Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Javno naročanje

Zapiranje vrat korupciji na področju medicinskih pripomočkov in materialov

Je vlada z ukinitvijo novele zakona o javnem naročanju res naredila korak nazaj in tako ponovno odprla vrata korupciji in dogovorni ekonomiji dobaviteljev medicinskih pripomočkov in materialov na Slovenskem, kjer na račun monopola domačih distributerjev te plačujemo bistveno dražje kot, na primer, v Nemčiji ali Skandinaviji? Zdravniki, ki si v sklopu skupine zdravstvo.si prizadevajo za takšno ureditev zdravstvenega sistema, ki bi bolniku ne le na papirju, ampak tudi v resnici zagotavljala ažurno dostopnost do pravočasnih, celovitih, kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev, so prepričani, da je tako. Zato so ministrstvo za zdravje in vlado pozvali, naj bi novelo zakona zgolj dopolnili in poskrbeli za ustrezne pravne formulacije, saj bo Slovenija edino tako »končno stopila na pot transparentnega naročanja in normalnih evropskih cen medicinskega materiala in pripomočkov«.

Ukrepi

Odgovor je v solidarnosti in srčnosti – od Krisa do Krasa, od gašenja največjega požara na Slovenskem do gašenja novega vala okužb ...

»Slovenke in Slovenci se pogosto podcenjujemo in govorimo, da ne znamo biti solidarni in pomagati drug drugemu. V resnici pa se vsi spomnimo, kako je Slovenija skoraj čez noč zbrala več milijonov evrov za malega Krisa in zdravilo, ki ga je potreboval. In tako je bilo tudi ob grozljivem, še vedno neukročenem požaru na Krasu; Slovenija se je takoj požrtvovalno odzvala in šla na pomoč pri gašenju in pri zbiranju sredstev. Od Krisa do Krasa. Primerov je ogromno, seveda tudi iz epidemije COVID-19, ko so si ljudje, kot se še dobro spomnimo, v nesreči pomagali in se podpirali na vse mogoče načine,« je izr. prof. dr. Dan Podjed, antropolog in član posvetovalne skupine za spremljanje gibanja virusa SARS-CoV-2 orisal prevladujoče stanje duha na Slovenskem. To bo tudi v prihodnje pred resnimi preizkušnjami, ki zahtevajo solidarnost, empatijo, razumevanje in pomoč, zato je njegov metaforični, a zelo povedni recept za premagovanje prihodnjih valov COVID okužb nekaj, kar bi moralo preseči odpor in upor proti osnovnim zaščitnim ukrepom za preprečevanje širjenja okužb. Te namreč še vedno resno ogrožajo najranljivejše posameznike – in teh posameznikov ni malo.

Ukrepi

Sanacija akutnih razmer bo dolgotrajna

Pred kratkim sem na zdravstvenem portalu opisala kalvarijo zdaj že pokojne gospe, ki je zbolela za rakom trebušne slinavke. Preplet težav, ki so v našem zdravstvu vzniknile že davno in se v zadnjih letih le še stopnjujejo, bolnici nikakor ni olajšal sobivanja z boleznijo, ki ima že sicer enega najtežjih in najhitreje stopnjujočih se potekov. Nasprotno, kaskadno pojavljanje sistemskih kratkih stikov, ki so v času epidemije COVID postali še izrazitejši in pogostejši, je bilo zaznamovano z izčrpavajočim in s hudimi bolečinami prežetim čakanjem na diagnostiko, na ugotovitev oziroma potrditev bolezni ter na začetek zdravljenja. Takšno stanje je dokaj simptomatično za aktualno dogajanje v zdravstveni sferi. Vsi vemo, da so spremembe nujne – in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan zagotavlja, da bo poskrbel za skrajšanje nedopustnega in zdravju škodljivega čakanja na uresničitev pravice, zapisane tudi v najbolj nedotakljivem splošnem aktu, ki po ustavni plati opredeljuje ureditev slovenske družbe: pravice do enakovrednega, pravočasnega, kakovostnega in varnega zdravljenja. Spremembe naj bi omogočil pravkar sprejeti interventni zakon.

