Hepatitis

Nestrokovno izvedeno tetoviranje lahko povzroči okužbo s hepatitisoma B ali C, ki lahko vodita v akutno odpoved jeter ali nastanek raka na jetrih

Tetoviranje je v zadnjih letih postalo trend, ki je »nagovoril« precejšen del prebivalstva. Za tetovažo so se namreč – kot vidimo v vročih poletnih dneh, ko se razkrijejo tudi številni bolj skriti tatuji – iz različnih razlogov odločili mnogi, ki imajo s tovrstnimi poslikavami prekrit dobršen del svojega največjega organa: kože. Že dolgo pa je znano, da tetoviranja ne velja zaupati komurkoli, med drugim tudi zato, ker je tako pri tetoviranju kot pri prebadanju kože oziroma pirsingu treba uporabiti kakovostne materiale in pripomočke, ki morajo biti obvezno razkuženi. Igle za prebadanje kože morajo biti sterilne, da se prepreči možnost prenosa okužbe z virusnima hepatitisoma B in C, ki lahko povzročita resne kronične ali akutne zaplete in bolezni, med katerimi so tudi ciroza, odpoved jeter ali rak na jetrih.

Varnost in kakovost

»Pacient me lahko oklofuta, zbrca, ozmerja, preklinja ali opljuva – in je nedotakljiv. Proti njemu lahko sprožim le osebno tožbo, razen v primeru, če mi vzame življenje ali mi povzroči hujšo fizično poškodb«

Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je v slovenski družbi precejšnja tabu tema – kljub temu, da je v zadnjem obdobju prišlo do opaznega porasta tovrstnih ekscesov, verbalnih pa tudi fizičnih. Zakonodaja pa je taka, da žrtve ne ščiti; nasprotno, če ta želi dobiti zadoščenje, se mora v sodnih postopkih še dodatno osebno izpostaviti. Zato se, denimo, patronažne sestre, ki se na teren oziroma na hišne obiske odpravijo same, kljub izjemni ranljivosti, zaradi katere so izpostavljene številnim nasilnim dogodkom, med drugim tudi spolnemu nasilju, pogosto odločijo, da nasilja ne prijavijo. S pobudo za čimprejšnjo spremembo kazenske zakonodaje pa naj bi se takšno stanje vendarle odpravilo in s tem izbruhe nasilja proti zdravnikom, medicinskim sestram in vsem drugim profilom, ki delajo v zdravstveni sferi, postavilo v bistveno strožje kazenske okvire.

Hepatitis

Virusni hepatitisi so, takoj za tuberkulozo, najsmrtonosnejša nalezljiva obolenja – je pa okužbo mogoče preprečiti oziroma jo, če je odkrita pravočasno, učinkovito (po)zdraviti

Okužba s katerim od virusnih hepatitisov je resen problem, ki obolelemu lahko uniči življenje. Toda kljub temu, da so že dolgo na voljo brezplačna in anonimna testiranja, kljub temu, da je tako preprečevanje kot zdravljenje okužbe (lahko) izjemno učinkovito, je še vedno ogromno posameznikov, ki so se v preteklosti okužili z, na primer, hepatitisom C, pa tega ne vedo. Okužba je namreč tiha, napreduje počasi. Boleče odzvanjanje posledic okužbe lahko človek zazna tudi šele po desetletju, dveh ali treh; odrazijo se v diagnozi, ki pa ni vedno »le« ciroza jeter ali rak na jetrih, kajti virus hepatitisa C lahko sproži tudi nastanek sladkorne bolezni tipa 2, revmatskih obolenj, bolezni žilja ali kože, izrazito utrujenost, za katero ne zdravnik ne oboleli pogosto ne (s)poznata vzroka, hude bolečine v mišicah in sklepih, lahko pa botruje nastanku še enega onkološkega obolenja: limfoma.

Preventiva

Na Gorenjskem (območje Sorškega polja) večja pojavnost tularemije oziroma zajčje mrzlice zaradi prenosa okužbe med intenzivnim prašenjem pri košnji in spravilu sena

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je na Gorenjskem, predvsem na območju Sorškega polja, povečala pojavnost tularemije oziroma zajčje mrzlice, sicer redke bolezni, ki pa obolelemu lahko povzroči resne nevšečnosti. Na Gorenjskem se je največ primerov tularemije – zoonoze, ki se prenaša z živali na človeka – pojavilo pri kmečkih opravilih, predvsem pri košnji in spravilu sena, zaradi vdihavanja okuženega prahu med delom.

