Bolezni dihal

Nove strokovne smernice za zdravljenje težke oblike astme: čim manj glukokortikoidov v obliki tablet, da se izognete dokaj pogostim resnim stranskim učinkom!

Težka oblika astme, kronične vnetne bolezni dihalnih poti, se pojavi pri približno 10-odstotnem deležu obolelih; pogosto vodi v poslabšanja, zaradi katerih mora astmatik poleg osnovnih zdravil jemati še glukokortikoide v obliki tablet. Jemanje teh tablet, ki imajo resne stranske učinke, pa ne pripomore h kakovostnemu in varnemu zdravljenju – nasprotno, nemalokrat zakrivi nastanek novih obolenj. Zato Združenje pnevmologov Slovenije opozarja, da je pri zdravljenju astme treba slediti novim strokovnim smernicam za uspešno zdravljenje in dobro obvladovanje astme, ki uporabo glukokortikoidov v obliki tablet izrazito odsvetujejo.

Ukrepi

»Rezervni scenarij vidim, žal, kot scenarij brez zdravstvenih delavcev,« poudarja zdravnik Matej Dolenc iz jeseniške splošne bolnišnice, kjer je zaradi okužbe z novim koronavirusom odsotnih 50 zaposlenih

Epidemiološke razmere, ki jih narekuje močno plimovanje drugega vala epidemije novega koronavirusa po vsej Sloveniji, so trenutno najslabše na Gorenjskem. Kako se s tem izzivom soočajo v splošni bolnišnici na Jesenicah, ki je tako rekoč eno samo gradbišče, saj jih je epidemija ujela sredi izvajanja požarne in energetske sanacije? Kako se s prilivom bolnikov – pa ne le posameznikov, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici zaradi težke oblike prebolevanja COVID-19, ampak tudi bolnikov z vsemi drugimi obolenji, pri katerih je takojšnje zdravljenje prav tako nujno – spopadajo kadrovsko zdesetkani zdravstveni timi, v katerih zaradi okužbe s koronavirusom SARS-CoV-2 še vedno pogrešajo 50 obolelih sodelavcev?

Ukrepi

»Če naših opozoril ne boste vzeli resno, morda epidemija COVID-19 v prihajajoči jeseni in zimi ne bo vaša edina skrb!« ministru za zdravje Tomažu Gantarju sporočajo sindikati

Zaposlenim v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, ki v aktualnih epidemioloških razmerah delajo na najbolj izpostavljenih področjih – jemljejo brise, skrbijo za okužene, delajo v enotah intenzivne terapije, na urgenci, v laboratorijih, lekarnah ... – in ki, »ne glede na situacijo, sprejmejo vse in vsakogar«, je prekipelo. V današnjem javnem pozivu za enakopravno obravnavo, vzpostavitev socialnega dialoga in ohranitev javnega zdravstva so ministru za zdravje Tomažu Gantarju sporočili, naj sanira svoj odnos do vseh zaposlenih v zdravstvu, ne le do ene poklicne skupine, kajti v nasprotnem primeru obstaja precejšnja verjetnost za nastanek spontane stavke. Jasno je, da bi bile v danih razmerah posledice uničujoče: prišlo bi do popolnega kolapsa zdravstvenega sistema. In kaj je sprožilo tako odločen revolt, za zdaj v pisni obliki?

Ukrepi

Prof. dr. Bojana Beović: »Razplet epidemije je odvisen od vseh nas«

Vsakomur med nami je jasno, da so številne bolezni po zaslugi dognanj in védenja sodobne medicine izgubile predznak usodnosti – in ni ga človeka, ki ne bi bil hvaležen, da tudi po postavitvi hude diagnoze njegovo življenje še ni končano, nasprotno, to je lahko še naprej kakovostno in lepo, težkemu obolenju navkljub. Sicer se še marsikaj in marsikdaj lahko zaplete, a dobre možnosti obstajajo in pacienti nemalokrat živijo naprej lepo življenje, morda še lepše, kot so ga živeli prej, saj se v takem prelomnem trenutku razporeditev vrednot izrazito spremeni; na vrh seznama pridejo tiste, ki v času, ko je človek zdrav, ostajajo pozabljene. Drugače pa se stvari odvijajo pri neznanki, kar bolezen COVID-19 še vedno je – kljub pri nas dobro prestanemu prvemu valu epidemije. Zakaj? Morda bolezen poznamo premalo (od blizu), da bi ljudje na splošno zaupali nasvetom medicinske stroke glede dosledne zaščite pred okužbo, ki je še vedno nujna, saj lahko reši ne eno, ampak veliko življenj. Bo trenutno še vedno izraziti nihilizem preglasil svarila stroke in nas bo zaradi tega drugi val epidemije novega koronavirusa zajel bistveno hitreje, kot smo pričakovali?

Ukrepi

Zaposlenim v zdravstvu je danes zavrelo – obljubljenih dodatkov za nevarnost in dodatne obremenitve v času epidemije (za zdaj) ne bo

Ko sem videla dopis, ki ga je minister za zdravje Tomaž Gantar naslovil na vodstva vseh zdravstvenih domov in bolnišnic, se mi je zdelo najverjetneje, da je v javnosti zaokrožila nekoliko zapoznela, brez dvoma neokusna prvoaprilska šala – dokument je bil namreč podpisan 1. aprila. V zdravstvenih ustanovah so ga prejeli včeraj. Šok zaposlenih je precejšen in upravičen, kajti resorni minister vodstva zavodov poziva k zadržanju (tako pogosto in nedvoumno obljubljanega) izplačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije COVID-19 ter dodatkov za delo v posebnih razmerah.

