Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Čakalne dobe

V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako izboljšati pogoje za delovanje javnega zdravstva?

Čakajo bolniki. Čakajo zdravniki. Čakajo vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj se dogaja z zdravjem našega zdravstva? Vlada je z doseženim zadovoljna, v klinični praksi pa vse glasneje škriplje. V čakanje, ki presega še dopustno čakalno dobo, je trenutno prisiljenih že več kot 153.000 pacientov. Kako to spremeniti, kako omogočiti optimalnejše delovanje javnega zdravstva?

Varnost in kakovost

»Zaradi stalnega podaljševanja čakalnih dob za kritična zdravljenja in operacije sta ogrožena zdravje in varnost pacientov!« v javnem pismu opozarja 1030 zdravnikov, ki od vlade pričakujejo ukrepanje, ne le prazne obljube

Zaradi slabšajočih se razmer v javnem zdravstvu, ki vplivajo na kakovost in varnost obravnave in zdravljenja bolnikov, so se zdravniki na volilno nedeljo oglasili z novim javnim pismom, pod katerega se jih je tokrat podpisalo 1030. Skrbi jih početje premiera Roberta Goloba, ki, kot so zapisali, bije vojno proti zdravništvu. »Njegove besede in izjave ne pritičejo nazivu predsednik vlade, njegovo pobalinsko vedenje je skrajno žaljivo. Javnosti poskuša prikazati, da zdravniki ne delamo in da smo izključni krivec za propadanje javnega zdravstvenega sistema,« pri čemer naj bi vse vztrajneje poskušal obrniti javno mnenje proti zdravnikom.

Varnost in kakovost

»Konopljo pri nas uporablja 80 odstotkov bolnikov z rakom – vprašanje pa je, ali bomo tem pacientom omogočili varno uporabo in dostop do preverjenih in kakovostnih proizvodov«

O uporabi konoplje se bo pri nas odločalo na posvetovalnem referendumu, pri čemer je razmislek usmerjen tudi ali predvsem v manko regulative, saj takšno stanje onkološkim ter mnogim drugim bolnikom, ki so redni uporabniki kanabinoidov, ne omogoča, da bi se o tem posvetovali z zdravnikom. Z zdravnikom, ki bi znal ločiti zrnje od plev, ki bi znal predpisano zdravljenje uskladiti s tovrstnimi podpornimi odmerki, predvsem pa preprečiti tveganja, ki jih prinaša uživanje pripravkov, pri katerih ni mogoče preveriti sestave in ki si jih oboleli odmerjajo sami, po lastni presoji ali pa se oprejo na navodila na embalaži, čeprav ta niso nujno prava glede na naravo njihove bolezni. O tovrstnih izzivih sem se za Zdravstveniportal.si pogovarjal z doc. dr. Tanjo Bagar, pri kateri je področje uporabe konoplje v medicini že pred leti zbudilo raziskovalnega duha in ki danes na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM (Evropski center Maribor) predava mikrobiologijo, biokemijo in ekoremediacijske vsebine.

Srce in žilje

Bolnikom na novo aortno zaklopko, ki jim jo vstavijo perkutano, brez odpiranja prsnega koša, na poseg ni treba čakati več kot 30 dni

Slovenski program perkutane vstavitve aortnih zaklopk (TAVI), v sklopu katerega v enoti za invazivno diagnostiko in zdravljenje Kliničnega oddelka za kardiologijo ljubljanskega UKC pri številnih obolelih zoženo aortno zaklopko zdravijo brez odpiranja prsnega koša, se je doslej, kot kaže analiza števila tovrstnih implantacij na milijon prebivalcev, na ravni EU uvrstil na drugo mesto, takoj za Nemčijo. Posledično je bil UKC Ljubljana kot eden od štirih glavnih univerzitetnih kardioloških centrov povabljen k sodelovanju v mednarodni randomizirani študiji. Pod primerjalnim drobnogledom so bile tri srčne zaklopke; njihovo delovanje so oziroma bodo v skupno 32 bolnišnicah z različnih koncev sveta preverjali pri 768 bolnikih, ki jih bodo spremljali v 10-letnem obdobju.

