Ukrepi

Triažna fizioterapija bolniku z bolečino v hrbtu, ki zdaj trpi v nedopustno dolgih čakalnih vrstah – storitev, ki jo dobi, pa je pogosto prepozna ali povsem neustrezna – omogoča takojšnjo, kakovostno in učinkovito pomoč

Bolečine v hrbtu so med glavnimi razlogi za (dolgotrajni) bolniški stalež pa tudi za prezgodnjo invalidsko upokojitev. In z bolečino, naj bo akutna ali (sčasoma) kronična, se sreča tako rekoč vsakdo. Kaj je narobe na strokovni ravni, da takšnega stanja ni mogoče pravočasno sanirati? Razlogi so znani: kadrovski manko med zdravniki družinske medicine, ki onemogoča celovito obravnavo slehernega pacienta, in nedopustno dolgo čakanje, najsi gre za napotitev za pregled pri specialistu ali na fizioterapijo. Prenekateri bolnik fizioterapevtsko obravnavo danes dočaka šele takrat, ko so najhujše težave že mimo ali pa so se iz akutnih že spremenile v kronične. Kako to popraviti, kako spremeniti pristop, da bo ta omogočal res kakovostno, pravočasno, celovito in predvsem vsakemu bolniku prilagojeno ukrepanje? Odgovor je na dlani: uvesti je treba triažno fizioterapijo.

Prva pomoč

Jure Košir, ambasador svetovnega dneva oživljanja: »Pravilnega postopka oživljanja se moramo naučiti vsi, kajti rešiti življenje je nekaj neprecenljivega!«

V Sloveniji vsako leto približno 1700 ljudi doživi srčni zastoj, kar pomeni, da oživljanje vsak dan potrebujejo najmanj trije ljudje, včasih tudi več. Toda kljub temu, da je znanje medicine izjemno napredovalo, vseh obolelih ni mogoče rešiti – tudi zato, ker je ob takem dogodku, do katerega najpogosteje pride v domačem okolju, še vedno praviloma prisotnih preveč očividcev, neznancev ali svojcev, ki si ne upajo začeti s takojšnjim oživljanjem. Toda kot poudarja Jure Košir, nekdanji vrhunski smučar in olimpijec, v konkretnem primeru pa ambasador svetovnega dneva oživljanja: »Pravilnega postopka oživljanja se moramo naučiti vsi, kajti rešiti življenje je nekaj neprecenljivega!«

Rak

»Francija in Belgija sta uzakonili pravico do pozabe, kajti ljudje, ki so premagali raka, doslej niso mogli dobiti niti dolgoročnega bančnega posojila,« poudarja doc. dr. Tit Albreht. In kdaj bo temu zgledu sledila Slovenija?

Ne glede na izjemen napredek na področju onkologije diagnozo rak še vedno spremlja stigma – tudi pri posameznikih, ki so to težko bolezen premagali in povsem ozdraveli. A tudi na tem področju prihaja do tektonskih premikov – s tako imenovano pravico do pozabe. Kot pravi doc. dr. Tit Albreht, s katerim sem se o tem pomembnem civilizacijskem dosežku in o drugih izzivih na področju obvladovanja rakavih bolezni pogovarjala v sklopu konference Evropski zdravstveni forum Gastein (EHFG), »gre za družbeno pogodbo med državo, zavarovalnicami in bankami, po kateri posameznik – pet let po končanem uspešnem zdravljenju raka pri otroku in deset let po uspešnem zdravljenju pri odraslem – ni več obremenjen z obvezo, da rak sporoči kot svoje bolezensko breme.«

Transplantacije

Na čakalnem seznamu za presaditev organa je trenutno 225 bolnikov. Pa bodo darovani organ prejeli pravočasno?

Po številu presaditev srca glede na število prebivalcev je Slovenija še vedno vodilna na svetu. Transplantacijska dejavnost ostaja zadnja rešilna bilka za mnoge, saj jim zaradi odmirajočega organa življenje lahko reši le še tovrstno zdravljenje, po katerem jim darovani organ omogoči, da zaživijo tako rekoč na novo. Mnogi pravijo, da jim je bilo s transplantacijo podarjeno še eno življenje. Vendar tudi tu obstajajo čakalne vrste, ki človeka lahko stanejo življenje.

Ukrepi

Področje zdravstva in zdravstvenega zavarovanja je pred pomembnimi pretresi. In kje v tej zgodbi s(m)o zavarovanci?

Področje zdravstvenega zavarovanja je v Sloveniji pred pomembnimi pretresi, začenši z načrtovano ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja pa vse do nujne prevetritve v obveznem zavarovanju, ki mu je pri načrtovanju in predlaganju ukrepov politika v zadnjih letih nemalokrat poskušala pristriči krila. In kje s(m)o v tej zgodbi zavarovanci oziroma pacienti?

Ukrepi

Kako tlakovati pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji – če deluje na Finskem, zakaj ne bi tudi v Sloveniji?

