Ukrepi

»Čakalne dobe so šle v nebo – in nikakor ne morem z gotovostjo reči, da je naš sistem pripravljen na naslednji val epidemije,« poudarja Boštjan Kersnič, v. d. strokovnega direktorja splošne bolnišnice v Novem mestu

»Nismo prvič v epidemiji in tudi zadnjič ne. Nikoli ni in ne bo enostavno – in nikoli nobena odločitev ne bo niti dobra niti prava za čisto vse. Mora pa biti dobra in prava za večino,« je pred poldrugim mesecem v pismu, naslovljenem na državljane, zapisal Boštjan Kersnič, zdravnik in vršilec dolžnosti strokovnega direktorja v Splošni bolnišnici Novo mesto. V omenjenem odprtem pismu je pozval k razumnemu razmisleku in odzivanju na možnost zaščite s cepljenjem. Zakaj? Zato, ker »vas jutri lahko doleti diagnoza, ki bo veliko hujša od tega, da ste se odločili za cepivo.« Dvomi in dileme so še vedno aktualni, število okužb z delta različico koronavirusa strmo narašča, bolnišnice so se ponovno začele polniti s pacienti, ki prebolevajo težko obliko bolezni COVID. Tudi novomeško bolnišnico so minuli teden, kot je na sobotni izredni novinarski konferenci poudaril minister za zdravje Janez Poklukar, uvrstili med zdravstvene ustanove, v katerih bodo v prihajajočem, predvidoma zadnjem valu epidemije hospitalizirali in zdravili paciente s težjo obliko bolezni COVID.

Organizacija

Zakaj medicinske sestre odhajajo in zakaj neurejene razmere v zdravstveni negi predstavljajo kockanje z življenji – odprto pismo Klemena Markeša

Pomanjkanje negovalnega kadra je že desetletja pripoznano kot ena izmed pomembnejših ahilovih pet slovenskega zdravstva, zlasti v tistih vejah medicine, kjer so medicinske sestre leta in desetletja izpostavljene najtežjim delovnim pogojem, delo pa opravljajo za plačilo, ki le še dodatno potrjuje podcenjenost te profesije. Pandemija COVID je razmere, ki bi jih v našem zdravstvu morali že davno sanirati, le še dodatno razgalila. Medicinske sestre, zlasti tiste s srednješolsko izobrazbo, odhajajo še bolj pospešeno kot prej, kajti delo v tako izjemnih razmerah, kot jih narekuje zaščita pred okužbo z novim koronavirusom v enotah intenzivne terapije, je izčrpavajoče in ogrožujoče.

Ukrepi

»Čas je, da uporabimo razum, sicer bomo s pasivnostjo, oklevanjem ali zavračanjem ukrepov, ki so nujni za zaščito življenj najbolj ogroženih, sami zaprli javno življenje«

»Govorimo o življenjih ljudi. O tragičnih zgodbah, ki jih lahko pomaga preprečiti vsak od nas – z odločitvijo za cepljenje,« je v sklopu današnje novinarske konference, na kateri je predstavil nove ukrepe za preprečitev širjenja četrtega in predvidoma tudi zadnjega vala epidemije SARS-CoV-2, poudaril minister za zdravje Janez Poklukar. Ukrepi o obveznem izpolnjevanju in dokazovanju pogoja PCT (preboleli, cepljeni, testirani), o izjemah ter o obvezni uporabi zaščitne maske, ki jih objavljamo v nadaljevanju članka, začnejo veljati v ponedeljek.