Varnost in kakovost

»Sistem mora biti usmerjen k bolniku – in ne, da mora ta 'bezljati' po sistemu, da sploh dobi ustrezno obravnavo. To želimo spremeniti!«

Ustanovitev krovne Zveze organizacij pacientov Slovenije (ZOPS) je prelomno dejanje civilne družbe, saj bo okrepitev glasu pacientov v prihodnje omogočila, da bo ta tudi pri nas postal odločnejši in bolj spoštovan, predvsem pa nepreslišan in posledično tudi pogosteje in dosledneje upoštevan na vseh ravneh delovanja zdravstvenega sistema. Med ustanovnimi članicami je trenutno 26 društev in združenj bolnikov, ki so za predsednico ZOPS soglasno izvolili Štefanijo L. Zlobec, sicer predsednico združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija. Krovna zveza ima jasno vizijo; zagotoviti želijo zakonodajne okvire, ki bodo tudi v resnici, ne le na papirju, omogočili (so)delovanje pacientov pri kreiranju odločitev, pomembnih za čim bolj nemoteno izvajanje zdravstveno-varstvene in socialne dejavnosti ter za ažurno, kakovostno, varno in celostno obravnavo obolelih.

Varnost in kakovost

»Več ko nas bo, močnejši bomo!« – pred jutrišnjo ustanovitvijo krovne zveze organizacij pacientov

V Sloveniji imamo približno 2000 različnih asociacij, društev, združenj in zvez, ki se ukvarjajo s področjem zdravja in ki zastopajo interese bolnikov v kompleksnem sistemu, v katerem je danes veliko možnosti in priložnosti zapisanih le še na papirju. V praksi je namreč dobršen nabor pravic zaradi neustreznih, zastarelih in aktualni patologiji ne dovolj prilagojenih sistemskih okvirov marsikdaj nedosegljiv, nedostopen. V preteklosti se je zvrstilo kar nekaj pobud po ustanovitvi krovne organizacije – da bi tudi pacienti dobili možnost za doprinos k preoblikovanju zdravstvenega sistema, saj bi z vpetostjo v pripravo zakonskih in podzakonskih aktov na podlagi lastnih izkušenj lahko najbolj neposredno opozorili na pomanjkljivosti ali nepravilnosti, ki krnijo dostopnost do kakovostnih in varnih pa tudi ažurnih zdravstvenih storitev, do celovite obravnave in do rehabilitacije. Noben od tovrstnih poskusov ni bil uspešen. Zato je skorajšnjo ustanovitev Zveze organizacij pacientov Slovenije mogoče razumeti kot napoved dolgo pričakovanega premika, po katerem bodo pacienti pod okriljem krovne organizacije tudi pri nas dobili aktivnejšo vlogo pri sodelovanju z ostalimi akterji v sferi zdravstva in socialnega varstva.

Organizacija

Ministrstvo za zdravje mora najprej potegniti zasilno zavoro in zaustaviti kadrovski beg, potem pa pospešeno urediti razmere v zdravstvu ter pacientom zagotoviti ažurno, kakovostno in varno obravnavo

»Bolniki pogosto opozarjamo, da bi zdravniki morali imeti boljše pogoje za delo, da je razbremenitev dela, ki se marsikje odvija kot za tekočim trakom, nujna. Zelo dobro se zavedamo, da bi zdravniki za posameznega bolnika morali imeti na voljo toliko časa, kot ga konkretni pacient potrebuje – vendar v praksi niti približno ni tako.« Čeprav je že tri leta ni več med nami, njene besede in misli še vedno odmevajo in ostajajo aktualne. Mojca Senčar, dolgoletna predsednica slovenskega združenja Europa Donna in neutrudna borka za pravice pacientov, ki bi morali imeti – ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo – enake možnosti za zgodnje odkritje bolezni ter za kakovostno, učinkovito, varno in celovito zdravljenje, bi bila aktualnih obetov na tem področju vesela. Na obzorju so namreč številne spremembe, med drugim ustanovitev zveze pacientov, ki bo paciente lahko zastopala še glasneje in odločneje. Eden od pomembnih korakov pa se je zgodil že v sklopu strokovnega dogajanja, povezanega z nizanjem dobrih praks na primarni ravni zdravstvenega varstva in z opozarjanjem na spremembe, ki so, da bi pacientom lahko zagotovili optimalno oskrbo, absolutno nujne.

