Je res, da bi danes vsaka ženska lahko preprečila nastanek raka materničnega vratu?

Je res, da bi danes vsaka ženska lahko preprečila nastanek raka materničnega vratu?

Danes se je začel že 13. evropski teden boja proti raku materničnega vratu, obolenju, ki se mu je Slovenija uspešno zoperstavila s presejalnim programom Zora, po zaslugi katerega se je v zadnjih 15 letih število na novo odkritih primerov tega raka več kot prepolovilo. Vendar izzivov ni konec, nasprotno, dosedanji dosežki bi morali tistim ženskam, ki so doslej možnost za zgodnje odkritje predrakavih sprememb in pravočasno zdravljenje preprosto prezrle – in teh je še vedno veliko – predstavljati le še dodatno spodbudo za boljšo skrb za lastno zdravje. Zakaj?

Je res, da bi danes vsaka ženska lahko preprečila nastanek raka materničnega vratu?
Pred uvedbo programa Zora je bila pojavnost raka materničnega vratu pri nas med največjimi v Evropi, medtem ko se je danes Slovenija pridružila evropskim državam z najmanjšim bremenom raka materničnega vratu. Vendar priložnosti za še učinkovitejše preprečevanje tega raka ne manjka. Foto: iStock

V zadnjih letih pri nas diagnozo rak materničnega vratu (RMV) postavijo približno 120-krat na leto, zaradi posledic prepozno odkrite bolezni pa vsako leto še vedno veliko prezgodaj umre veliko preveč žensk, od 40 do 50. Toda številke, ki so še vedno skrb vzbujajoče, so vendarle bistveno drugačne kot pred uvedbo programa Zora, ko je bila incidenca RMV pri nas med največjimi v Evropi. Danes pa se je Slovenija pridružila evropskim državam z najmanjšim bremenom raka materničnega vratu.

Ta bolezen se lahko razvije v različnih starostnih obdobjih, ukrepanje pa je učinkovito in kakovostno le, če jo odkrijejo pravočasno. 

Zato v sklopu državnega programa Zora ženskam med 20. in 64. letom starosti ginekolog redno, enkrat na tri leta, odvzame bris, nakar ga citopatologi pregledajo in tako sistematično in predvsem pravočasno odkrivajo bolezenske spremembe. 

Pozitivni učinki tega presejalnega programa se kažejo tako, da je vse manj raka materničnega vratu, vse pogosteje pa odkrijejo predrakave spremembe, ki jih je s takojšnjim zdravljenjem mogoče povsem odstraniti, ženska pa ohrani maternico in še vedno lahko zanosi.

Večina žensk je na varni strani

Ženske, ki se redno udeležujejo programa Zora – teh je 70 odstotkov – so torej, kar se tiče tega obolenja, na varni strani. Drugače pa je s tistimi, ki se tovrstnih presejalnih ginekoloških pregledov ne udeležujejo; najpogosteje gre za ženske po 50. letu starosti. Ženske, ki ne hodijo na preglede, so bolj ogrožene, da bo bolezen, če se bo pojavila, takrat, ko bo diagnoza postavljena, že razširjena. In te bi v programu Zora, ki ga vodi specialistka javnega zdravja Urška Ivanuš z Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, radi prepričali v smiselnost občasnega preverjanja zdravja tudi pri ginekologu.

Po drugi strani pa v zadnjih letih breme raka materničnega vratu pomaga zmanjševati tudi možnost cepljenja šestošolk proti okužbi s humanimi papiloma virusi (HPV), ki so najpogostejši povzročitelji RMV. 

Okužba s humanimi papiloma virusi ni nekaj izjemnega, redkega, nasprotno: vsaj enkrat v življenju se s temi virusi, ki prinašajo visoko tveganje za nastanek raka materničnega vratu, okuži večina spolno aktivnih žensk in moških – vendar večina teh okužb (90 odstotkov) izzveni, najkasneje v letu ali dveh. Nekatere pa vztrajajo in sčasoma lahko vodijo v nastanek bolezni; od okužbe do nastanka RMV v povprečju mine od deset do 15 let.