Ukrepi

»Vsak državljan ima dolžnost, da ne izziva nevarnosti okužbe, da ne širi propagande proti cepljenju in da upošteva sprejete predpise,« poudarja profesor prava dr. Janez Kranjc

»Katera zakonska podlaga pooblašča hotelskega receptorja, da od mene zahteva osebne podatke? Dati mu moram osebno izkaznico, svoje bančne podatke ... In kateri zakon pooblašča spletne prodajalce, da od mene, če hočem pri njih nekaj kupiti, dobijo zelo veliko podatkov, celo številko na koncu moje kreditne kartice? Lahko, da nimam prav, vendar bi si upal trditi, da je že ob obstoječem stanju mogoče zahtevati vpogled v podatek o cepljenosti ali necepljenosti, kajti to ni podatek o zdravstvenem stanju posameznika,« v kontekstu aktualnih polemik, ki se vrstijo ob ukrepih za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, poudarja profesor prava Janez Kranjc, doktor znanosti in nosilec dveh častnih doktoratov. Po njegovi oceni revolt na račun prizadevanj za obvladanje epidemije in preprečitev njenih najhujših posledic po pravni plati ni utemeljen, kar metaforično ilustrira s konkretnimi primeri. Omenjeni strokovni prerez aktualnih dilem in polemik je še dodatno aktualen v luči nocojšnjega vdora nasprotnikov cepljenja v prostore TV Slovenija.

Etika

»S cepljenjem smo v preteklosti odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo – zdajšnja nezadostna precepljenost pa vzdržuje epidemijo in ogroža zdravje ljudi«

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Preventiva

Zaupanje v cepljenje proti COVID se krepi, celo v Sloveniji, vendar zelo zelo počasi

»Da bi se jaz cepila zaradi novega koronavirusa, tega pa ne bodo dočakali! Ni govora. V naši družini smo vsi proti cepljenju, pri tem cepivu pa še posebej,« mi je proti koncu pomladi pojasnjevala mladenka, čeprav je o tem v resnici zelo osebnem podatku nisem spraševala. Ni pa se mi bilo odveč pogovoriti o cepljenju kot o fenomenu, kajti menim, da jasni, nedvoumni, argumentirani podatki, ki so iz sleherniku nerazumljivega znanstvenega jezika »prevedeni« v poljuden jezik, zagotavljajo razumljivo informacijo in s tem trdno osnovo za poglobljen in tehten razmislek. Za dobro, ozaveščeno odločitev. Ko sem dekle srečala v začetku tega tedna, je kar žarela. Kopica problemov, ki jih je prinesla ta epidemična nebodijetreba, je odpadla, zato se, kot mi je zaupala, počuti neprimerljivo manj obremenjeno. Kako je to mogoče? »Ja, cepila sem se, seveda! Meni že ne bo nihče iz dneva v dan tiščal teh paličk v nos ...,« mi je hitela pojasnjevati z žarečim obrazom.

Ukrepi

Zakaj se ne bi zgledovali po dunajskih maratoncih

Svet se od izzivov pri obvladovanju bolezni COVID še dolgo ne bo poslovil, neznanka ostaja tudi vprašanje, kako hitro bo sodobni civilizaciji s pomočjo znanosti in medicine uspelo kužnost novega koronavirusa zminimalizirati na raven blažje, z lahkoto obvladljive viroze. Dokler precepljenost ne bo dovolj visoka, to ne bo mogoče. Zato je, žal, jasno, da bodo do takrat zaščitni ukrepi, takšni in drugačni, ostali v veljavi. Dvomi v varnost cepiv in v nujnost zaščite s precepljenostjo so, kot so pokazali primerjalni rezultati za evropske države, prav v Sloveniji najtrdneje zakoreninjeni. In prav zaradi tega se tudi to jesen utegne zgoditi, da bo novi val epidemije, ki se mu ne bo mogoče izogniti, ponovno pustil za sabo hude posledice, na ravni celotne družbe. Po drugi strani pa dobre prakse potrjujejo, da je s pravilnim pristopom in ustrezno komunikacijo mogoče doseči neprimerljivo več.

Organizacija

Kaj se bo zgodilo s svetom, v katerem je znanost polna dvomov, laiki pa živijo v prepričanju, da vedo vse?

