Sladkorna bolezen

Če ukrepamo dovolj zgodaj, lahko sladkorno bolezen tipa 2 preprečimo – potem, ko človek že doživi infarkt ali dva in postane dementen, pa je za tovrstno ukrepanje prepozno

Danes ima že vsak 10. prebivalec Slovenije sladkorno bolezen – polovica odraslih, ki živijo s to boleznijo, pa nima diagnoze in tako za svojo bolezen sploh ne ve. O epidemiji sladkorne bolezni, katere pojavnost je v izrazitem porastu, poslušamo že dolgo. Vendar zgolj poslušanje ne zadostuje. Kot opozarjajo strokovnjaki, ki od blizu poznajo bolezen in njene posledice, je v skrbi za lastno zdravje nujno ukrepanje; to mora biti pravočasno, dosledno, prežeto s skrbjo za dobro počutje in vitalnost, saj marsikdo s prav takšnim pristopom lahko prepreči številne težave in zaplete, ki se jim sicer v sobivanju s sladkorno boleznijo marsikdaj preprosto ni (več) mogoče izogniti. Če je sladkorna bolezen že prisotna, pa je bistvenega pomena znanje, ki človeku omogoča obvladovanje glukoze oziroma sladkorja v krvi – to je namreč osnovni recept za kakovostno življenje ne glede na diagnosticirano bolezen.

Srce in žilje

Zakaj je pri srčnem popuščanju spremljanje učinkov zdravljenja s telemedicino tako zelo pomembno?

Srčno popuščanje je kompleksno bolezensko stanje, ki ga lahko sčasoma povzročijo različne bolezni – na primer diabetes ali kronično ledvično obolenje. Ker je popuščanje srca povezano s pogostimi zapleti in posledičnimi hospitalizacijami ter visokim deležem umrljivosti, je izjemnega pomena troje: pravočasno odkritje bolezni, hitra diagnostika in zdravljenje. Pri slednjem je izjemno pomembno tudi ažurno spremljanje predpisane oblike zdravljenja, pri čemer je danes lahko v veliko pomoč telemedicina. To dokazuje konkretna praksa, s katero po končanem pilotnem projektu nadaljujejo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec – kljub temu, da ta pristop sistemsko še ni urejen.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.