Reforma

Danijel Bešič Loredan, minister za zdravje: »Popolnoma nepošteno, nestrokovno in nesmiselno bi bilo, če bi ljudem dajali upanje, da bomo razmere uredili že v treh mesecih!«

Danijel Bešič Loredan je bil vedno med tistimi zdravniki, ki so si upali javno opozoriti na anomalije v našem zdravstvenem sistemu, na nepravilnosti, sistemsko in individualno pogojene, ki so onemogočale udejanjanje ažurne, strokovno neoporečne, kakovostne in varne storitve v dobro bolnikov. Zdaj je pristal na drugi strani. Postal je minister za zdravje in v njegovih rokah ter rokah njegove ekipe, ki jo v teh dneh še dopolnjuje, so težke odločitve in poteze. Te bodo pomembno vplivale ne le na prihodnost slovenskega zdravstva, ampak tudi na verodostojnost tega nadvse pomembnega stebra družbe, od katerega je odvisno dobro celotnega prebivalstva. Kakšne so napovedi nove ministrske ekipe in kaj v resnici lahko pričakujejo zavarovanci oziroma bolniki, ki v zdravstvenem sistemu zaradi številnih nedoslednosti, anomalij in korupcije v zadnjih letih niso pristali v središču dogajanja, ampak na obrobju, odrinjeni v nepregledne čakalne vrste? Bo novi minister za zdravje kos izzivom, pred katerimi so vedno znova klecnili njegovi predhodniki?

Varnost in kakovost

So danes, tri leta po revoltu zaradi »umiranja« družinske medicine, razmere v zdravstvu kaj boljše? Ne, še slabše so!

Že zgolj tri danosti, ki danes narekujejo delo (mladih) zdravnikov, povedo veliko o sistemskem in sistematičnem slabšanju pogojev za varno in poglobljeno strokovno delovanje, kar na koncu občutijo predvsem pacienti: delo v nevarnih okoliščinah zaradi prezrtih standardov in normativov, delo brez (ustreznega) mentorstva in istočasna razporeditev na več delovišč. Verjetno se v tem kontekstu marsikdo spomni apela družinskih zdravnikov iz kranjskega zdravstvenega doma, ki so pred tremi leti opozorili na nevzdržne razmere zaradi pomanjkanja strokovnega kadra in preobilice administrativnega dela; to se zajeda v že tako ali tako skopo odmerjeni čas za paciente, kajti ti ne potrebujejo le recepta ali napotnice, ampak tudi pregled in posvet o bolezni, ki jih tare. In do danes se ni kaj dosti spremenilo, vsaj ne na bolje.

Znanost

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Dobro leto je minilo, odkar so akademiki na vlado naslovili pobudo za izgradnjo novega Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki bo namenjen zdravljenju najtežjih obolenj in obravnavi bolnikov z vseh koncev Slovenije – da v prihodnje ne bi bilo več tako, kot je zdaj, ko sta oba univerzitetna klinična centra, ljubljanski in mariborski, istočasno tudi v vlogi regijske bolnišnice. To namreč pomeni, da bolniki z najtežjimi obolenji »tekmujejo« s prebivalci Ljubljane in Maribora za iste postelje. Za postelje, ki bi jih bilo morda dovolj, vendar ni zadosti strokovnega kadra, tako zaradi slabega načrtovanja v preteklosti kot tudi zato, ker zdravniki, medicinske sestre in predstavniki drugih profesij v zadnjih letih pospešeno bežijo bodisi iz svojega poklica bodisi iz Slovenije, kajti razmere, ki omogočajo strokovno, kakovostno in varno delo, so drugje neprimerljivo boljše. Odziva na omenjeno pobudo ni, vsaj ne omembe vrednega – kljub temu, da po izkustveni plati tudi vsak pacient dobro ve, kako mukotrpno in nemalokrat tudi nedopustno dolgo zna biti čakanje na diagnostiko in zdravljenje, na strokovno obravnavo, ki je za obolelega nemalokrat vitalnega pomena.