Reforma

»V zadnjih desetletjih smo zdravstveni sistem tako zapletli, da nam prav nič ne pomaga, če se peljemo po avtocesti – dokler vozimo v napačno smer«

Za slovensko zdravstvo ni upanja, je po aktualnih predvolilnih soočenjih ocenil eden od nekdanjih ministrov za zdravje. Je upanje vsaj za bolnike, ki so zdaj, po dvoletnem sobivanju s pandemijo, ujeti v še daljših čakalnih vrstah? Je mogoče verjeti, da bodo v prihodnje pospešeno zaživele ključne spremembe, ki bodo našemu zdravstvu omogočile to, zaradi česar obstaja: da bolnikom strokovno, učinkovito, kakovostno, varno in celovito pomaga takrat, ko ti zbolijo – in ne šele z zamikom, ki je za marsikoga lahko tudi usoden? Napovedi in obljube se zdaj, v predvolilnem obdobju, resda pospešeno vrstijo, toda kaj, ko vemo, kakšna je njihova usoda potem, ko so stolčki razporejeni in funkcije razdeljene. Kompas, ki ga pri politiki vedno znova prevzamejo in prežamejo takšni in drugačni interesi, postane muhast, kot bi se magnetna igla, ki naj bi pomagala pri navigaciji, po koncu volitev vedno znova razmagnetila.

Redke bolezni

Simon Petrovčič iskreno in poglobljeno o vseh razlogih, zaradi katerih je po postavitvi diagnoze marfanov sindrom začel z ozaveščanjem o tej redki bolezni

V skladu z osnovnimi postulati dobrega novinarstva je vsak intervju treba opraviti v živo, če naj bo ta poglobljen, iskriv, sporočilen in verodostojen. A včasih so izjeme upravičene. Tako je bilo pri tokratnem pogovoru za zdravstveni portal s Simonom Petrovčičem, bolnikom z marfanovim sindromom. Simon Petrovčič z vztrajnim ozaveščanjem, ki temelji na osebni izkušnji, v sodelovanju s stroko dosledno odstira tančice, ki so še donedavnega onemogočale (pre)poznavanje marfanovega sindroma in sorodnih redkih obolenj oziroma motenj. Spremembe so opazne – a kljub temu ostaja še veliko izzivov, kajti tudi pri sistemskih rešitvah na področju redkih bolezni prihaja do kratkih stikov. Vedno znova in vsakič sproti.

Rak

Pri raku trebušne slinavke sta kljub aktualnim raziskovalskim izsledkom še vedno najpomembnejša čim zgodnejša postavitev diagnoze in takojšnji začetek zdravljenja

Pri diagnozi rak trebušne slinavke so obeti za uspešno zdravljenje in preživetje obolelega še vedno vse prej kot spodbudni, kajti podatki o tem se praktično že pol stoletja niso spremenili, pojavnost te bolezni pa se je v zadnjem desetletju podvojila. Tako pri nas raka trebušne slinavke na letni ravni odkrijejo pri več kot 400 bolnikih, ki pa od postavitve diagnoze, do katere praviloma pride šele tedaj, ko je bolezen že razširjena, v povprečju živijo le še šest mesecev. Med obolelimi je manj kot šest odstotkov takih, ki jim uspe preživeti pet let od postavitve diagnoze – v nasprotju s številnimi drugimi težkimi obolenji, pri katerih je znanost z novimi metodami zdravljenja dosegla ne le možnost ozdravitve ali zazdravitve, ampak obolelemu pravočasna diagnoza in takojšnji začetek zdravljenja omogočita življenje, ki bolezni navkljub lahko ostane kakovostno. Zdaj se tovrstni premiki blago nakazujejo tudi pri raku trebušne slinavke.

Reforma

»Mislim, da je treba ljudem iskreno povedati, da osnovnega zdravstva, kakršnega smo poznali, ni več – deluje le še na papirju, izbrani osebni zdravnik pa postaja privilegij«

O tem je Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu novogoriškega zdravstvenega doma kot specialistka družinske medicine skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Novi Gorici in v Podsabotinu, pri zdravniški zbornici pa je aktivna kot članica odbora za osnovno zdravstvo, trdno prepričana. Zdravniki družinske medicine so skorajda dve desetletji opozarjali na nevzdržne razmere, ki slabijo delovanje osnovnega zdravstva, zgodilo pa se ni praktično nič, vsaj ne omembe vrednega. Danes so v veliki stiski tako pacienti kot zdravniki in njihovi timi. Dolgoletno bitje plati zvona za družinsko medicino je že pred časom nehalo odmevati, družinski zdravniki pa so danes primorani opazovati ugašanje sistema osnovnega zdravstva.

Organizacija

Zakaj medicinske sestre odhajajo in zakaj neurejene razmere v zdravstveni negi predstavljajo kockanje z življenji – odprto pismo Klemena Markeša

Pomanjkanje negovalnega kadra je že desetletja pripoznano kot ena izmed pomembnejših ahilovih pet slovenskega zdravstva, zlasti v tistih vejah medicine, kjer so medicinske sestre leta in desetletja izpostavljene najtežjim delovnim pogojem, delo pa opravljajo za plačilo, ki le še dodatno potrjuje podcenjenost te profesije. Pandemija COVID je razmere, ki bi jih v našem zdravstvu morali že davno sanirati, le še dodatno razgalila. Medicinske sestre, zlasti tiste s srednješolsko izobrazbo, odhajajo še bolj pospešeno kot prej, kajti delo v tako izjemnih razmerah, kot jih narekuje zaščita pred okužbo z novim koronavirusom v enotah intenzivne terapije, je izčrpavajoče in ogrožujoče.