Vsaj enkrat v življenju se z virusi HPV, ki prinašajo visoko tveganje za nastanek raka materničnega vratu, okuži večina spolno aktivnih žensk in moških.

Večina teh okužb (90 odstotkov) najkasneje v letu ali dveh izzveni, sicer pa od okužbe do nastanka RMV v povprečju mine od deset do 15 let.

Zakaj je cepljenje najstnic in najstnikov smiselno in varno?

Zato je pri nas že devet let na voljo cepljenje najstnic, ki je brezplačno, krito iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, in neobvezno – starši lahko odločijo, ali bodo svojo hčer cepili ali ne. Zadržki so še vedno precejšnji, zato strokovnjaki različnih vej medicine, ki se tako ali drugače srečujejo s temi resnimi diagnozami, ponovno opozarjajo, da je cepivo dokazano varno, kakovostno in učinkovito, saj preprečuje okužbo z 90 odstotki virusov HPV. 

Zaradi tistega deleža virusov, ki navkljub cepljenju lahko povzročijo okužbo, pa se bodo tudi v prihodnje dekleta in ženske, ki jih pred okužbo ščiti cepivo, morale redno udeleževati preventivnih pregledov v sklopu programa Zora. 

Toda s prakticiranjem obojega se je oziroma se bo tudi Slovenija napotila proti cilju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je lansko pomlad uvidela možnosti za eliminacijo RMV. Jasno je, da bo ta cilj mogoče doseči le z visoko precepljenostjo proti HPV in z učinkovitim presejalnim programom. 

V Avstraliji naj bi RMV premagali do leta 2035. In v Sloveniji?

Na apel WHO se je prva odzvala Avstralija, ki je že napovedala eliminacijo RMV najkasneje do leta 2035, ko naj bi postavili manj kot štiri diagnoze RMV na leto in ko bi ta bolezen zahtevala manj kot eno smrtno žrtev na 100.000 žensk. 

Avstralija se že danes lahko pohvali z dobro precepljenostjo tako žensk kot moških proti okužbi s HPV, tudi njihov presejalni program je izjemno učinkovit. In kako je pri nas?

Kar se tiče presejalnega programa, je pregledanost žensk dobra, saj v zadnjih treh letih po zdravstvenih regijah dosega 70 odstotkov – izjema so murskosoboška, koprska in mariborska regija. Ključni problem predstavlja neodzivnost žensk po 50. letu. 

Ključni problem predstavlja neodzivnost žensk po 50. letu. 

 

 

Kako pa je s cepljenjem? Precepljenost deklic je bila v šolskem letu 2017/2018 49,8-odstotna, po različnih koncih Slovenije pa je sila različna. 

Poglejmo primer Slovenj Gradca, kjer je bila v istem šolskem letu precepljenost 84,5-odstotna. Miroslava Cajnkar Kac, tamkajšnja specialistka šolske medicine, je prepričana, da morajo starši in deklice tako zdravniku kot tudi celotnemu timu resnično zaupati, kajti le tako bodo zdravniku, ki bo opravil cepljenje, verjeli, da je to res varen in resnično dobrodošel način zaščite pred spolno prenosljivimi boleznimi, ki ga je najbolj smiselno izpeljati dovolj zgodaj, v času, ko deklice še niso imele spolnih odnosov. Cepivo namreč zagotavlja zaščito za naprej, saj prepreči okužbe, ne zdravi pa že obstoječih. 

In učinek takega pristopa, ki stavi na zaupanje? V koroških občinah je precepljenost šestošolk vsa leta najmanj 80-odstotna. Ker je evropski parlament lani aprila z resolucijo za boljšo precepljenost proti okužbi s HPV vse članice pozval, naj v cepljenje vključijo tudi dečke, saj bi to lahko pomembno zmanjšalo možnost širjenja okužb s HPV, pa v Slovenj Gradcu že tretje šolsko leto cepijo tudi dečke, pri katerih je precepljenost 60-odstotna. 

Po drugi strani pa so najbolj zadržani starši v Ljubljani. Precepljenost deklic je tu najnižja, znaša le 36,2 odstotka.