Demenca

Dunaj postaja demenci najprijaznejše mesto na svetu. Kako pa je pri nas?

Demenca, vse pogostejša bolezen sodobnega časa, je kruto obolenje, ki obolelemu vztrajno ugaša spomin in briše spominsko sestavljanko, oblikovano na podlagi prehojene življenjske poti. Zato posledice te napredujoče bolezni možganov sčasoma bolj kot za obolelega postanejo boleče za bližnje; ti so prisiljeni spremljati usihanje duha ljube jim osebe, ki jih na koncu, ko demenca napreduje in se kaže kot vse bolj izražena motnja spomina, razumevanja, mišljenja, orientacije, presoje ali zmožnosti govornega izražanja, morda sploh ne prepozna več. Toda tudi obolelim, ki jim določene zmogljivosti sčasoma sicer spolzijo iz vse bolj skrčenega razpona umovanja in čustvovanja, je njihovo življenje mogoče olepšati, demenci navkljub. To dokazujejo v avstrijski prestolnici, ki namerava do prihodnjega leta postati demenci najprijaznejše mesto na svetu. V sklopu teh prizadevanj so nedavno odprli tudi prvo restavracijo, namenjeno osebam z demenco, s prilagojenim izborom in pripravo jedi ter s posebej usposobljenim osebjem, ki skrbi za izborno doživetje gostov – oseb z demenco in njihovih bližnjih ali prijateljev.

Dobro počutje

Preprečitev vročinskega oziroma toplotnega udara ter drugih akutnih obolenj in zapletov v času vročinskega vala

Vročinski val ni le neizogibni sestavni del poletja, v katerem se je smiselno in v resnici tudi nujno skriti v senco, popiti zadostne količine tekočine (predvsem vodo in nesladkane pijače), poskrbeti za hlajenje telesa – na primer s pogostejšim tuširanjem ali hladnimi obkladki, fizično pa se ne prenaprezati. Takšno obdobje, v katerem zunanje temperature dosegajo in presegajo rekorde, namreč ne ogroža le starejših in najmlajših, ampak tudi sicer občutljivejše posameznike, na primer kronične bolnike s katero od srčno-žilnih bolezni ali ledvične bolnike. Vročina, kakršni smo izpostavljeni v tem tednu, sproži porast srčno-žilnih zapletov in pogosto pripomore tudi k poslabšanju stanja bolnikov z obolenji dihal. Tovrstne težave se v času vročinskega vala stopnjujejo in se nemalokrat pokažejo kot toplotni oziroma vročinski udar, kot stanje, ki lahko ogrozi življenje obolelega.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Čakalne dobe

V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako izboljšati pogoje za delovanje javnega zdravstva?

Čakajo bolniki. Čakajo zdravniki. Čakajo vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj se dogaja z zdravjem našega zdravstva? Vlada je z doseženim zadovoljna, v klinični praksi pa vse glasneje škriplje. V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako omogočiti optimalnejše delovanje javnega zdravstva?

Varnost in kakovost

»Konopljo pri nas uporablja 80 odstotkov bolnikov z rakom – vprašanje pa je, ali bomo tem pacientom omogočili varno uporabo in dostop do preverjenih in kakovostnih proizvodov«

O uporabi konoplje se bo pri nas odločalo na posvetovalnem referendumu, pri čemer je razmislek usmerjen tudi ali predvsem v manko regulative, saj takšno stanje onkološkim ter mnogim drugim bolnikom, ki so redni uporabniki kanabinoidov, ne omogoča, da bi se o tem posvetovali z zdravnikom. Z zdravnikom, ki bi znal ločiti zrnje od plev, ki bi znal predpisano zdravljenje uskladiti s tovrstnimi podpornimi odmerki, predvsem pa preprečiti tveganja, ki jih prinaša uživanje pripravkov, pri katerih ni mogoče preveriti sestave in ki si jih oboleli odmerjajo sami, po lastni presoji ali pa se oprejo na navodila na embalaži, čeprav ta niso nujno prava glede na naravo njihove bolezni. O tovrstnih izzivih sem se za Zdravstveniportal.si pogovarjal z doc. dr. Tanjo Bagar, pri kateri je področje uporabe konoplje v medicini že pred leti zbudilo raziskovalnega duha in ki danes na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM (Evropski center Maribor) predava mikrobiologijo, biokemijo in ekoremediacijske vsebine.