Ukrepi

»Vsak državljan ima dolžnost, da ne izziva nevarnosti okužbe, da ne širi propagande proti cepljenju in da upošteva sprejete predpise,« poudarja profesor prava dr. Janez Kranjc

»Katera zakonska podlaga pooblašča hotelskega receptorja, da od mene zahteva osebne podatke? Dati mu moram osebno izkaznico, svoje bančne podatke ... In kateri zakon pooblašča spletne prodajalce, da od mene, če hočem pri njih nekaj kupiti, dobijo zelo veliko podatkov, celo številko na koncu moje kreditne kartice? Lahko, da nimam prav, vendar bi si upal trditi, da je že ob obstoječem stanju mogoče zahtevati vpogled v podatek o cepljenosti ali necepljenosti, kajti to ni podatek o zdravstvenem stanju posameznika,« v kontekstu aktualnih polemik, ki se vrstijo ob ukrepih za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, poudarja profesor prava Janez Kranjc, doktor znanosti in nosilec dveh častnih doktoratov. Po njegovi oceni revolt na račun prizadevanj za obvladanje epidemije in preprečitev njenih najhujših posledic po pravni plati ni utemeljen, kar metaforično ilustrira s konkretnimi primeri. Omenjeni strokovni prerez aktualnih dilem in polemik je še dodatno aktualen v luči nocojšnjega vdora nasprotnikov cepljenja v prostore TV Slovenija.

Etika

»S cepljenjem smo v preteklosti odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo – zdajšnja nezadostna precepljenost pa vzdržuje epidemijo in ogroža zdravje ljudi«

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Preventiva

Zaupanje v cepljenje proti COVID se krepi, celo v Sloveniji, vendar zelo zelo počasi

»Da bi se jaz cepila zaradi novega koronavirusa, tega pa ne bodo dočakali! Ni govora. V naši družini smo vsi proti cepljenju, pri tem cepivu pa še posebej,« mi je proti koncu pomladi pojasnjevala mladenka, čeprav je o tem v resnici zelo osebnem podatku nisem spraševala. Ni pa se mi bilo odveč pogovoriti o cepljenju kot o fenomenu, kajti menim, da jasni, nedvoumni, argumentirani podatki, ki so iz sleherniku nerazumljivega znanstvenega jezika »prevedeni« v poljuden jezik, zagotavljajo razumljivo informacijo in s tem trdno osnovo za poglobljen in tehten razmislek. Za dobro, ozaveščeno odločitev. Ko sem dekle srečala v začetku tega tedna, je kar žarela. Kopica problemov, ki jih je prinesla ta epidemična nebodijetreba, je odpadla, zato se, kot mi je zaupala, počuti neprimerljivo manj obremenjeno. Kako je to mogoče? »Ja, cepila sem se, seveda! Meni že ne bo nihče iz dneva v dan tiščal teh paličk v nos ...,« mi je hitela pojasnjevati z žarečim obrazom.

Ukrepi

Zakaj se ne bi zgledovali po dunajskih maratoncih

Svet se od izzivov pri obvladovanju bolezni COVID še dolgo ne bo poslovil, neznanka ostaja tudi vprašanje, kako hitro bo sodobni civilizaciji s pomočjo znanosti in medicine uspelo kužnost novega koronavirusa zminimalizirati na raven blažje, z lahkoto obvladljive viroze. Dokler precepljenost ne bo dovolj visoka, to ne bo mogoče. Zato je, žal, jasno, da bodo do takrat zaščitni ukrepi, takšni in drugačni, ostali v veljavi. Dvomi v varnost cepiv in v nujnost zaščite s precepljenostjo so, kot so pokazali primerjalni rezultati za evropske države, prav v Sloveniji najtrdneje zakoreninjeni. In prav zaradi tega se tudi to jesen utegne zgoditi, da bo novi val epidemije, ki se mu ne bo mogoče izogniti, ponovno pustil za sabo hude posledice, na ravni celotne družbe. Po drugi strani pa dobre prakse potrjujejo, da je s pravilnim pristopom in ustrezno komunikacijo mogoče doseči neprimerljivo več.

Organizacija

Kaj se bo zgodilo s svetom, v katerem je znanost polna dvomov, laiki pa živijo v prepričanju, da vedo vse?

Pred 101 letom, točno na današnji dan, se je rodil Charles Bukowski, pesnik, ki je po zaslugi pronicljivega uvida v vse pore družbe in dogajanja v njej postal kultna osebnost. Rodil se je v času, ko je po svetu razsajala epidemija španske gripe, ki je ugasnila več življenj kot vse bitke v prvi svetovni vojni. Bukowski je že v svojem času opozoril na problem, ki vznika v svetu, v katerem so »inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni polni samozavesti« – in ta »resnica vseh časov« dobiva potrditev tudi v zdajšnji epidemiji in mešanih odzivih nanjo. Aktualno dogajanje, ki ji zaradi nevzdržnosti nastale situacije pot v prihodnost tlakuje prav preplet glasnosti manj inteligentnih in tehtnega obmolka modrih, meče senco na celotno družbo in njen razvoj, najbolj pa bo posledice občutilo zdravstvo. Pravzaprav ne toliko zdravstvo kot tako, ki se je tako ali drugače že prilagodilo bivanju na dodobra omajanih temeljih – predvsem bolniki so in bodo tisti, ki bodo najbolj neposredno izkusili vso težo zapiranja oči pred resničnostjo.