Značka: pravice zavarovancev

Značka: pravice zavarovancev

Preventiva

Zaupanje v cepljenje proti COVID se krepi, celo v Sloveniji, vendar zelo zelo počasi

»Da bi se jaz cepila zaradi novega koronavirusa, tega pa ne bodo dočakali! Ni govora. V naši družini smo vsi proti cepljenju, pri tem cepivu pa še posebej,« mi je proti koncu pomladi pojasnjevala mladenka, čeprav je o tem v resnici zelo osebnem podatku nisem spraševala. Ni pa se mi bilo odveč pogovoriti o cepljenju kot o fenomenu, kajti menim, da jasni, nedvoumni, argumentirani podatki, ki so iz sleherniku nerazumljivega znanstvenega jezika »prevedeni« v poljuden jezik, zagotavljajo razumljivo informacijo in s tem trdno osnovo za poglobljen in tehten razmislek. Za dobro, ozaveščeno odločitev. Ko sem dekle srečala v začetku tega tedna, je kar žarela. Kopica problemov, ki jih je prinesla ta epidemična nebodijetreba, je odpadla, zato se, kot mi je zaupala, počuti neprimerljivo manj obremenjeno. Kako je to mogoče? »Ja, cepila sem se, seveda! Meni že ne bo nihče iz dneva v dan tiščal teh paličk v nos ...,« mi je hitela pojasnjevati z žarečim obrazom.

Ukrepi

Zakaj se ne bi zgledovali po dunajskih maratoncih

Svet se od izzivov pri obvladovanju bolezni COVID še dolgo ne bo poslovil, neznanka ostaja tudi vprašanje, kako hitro bo sodobni civilizaciji s pomočjo znanosti in medicine uspelo kužnost novega koronavirusa zminimalizirati na raven blažje, z lahkoto obvladljive viroze. Dokler precepljenost ne bo dovolj visoka, to ne bo mogoče. Zato je, žal, jasno, da bodo do takrat zaščitni ukrepi, takšni in drugačni, ostali v veljavi. Dvomi v varnost cepiv in v nujnost zaščite s precepljenostjo so, kot so pokazali primerjalni rezultati za evropske države, prav v Sloveniji najtrdneje zakoreninjeni. In prav zaradi tega se tudi to jesen utegne zgoditi, da bo novi val epidemije, ki se mu ne bo mogoče izogniti, ponovno pustil za sabo hude posledice, na ravni celotne družbe. Po drugi strani pa dobre prakse potrjujejo, da je s pravilnim pristopom in ustrezno komunikacijo mogoče doseči neprimerljivo več.

Organizacija

Kaj se bo zgodilo s svetom, v katerem je znanost polna dvomov, laiki pa živijo v prepričanju, da vedo vse?

Pred 101 letom, točno na današnji dan, se je rodil Charles Bukowski, pesnik, ki je po zaslugi pronicljivega uvida v vse pore družbe in dogajanja v njej postal kultna osebnost. Rodil se je v času, ko je po svetu razsajala epidemija španske gripe, ki je ugasnila več življenj kot vse bitke v prvi svetovni vojni. Bukowski je že v svojem času opozoril na problem, ki vznika v svetu, v katerem so »inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni polni samozavesti« – in ta »resnica vseh časov« dobiva potrditev tudi v zdajšnji epidemiji in mešanih odzivih nanjo. Aktualno dogajanje, ki ji zaradi nevzdržnosti nastale situacije pot v prihodnost tlakuje prav preplet glasnosti manj inteligentnih in tehtnega obmolka modrih, meče senco na celotno družbo in njen razvoj, najbolj pa bo posledice občutilo zdravstvo. Pravzaprav ne toliko zdravstvo kot tako, ki se je tako ali drugače že prilagodilo bivanju na dodobra omajanih temeljih – predvsem bolniki so in bodo tisti, ki bodo najbolj neposredno izkusili vso težo zapiranja oči pred resničnostjo.

Ukrepi

»Absolutno verjamem, da je preobrat možen!« v intervjuju za Zdravstveniportal.si ocenjuje minister za zdravje Janez Poklukar

Prevzeti vodenje ministrstva za zdravje v času največjega razmaha epidemije ni preprost zalogaj. Janez Poklukar se je odločil za tako potezo, kljub védenju, da njegovo poslanstvo v vlogi generalnega direktorja ljubljanskega UKC še ni končano. Novi izziv je bil pomembnejši, tudi z vidika zaščite javnega zdravja, ki je bilo v poldrugem letu žrtev številnih izzivov – in temu še vedno ni videti konca. Ne gre le za obvladovanje epidemije, gre tudi za sindemijo, v sklopu katere na račun ogroženega zdravja in okrnjene zdravstvene obravnave, vedno daljših čakalnih vrst in logistične oslabelosti sistema vznikajo tudi številne druge epidemije, kajti porast obolenj v tem času je (bila) velika, diagnostika in zdravljenje pa temu bremenu nista sledila.