Starejši

Pogoji za bivanje v domovih za starejše postajajo nečloveški, saj z obstoječim financiranjem za oskrbovance ne more biti strokovno in humano poskrbljeno

Starejši v Sloveniji so prezrta anonimna množica, od katere se pričakujejo molk, potrpežljivost, životarjenje in trpljenje – vendar pa, kot vse kaže, v prihodnje ne bo več tako. Se na obzorju nakazuje revolt tistega dela prebivalstva, ki danes pri nas po eni strani predstavlja pretežni del na glavo obrnjene demografske piramide, po drugi strani pa ga, premosorazmerno s staranjem, poskušajo pehati vse bolj na rob družbe? Združenje Srebrna nit ni edino, ki ne pristaja na takšno logiko, je pa med najbolj vztrajnimi in doslednimi pri zahtevah glede udejanjanja pravic starejših, ki so na Slovenskem prezrte, institucionalno in zakonodajno. Danes se je Srebrna nit oglasila z novim javnim apelom.

Ukrepi

Sporočilo ob svetovnem dnevu družinske medicine: »Želimo in zahtevamo izboljšanje razmer v naših ambulantah«

»Poklic zdravnika družinske medicine je zanimiv, zelo raznolik in lep. Mnogi med nami smo mu posvetili svoja življenja – in se ne bi nikdar odločili drugače. Lepo je biti družinski zdravnik,« so ob današnjem svetovnem dnevu zdravnika družinske medicine sporočili slovenski zdravniki splošne oziroma družinske medicine, ki jih je pri nas približno tisoč. Toda čar njihovega poslanstva je v zadnjem času precej okrnjen ...

Ukrepi

Revolt družinskih zdravnikov se nadaljuje

Revolt zdravnikov ostaja aktualen. In akuten. Trenutno to velja predvsem za družinsko medicino, vendar se val, ki v zadnjem času vse bolj odločno in za zdaj le delno uspešno buta ob sistemske čeri, ne umirja, ampak se počasi in vztrajno širi – kljub razdvojenim mnenjem v javnosti, kjer so še vedno pogosti medklici v smislu, kaj bi zdravniki sploh radi. Družinski zdravniki so se tokrat postavili na okope, ker imajo dovolj sistemskih absurdov, ki jim jemljejo čas, namenjen pacientom. »Pacienti«, ki se oglašajo po socialnih omrežjih, pa jim, v veliki večini, te ukrepe oporekajo, češ da so le krinka za načrtovano privatizacijo. Take trditve so plehke in prazne, zlasti, če vemo, da pred načrtovano »privatizacijo« svari celo nekdanji minister za zdravje, prav isti, ki je pred leti presodil, da je treba izrazito zmanjšati vpis na medicinsko fakulteto. Kaj je torej v tej zgodbi res in kaj ne?

Ukrepi

Kaj je resnična privatizacija zdravstva?

Med medicinskimi sestrami in zdravniki sicer še vedno vre, zaradi sistemskih krivic, ki otežujejo njihovo delo, vendar se zdi, da se zadeve vendarle malce umirjajo. Tako je danes 11 družinskih zdravnikov iz celjskega zdravstvenega doma zamrznilo za 1. maja napovedane odpovedi delovnega razmerja, s čimer bi sicer sledili 23 kolegom iz Zdravstvenega doma Kranj, ki se jim odpovedni rok izteče konec maja. Zakaj odločitev, da namero o odpovedi zamrznejo do 1. junija? Zato, ker so na resornem ministrstvu ugodili njihovi zahtevi po zmanjšanju preobremenitev – z zmanjšanjem najvišje še dopustne kvote pacientov na 1895 glavarinskih količnikov.

Ukrepi

Razmere v zdravstvu so resne, vendar politika – kot vedno – igra svojo igro

Po dolgotrajnem čakanju sem danes prišla na vrsto za specialistični kontrolni pregled v eni izmed regionalnih bolnišnic, pri zdravniku, ki mu preobremenjenost v zdaj veljavnem sistemu še ni načela duha – česar o nekaterih, ki so hiteli po dolgem hodniku, na gosto posejanem s čakajočimi pacienti, ne bi bilo mogoče z gotovostjo trditi. Ko sva se z zdravnikom v skopo odmerjenem času pogovorila o ključnih stvareh, je mimogrede, prejkone v šali, vprašal: »Ste slišali, da so se čakalne vrste skrajšale?«. Seveda, odvrnem, z nečim je treba umiriti razgrete duhove, čeprav pacienti pripovedujejo drugačno zgodbo; odgovorni se pač morajo pohvaliti, da upravičijo svoj obstoj. In vprašam: »Kaj pa zdravniki, ali to skrajšanje v resnici občutite, je zares prišlo do tega premika?« Odgovor je bil jasen. Pozna ga vsakdo, ki obsedi v eni od čakalnic za specialistične ambulantne preglede v kateri izmed bolnišnic – in prisluhne izpovedim čakajočih, ki ne (po)vedo prav ničesar o skrajšanju čakalnih dob.