V Slovenj Gradcu je precepljenost deklic najmanj 80-odstotna, pri dečkih, ki jih cepijo zadnja tri leta, pa 60-odstotna.

Najbolj zadržani so starši v Ljubljani. Precepljenost deklic je tu najnižja, znaša le 36,2 odstotka.

Zato strokovnjaki zatrjujejo, da je bojazen pred cepljenjem res nepotrebna. Pri nas se podatki o neželenih učinkih zbirajo na nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). In kaj ti povedo za obdobje devetih let, ko je bilo uporabljenih več kot 120.000 odmerkov cepiva proti HPV? V register, v katerem beležijo neželene učinke po cepljenju, so vpisali 162 prijav neželenih učinkov po cepljenju proti HPV. Med neželenimi učinki so se najpogosteje pojavili: bolečina, oteklina ali rdečina na mestu cepljenja, povišana telesna temperatura, slabost, glavobol, utrujenost, omedlevica. Resnih neželenih učinkov, kakršna sta anafilaktična reakcija in anafilaktični šok, ni bilo.

V devetih letih, ko je bilo pri nas uporabljenih več kot 120.000 odmerkov cepiva proti HPV, je bilo prijavljenih 162 neželenih blagih učinkov po cepljenju.

Resnih neželenih učinkov, kakršna sta anafilaktična reakcija in anafilaktični šok, ni bilo.

Vaš komentar?

 

Slovenija, Evropa, svet

 

Zora



Vas zanima več vsebin s podobnimi ali istimi značkami?
Vabimo vas k raziskovanju in branju.
cepljenje državni presejalni program ginekologija humani papiloma virusi Onkološki inštitut Ljubljana preventiva program Zora rak rak materničnega vratu

So izjemni rezultati ogroženi?

Rak materničnega vratu je četrti izmed rakov, za katerim ženske zbolevajo najpogosteje; na prvem mestu je še vedno rak na prsih. 

Zdajšnje projekcije nakazujejo, da bo rak materničnega vratu sčasoma izginil z zemljevida obolenj, ki ogrožajo ženske, vendar le, če bodo ginekologi še naprej izvajali preventivne preglede v sklopu programa Zora, pediatri in šolski zdravniki pa cepili dekleta in v prihodnje najverjetneje tudi fante, učence 6. razreda osnovne šole.

A tu se utegne zatakniti. Pa ne (le) zaradi zadržkov nekaterih staršev do cepljenja. V zadnjem času poslušamo javne apele omenjenih specialistov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, češ da so povsem preobremenjeni in izgoreli, zaradi česar trpita kakovost in varnost dela, dogaja pa se tudi nekaj, česar naj v osnovnem zdravstvu ne bi bilo: pojavljajo se čakalne dobe.

Bodo dosežki, o kakršnih pišemo danes, v prihodnje ogroženi, zaradi (ne)reševanja kadrovske, logistične in sistemske problematike, ki že predolgo čaka konkretne ukrepe in celovite rešitve?

Kot je nedavno opozorila Tinkara Srnovršnik, specialistka ginekologije in porodništva, »je cilj primarnih ginekologov, da z aktivnim pristopom k reševanju težav, na katere opozarjamo že vrsto let, ohranimo dosedanje zavidanja vredne rezultate s področja reproduktivnega zdravja slovenskih žensk«.

In kateri so ti rezultati, poleg prepolovljene pojavnosti raka materničnega vratu, ki je danes ena izmed najnižjih v EU in po svetu? Ginekologi so ponosni tudi na:

- nizko stopnjo perinatalne in maternalne umrljivosti (po zaslugi aktivnega nadzora nosečnic in ploda); 

- najnižja deleža dovoljenih splavov in najstniških nosečnosti (kar je odraz dostopnosti in dobre izbire kontracepcije, ki jo, z izjemo kondoma in nujne kontracepcije, v celoti krije osnovno zdravstveno zavarovanje);

- na zelo nizko stopnjo napotitev k specialistom, ki delajo na sekundarni, bolnišnični ravni.

Najbolj brano