Pred 101 letom, točno na današnji dan, se je rodil Charles Bukowski, pesnik, ki je po zaslugi pronicljivega uvida v vse pore družbe in dogajanja v njej postal kultna osebnost. Rodil se je v času, ko je po svetu razsajala epidemija španske gripe, ki je ugasnila več življenj kot vse bitke v prvi svetovni vojni. Bukowski je že v svojem času opozoril na problem, ki vznika v svetu, v katerem so »inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni polni samozavesti« – in ta »resnica vseh časov« dobiva potrditev tudi v zdajšnji epidemiji in mešanih odzivih nanjo. Aktualno dogajanje, ki ji zaradi nevzdržnosti nastale situacije pot v prihodnost tlakuje prav preplet glasnosti manj inteligentnih in tehtnega obmolka modrih, meče senco na celotno družbo in njen razvoj, najbolj pa bo posledice občutilo zdravstvo. Pravzaprav ne toliko zdravstvo kot tako, ki se je tako ali drugače že prilagodilo bivanju na dodobra omajanih temeljih – predvsem bolniki so in bodo tisti, ki bodo najbolj neposredno izkusili vso težo zapiranja oči pred resničnostjo.

Ukrepi

»Absolutno verjamem, da je preobrat možen!« v intervjuju za Zdravstveniportal.si ocenjuje minister za zdravje Janez Poklukar

Prevzeti vodenje ministrstva za zdravje v času največjega razmaha epidemije ni preprost zalogaj. Janez Poklukar se je odločil za tako potezo, kljub védenju, da njegovo poslanstvo v vlogi generalnega direktorja ljubljanskega UKC še ni končano. Novi izziv je bil pomembnejši, tudi z vidika zaščite javnega zdravja, ki je bilo v poldrugem letu žrtev številnih izzivov – in temu še vedno ni videti konca. Ne gre le za obvladovanje epidemije, gre tudi za sindemijo, v sklopu katere na račun ogroženega zdravja in okrnjene zdravstvene obravnave, vedno daljših čakalnih vrst in logistične oslabelosti sistema vznikajo tudi številne druge epidemije, kajti porast obolenj v tem času je (bila) velika, diagnostika in zdravljenje pa temu bremenu nista sledila.

Skrb za čisto okolje

Primer ekološke bombe »Laze« prinaša odgovor, zakaj se udeležiti nedeljskega referenduma in kaj obkrožiti

Pogovarjala sva se na obrobju Kranja, v Lazah v Stražišču, kjer je bil v preteklosti eden najlepših kotičkov na obrobju gorenjske prestolnice. Z ribnikom, ki ga danes ni več, z bistrimi potočki, ki jih je industrija skalila z mavrico strupenih izpustov in v katerih danes ni več življenja. To območje se je ponašalo z bogato floro in favno, ki je bila prav tako v dobršni meri podvržena izumrtju – zaradi nedopustnih posegov v naravni habitat, zaradi strupenih odplak, izpustov in kaskadno ponavljajočih se požarov. Po drugi strani pa industrijski obrati v Lazah (nekateri so si tu izsilili domicil kljub temu, da, na primer, nimajo gradbenih dovoljenj, ponašajo pa se z izjemno kratkovidno podeljenimi dovoljenji za poseganje v okolje) vedno znova zaobidejo vse zakonodajne določbe in pravila, tudi s pomočjo lokalne politike. V potoku ni več rakov, ob vodi ni več številnih divjih ptic, tudi fazanov, ki so nekdaj tu imeli domicil. Ostala je industrija. In prebivalci, ki na račun dolgoletnega neskrbnega ravnanja države in lokalnih oblasti, politike vseh barv, umirajo na obroke. Dobesedno. Zaradi raka, respiratornih obolenj, demence ... Zato, ker je bil vedno »mali človek« tisti, ki je moral plačati največjo ceno za preračunljive politične odločitve in usmeritve.