Prav vse (politične) odločitve so povezane z zdravjem. In vsi z zdravjem povezani ukrepi dokazano vplivajo tudi na gospodarstvo, na rast in razvoj družbe pa tudi vsakega posameznika. Zato bi prav vsaka država z usmerjenimi naložbami lahko bistveno izboljšala zdravstveno sliko prebivalstva in istočasno zmanjšala vedno težje obvladljive stroške, s katerimi se spopadajo zdravstveni sistemi. Se vam te trditve zdijo znane, ničkolikokrat ponovljene? Morda je res tako – toda finska združenja bolnikov so s konkretnimi primeri pokazala in dokazala, da ne gre le za prazne floskule, ampak za prijeme, ki lahko tlakujejo pot ekonomiji blagostanja in srebrni ekonomiji, dvema pojmoma, ki pretresata rigidne politične prijeme in prinašata dobre obete na področjih, ki sodobni družbi povzročajo »sive lase«. Tudi o tem je tekla beseda na pravkar končanem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG).

Ukrepi

Informacijska tehnologija v zdravstvu: si bosta zdravnik in bolnik med pregledom spet lahko zrla v oči?

Ni pacienta, ki bi, ko potrebuje strokovno pomoč in posvet, stoično prenašal skopi dialog z zdravnikom, ki se je danes bolj kot z bolnikom prisiljen ukvarjati z računalnikom in podatki, ki jih mora vnašati vanj. Da so spremembe nujne, je jasno. Toda kako jih doseči? Kako preseči številne motnje, ki krnijo delovanje zdravstvenega sistema, kako v tej ogromni industriji, v kateri nenehno vznikajo številni kratki stiki, zagotoviti celovite, kakovostne in verodostojne informacije, ki bodo izboljšale tok in povezljivost vseh procesov? Kako izboljšati dostopnost storitev in povečati zadovoljstvo vseh, ki so vpeti v ta kolos? Za omenjene dileme se zdi, da so tako rekoč večne, toda aktualne razmere ne dopuščajo odlašanja z iskanjem rešitev. Tudi o tem je tekla beseda na letošnjem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG) v avstrijskem Bad Hofgasteinu.

Starejši

Zakaj starejši za politiko še vedno niso prioriteta? Kako je mogoče, da je v Sloveniji celo za zapornike poskrbljeno bolje kot za varovance domov za starejše?

Jutri je mednarodni dan starejših in če kdaj, se prav ob tej priložnosti velja vprašati, kako je mogoče, da je v Sloveniji celo za zapornike poskrbljeno bolje kot za varovance domov za starejše, pa naj bo to z vidika zagotavljanja zmogljivosti – kadrovskih, prostorskih in finančnih – ali pa z zornega kota sistemskih ukrepov, ki jih, kot je znano, onemogoča dolgotrajno nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. V zgornji primerjavi pa ne gre le za metaforo, ampak za stanje, ki preprosto ni dopustno.

Ukrepi

Janez Poklukar, generalni direktor UKC Ljubljana: »V bolnišnici imamo vedno 60 pacientov, ki so tu že štiri mesece in nimajo kam iti, kajti povpraševanje po domovih za starejše dvakrat presega obstoječe zmogljivosti«

Janez Poklukar, donedavnega direktor jeseniške splošne bolnišnice, je pred slabima dvema mesecema prevzel vodenje Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. Izzivov je veliko, dela pri odpravljanju ne le bolnišničnih, ampak tudi sistemskih kratkih stikov, preprosto ne zmanjka. V tem tednu se je – istega dne, ko sta v jeseniški bolnišnici dva kandidata, ki naj bi ga nasledila na mestu direktorja, predstavljala svoj program – udeležil okrogle mize z naslovom »Kje smo na poti do rezultatov oskrbe?«, ki se je odvijala v prostorih ZZZS v sklopu konference o upravljanju zdravstvenega sistema na podlagi podatkov. V pogovoru za Zdravstveniportal.si je Poklukar nanizal nekaj ključnih izzivov, na katere se bodo tako ljubljanski UKC kot zdravstvo oziroma slovenska družba nasploh morali čim prej odzvati.

Nevrološke motnje

Ko se življenje odvija v ritmu migrenskih napadov ...

Migrena je kompleksna nevrološka motnja, pogostejša od sladkorne bolezni, epilepsije in astme skupaj, in močno vpliva na življenje več kot desetine svetovnega prebivalstva. Danes je sicer težave, ki bioritem obolelega stalno postavljajo na glavo, saj njegove aktivnosti pri vsakem migrenskem napadu in po njem obtičijo v leru, mogoče dobro obvladovati; napade, ki človeka za določen čas povsem onesposobijo, pa je moč vnaprej zaznati in jih preprečevati. Problem pa je, ker številni oboleli ostanejo brez diagnoze in posledično brez ustrezne pomoči, čeprav jim migrena onemogoči, da bi lahko živeli normalno in brez motenj opravljali svoje delo, najsi bo to doma ali v službi.