja z računalniško tomografijo (CT) z nizkimi odmerki sevanja, pravočasni postavitvi diagnoze in takojšnjem zdravljenju, že v začetni fazi bolezni, ko simptomi še niso prepozna(v)ni. Takšen pristop si lahko kmalu obetamo, z uvedbo presejalnega programa za raka na pljučih.

Presejalni programi

Zbolevnost in umrljivost slovenskih moških zaradi raka prostate sta višji od evropskega povprečja, zato bo presejanje in posledično bistveno zgodnejše odkrivanje agresivne oblike tega raka zelo dobrodošlo

Prvi konkretnejši korak k uvedbi presejalnega programa za raka prostate se bo začel že letos, z raziskavo, v katero bodo na območju ljubljanske regije vključili 6000 naključno izbranih moških med 50. in 69. letom starosti. Rak prostate je v tej starosti pogosto obolenje, vendar ni vedno invazivno, ampak napreduje počasi, zato pri prenekaterem moškem tudi po postavitvi diagnoze zadostuje zgolj aktivno spremljanje. Povsem drugače pa je, kadar se rak prostate pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki. In presejalni program bo, ko bo zaživel na nacionalni ravni, usmerjen prav v odkrivanje teh rakov, pri katerih bo z zgodnjim odkritjem bolezni mogoče preprečiti hude zaplete in ohraniti kakovost življenja obolelega. Marsikomu pa bo tovrstni pristop, ki bo z odkritjem (pred)rakavih sprememb pri navidezno zdravem moškem omogočil pravočasni začetek zdravljenja, rešil življenje.

Rak

Odpiranje vrat novima presejalnima programoma za raka pljuč in raka prostate (pa tudi spremembi metode za presejanje raka materničnega vratu)

Na obzorju presejalnih programov, ki omogočajo odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi bolezni pri sicer povsem zdravem človeku, se nakazujejo precejšnje spremembe. Pri zdaj res že dobro utečenemu presejanju žensk, ki je v Sloveniji v sklopu programa Zora pripomogel k izrazitemu zmanjšanju pojavnosti raka materničnega vratu, bo stroka z zdajšnjega odvzema in analize brisa materničnega vratu na podlagi mednarodnih klinično-raziskovalnih dokazov in strokovnih priporočil počasi prešla na test okužbe s humanimi papiloma virusi (HPV), ki povzročajo tega raka. Poleg tega pa se tudi pri nas začenja usmerjena priprava strokovno, logistično, organizacijsko in finančno zasnovanih okvirov za uvedbo dveh novih presejalnih programov – za raka pljuč in raka prostate.