Organizacija

»Dokler obstaja štiri milijarde razlogov za to, da se nič ne spremeni, se v našem zdravstvu ne bo spremenilo prav nič!«

Temelji slovenskega zdravstva se že dolgo majejo. Vrstijo se opozorila, tako iz strokovnih krogov kot iz nepreglednih vrst pacientov, ki so v čakanju na diagnostiko in pravočasni začetek zdravljenja ujeti v vedno daljših čakalnih vrstah, za katere grozi, da se bodo v kratkem še podaljšale. Zato se načrtovana uveljavitev sprememb zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bodo kljub pomanjkanju zdravniškega kadra na Slovenskem mladim zdravnikom onemogočile, da bi lahko samostojno opravljali strokovno delo, za katerega so usposobljeni, zdi preprosto neverjetna in povsem nerazumljiva. Tisti mladi zdravniki, ki že delajo samostojno, bodo v kratkem – če bo takšna zakonodajna rešitev ostala v veljavi – morali zapreti vrata ordinacije. Brez zdravnika, pa naj gre za pediatra, ginekologa, stomatologa, pedopsihiatra ali specialista medicine dela, prometa in športa, bo ostalo ogromno pacientov – in ničkoliko zdravstvenih domov in drugih zdravstvenih ustanov.

Reforma

Zakaj bolniki pri nas umirajo v čakalnih vrstah?

Slovenija se je v mednarodnih primerjavah dolgo lahko ponašala s podatkom, da ji je, tako rekoč edini od posttranzicijskih držav, uspelo ohraniti dobro delujoč zdravstveni sistem. Danes pa so nam lahko za zgled države, ki so takrat izrazito zaostajale za nami. Slovenski zdravstveni sistem, v katerem bi do korenitih sprememb moralo priti že davno, a so se vedno znova vse po vrsti porazgubile v kalnih političnih in interesnih, koruptivno obarvanih vodah, je namreč danes v vse prej kot zavidljivem položaju. Primanjkuje zdravnikov, medicinske sestre uhajajo v bolje plačane službe, aparature so v dobršnem delu dotrajane, stavbe zastarele, bolnišnični prostori marsikje povsem neustrezni. Bolniki pa so ujeti v predolgih čakalnih vrstah, v katerih umirajo – dobesedno.

Redke bolezni

Ali vemo, kaj prinaša življenje z redko boleznijo? Se zavedamo, kaj pomeni novost, ki bo omogočila zgodnje odkritje 40 neozdravljivih bolezni – bolezni, ki bi sicer počasi, a vztrajno ugašale življenja obolelih malčkov?

Redke bolezni. Zdi se, da poimenovanje te skupine obolenj pove vse. Toda v resnici je teh bolezni veliko – okrog 8000. Za mnoge med njimi še vedno niso odkrili zdravila, zato otroci pri najtežjih oblikah teh bolezni začno usihati pred očmi staršev, ki imajo pogosto zvezane roke, kljub temu, da so pripravljeni narediti vse, da bi svojemu malčku lahko pomagali, mu olajšali trpljenje in zaustavili napredovanje bolezni, ki je tako boleče zaznamovala njegov prihod na svet.

Starejši

Tako zdravniki kot pacienti ujeti v labirintu ureditve sanitetnih prevozov

Problematika nenujnih reševalnih prevozov oziroma tako imenovanih sanitetnih prevozov ni nov problem – nasprotno, v praksi že dolgo sproža številne zagate in slabo voljo, zdravnikom (osebnim ali tako imenovanim napotnim zdravnikom) pa nalaga ukvarjanje s problematiko, ki ni odvisna od medicinskega znanja, saj gre v resnici za ureditev, pogojeno z razmerjem med zavarovancem in zavarovalnico. Konec decembra je vlada veljavno ureditev spremenila.

Zobozdravstvo

Kako priti do ortodonta v manj kot treh letih?

Eden glavnih problemov slovenskega zdravstva so nedopustno dolge čakalne dobe. Ta težava se je v zadnjem letu, na račun epidemije COVID in posledično spremenjenega delovanja v zdravstvu, izrazito povečala, čeprav celovitih uradnih podatkov o podaljšanju čakalnih dob (še) ni. Težave, ki vznikajo v času epidemije, bodo svojo težo pokazale šele čez čas – aktualni pa ostajajo tudi stari problemi, povezani s skrbjo za zdravje otrok in mladostnikov, med katerimi zagotovo izstopa ortodontsko zdravljenje, na katerega je treba čakati tudi več let.

Pravice pacientov

»Naj oskrbovance domov za starejše, ki so bili v stiku z okužbo, na preglede v bolnišnico vozijo kar svojci, ki so tudi sami v rizični skupini?!«

»Vse trditve, češ da so sanitetni prevozi odvisni od ocene osebnega zdravnika, so sprenevedanje!« opozarjajo zdravniki. Ti na podlagi lastnih izkušenj vedo, da odgovorne institucije javno sicer lahko zagotavljajo, da je prevoz obolelih z različnih koncev Slovenije, tudi ali predvsem bolj odročnih, na preiskave in na zdravljenje v prestolnico zagotovljen, če tako odloči lečeči zdravnik – problem je, ker kasneje zavarovalniški nadzorni zdravniki tako odločitev pogosto zavrnejo kot neutemeljeno.