Srce in žilje

Slovenska medicina je prva na svetu odprla vrata preventivni ablaciji, s katero bodo lahko še učinkoviteje pomagali bolnikom s srčnim popuščanjem in z zamašeno žilo z infarktno brazgotino

Zdravniki UKC Ljubljana so skupaj s kolegi iz celjske in izolske splošne bolnišnice predstavili prebojne rezultate randomizirane multicentrične študije, s katero so želeli še bolj usmerjeno, predvsem pa pravočasno in učinkoviteje pomagati bolnikom s srčnim popuščanjem in z zamašeno žilo z infarktno brazgotino, saj pri takšnih stanjih obstaja veliko tveganje za nastanek hudih motenj srčnega ritma, ki lahko v trenutku ugasnejo življenje obolelega. Takim pacientom sicer v Sloveniji že desetletja vstavljajo tako imenovani kardioverter defibrilator, ki s prekinitvijo smrtno nevarnih motenj srčnega ritma pripomore k izboljšanju preživetja obolelih. Študijo je vodil doc. dr. David Žižek iz Laboratorija za srčno spodbujanje in resinhronizacijo Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike ljubljanskega UKC, ki je tudi avtor novega koncepta zdravljenja, pri katerem so raziskovalni fokus usmerili v izvajanje preventivne (in ne več kurativne) katetrske ablacije. S takim pristopom so, kot se je pokazalo, verjetnost za nastanek aritmije zmanjšali kar za 67 odstotkov.

Čakalne dobe

Mar pacient res ni več pomemben?

Bolniki na Slovenskem čakajo. Število tistih, ki čakajo nad še dopustno čakalno dobo – torej dlje, kot bi bilo to s strokovnega, varnostnega, etičnega in nenazadnje tudi pravičnostnega vidika še sprejemljivo za njihovo sicer že tako ali tako načeto zdravje –, se je od leta 2018 potrojilo. In čakalne vrste se še kar podaljšujejo. Po drugi strani pa medklici celotnega zdravništva, zaposlenega v javnem zdravstvu, kjer so pogoji za delo vse prej kot optimalni, še naprej ostajajo preslišani – kljub zdaj že več kot štiri mesece trajajoči stavki. Kaj to pomeni za usodo javnega zdravstva? Kam bo vladna vizija usmerila plovbo zdaj že skorajda nasedle zdravstveno-sistemske ladje, ki jo posadka zapušča, njeni potniki pa vztrajajo, čakajoč na povrnitev izgubljenega zdravja?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.

Otroška srčna kirurgija

Otroška srčna kirurgija – ko sporočilo po smrti dveh otrok izpostavlja, da je bilo vse narejeno prav, pravočasno in primerno, je to odraz neustrezne komunikacije

Program otroške srčne kirurgije naj bi se, sodeč po zagotovilih odgovornih Pediatrične klinike in UKC Ljubljana, po dolgoletni kalvariji in izjemnih kadrovsko-logističnih nihanjih, zaradi katerih so bili vprašljivi tudi strokovnost, kakovost in varnost zdravljenja obolelih otrok, postavljal na noge. Toda v zadnjega pol leta se je dogajanje na tej ravni odvijalo v kontekstu izrednega strokovnega nadzora. Nadzor sta po smrti dveh otrok s hudo prirojeno srčno napako, ki so ju lani iz Ljubljane napotili na zdravljenje v Izrael, opravila neodvisna strokovnjaka iz tujine – otroški kardiolog prof. dr. Hannes Sallmon, predstojnik oddelka otroške kardiologije, ki deluje v sklopu medicinske univerze v Gradcu, in otroški srčni kirurg prof. dr. Daniel Zimpfer, predstojnik oddelka srčne kirurgije, ki deluje v sklopu medicinske univerze na Dunaju.