Iskalnik

Iskalnik

Varnost in kakovost

»Po koliko smrtih odgovor ministrstva za pravosodje ne bo več negativen?«

Slovenski zdravniki niso le zgroženi, ampak se počutijo tudi ogrožene. Za to je kriva komunikacija, ki se je razplamtela na družbenih omrežjih, k temu so pripomogli tudi nasilni ekscesi, do katerih prihaja v klinični praksi. Kaj narediti, da bi takšno nasilno dogajanje preprečili, kaj storiti, da bi zaupanje med pacienti in zdravniki ter drugimi zdravstvenimi delavci povrnili na raven, ki predstavlja podstat za uspešno zdravljenje? Kako preprečiti različnim politično-interesnim skupinam, da stiske, v katero ene in druge postavlja še vedno neoptimalno delujoči sistem, te ne bi več izrabljale v svoj prid? Vemo namreč, da se tako le še dodatno poglablja komunikacijski prepad, ki onemogoča kakovostno in varno delo v zdravstvu, ki je že tako ali tako na hudi preizkušnji zaradi nedopustno dolgih čakalnih vrst za diagnostiko in zdravljenje. Zdravniki so se zdaj na plaz nedopustnih žaljivk in groženj odzvali – med drugim s kazenskimi ovadbami zoper deset znanih storilcev.

Varnost in kakovost

»Predlagamo, da se nedostojno obnašanje do zdravstvenih delavcev, blatenje, žaljenje, zmerjanje, poniževanje obravnava enako kot verbalni delikti proti uradnim osebam – na sodišču, po uradni dolžnosti in ne kot zasebna tožba«

Medicina predstavlja prvenstveni azil, kamor se zateče slehernik, ko zboli – v prepričanju, da mu bodo zdravnik in vsi, ki sodelujejo v ožjem strokovnem timu, pomagali po najboljših močeh. Takšno je poslanstvo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. In takšno je tudi prepričanje zavarovancev, ki so pripravljeni (ali primorani) vse življenje vplačevati prispevke za zdravstveno zavarovanje, upajoč, da bodo takrat, ko bodo imeli konkretne zdravstvene težave, dobili pričakovano pomoč – strokovno pomoč, ki bo pravočasna, kakovostna in varna. Toda v našem zdravstvenem sistemu se že leta in desetletja dogaja marsikaj, kar bi morali že davno urediti in sanirati, vendar se to ni zgodilo. Zdaj, po hudi izkušnji s pandemijo, ki je vse prej kot optimalno stanje še dodatno poslabšala, že prej nedopustno dolge čakalne dobe pa še podaljšala, so razmere prešle na raven nedopustnega – tudi na ravni komunikacije, na ravni odnosa med bolniki ter zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci. Na plan je v vsej neizrekljivi nedopustnosti izbruhnilo tudi tisto, kar ni vredno civiliziranega človeka – nasilje, verbalno in fizično.

Varnost in kakovost

Kako obvladati številne obraze nasilja, s katerimi se srečujejo zaposleni v zdravstvu

Petnajstletna deklica iz družine s šestimi otroki je zaradi težav s hranjenjem in samomorilne ogroženosti morala na zdravljenje v bolnišnico. Dekletove težave so se začele kopičiti med epidemijo, v času šolanja na daljavo. Pred tem je bila v šoli uspešna, imela je veliko prijateljev, med šolanjem od doma pa se je zaprla vase, se umaknila od vrstnikov, prenehala je zahajati v družbo. Starši, ki so videli, da ima resne težave, temu niso posvečali pozornosti. Sledil je poskus samomora ... V bolnišnici je dekle psihologinji in medicinski sestri sčasoma zaupalo, da se mama in oče pogosto prepirata in sta drug do drugega tudi fizično nasilna. Počasi pa je spregovorila tudi o tem, da je bila pred letom dni žrtev spolnega nasilja. Storilec je bil sorodnik; starši kljub temu, da so za to kaznivo dejanje izvedeli, niso ukrepali. V bolnišnici pa so ukrepali – na podlagi žrtvine izpovedi so podali prijavo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nad mladoletno osebo, sledila pa je tudi prijava na center za socialno delo.

Varnost in kakovost

»V trenutku, ko je pacient iz žepa potegnil pištolo, smo se odzvali tako, da smo zagotovili našo varnost ... ,« je stiske kadrovsko zdesetkane zdravstvene nege s konkretnim izkustvom ponazoril Aljoša Lapanja

»V zdravstveni negi si že dolgo prizadevamo, da bi nam odločevalci priznali zadostno število kadra in ustrezne kadrovske normative, zlasti tam, kjer je izvajanje skrbi za paciente najzahtevnejše – denimo v intenzivnih enotah, psihiatričnih intenzivnih oddelkih ... Predvsem pa bi izpostavil domove starejših, kjer je kadrovski normativ v nočni izmeni res nedopusten. Za 100 do 150 varovancev sta tam namreč le dve medicinski sestri, zdravstvena tehnika oziroma bolničarja – in res si težko predstavljam, kako bi lahko dva zaposlena ustrezno in v skladu z zahtevami stroke poskrbela za 150 ljudi,« je v pogovoru o prizadevanjih za čim učinkovitejšo prepoznavo in preprečevanje nasilja v zdravstvenih zavodih ter zavodih za socialno varstvo poudaril diplomirani zdravstvenik Aljoša Lapanja, sicer zaposlen v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Duševno zdravje

Shizofrenija je razširjena bolj kot sladkorna bolezen, multipla skleroza ali alzheimerjeva bolezen. Kako preseči stigmo ljudi, ki trpijo za to resno duševno motnjo?

Da je shizofrenija razširjena bolj kot sladkorna bolezen, multipla skleroza ali alzheimerjeva bolezen, ni splošno znan podatek. Znano pa je, da se ta resna duševna motnja lahko kaže kot izguba stika z resničnostjo (psihoza), kot blodnje (zmotna prepričanja) in halucinacije, posledično izkrivljenemu razmišljanju in odzivanju na resničnost pa neizogibno sledi vse slabše (so)delovanje na delovnem mestu pa tudi v družbi nasploh. Kljub temu, da sodobni način zdravljenja posamezniku, ki mu je ta psihotična motnja zaznamovala življenje, lahko omogoči povsem običajno delovanje, druženje in komunikacijo, pa tudi dandanes ta bolezen in z njo tudi oboleli še vedno ostajajo zaznamovani s stigmo in predsodki, ki izhajajo predvsem iz nerazumevanja.

Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.

Varnost in kakovost

Bo tudi Slovenija sledila zgledu 12 članic EU, kjer lekarniški farmacevti lahko predpišejo zdravilo ali cepijo proti gripi?

Vsi kronični bolniki, ki zaradi osnovne in pridruženih bolezni jemljejo večje število zdravil, bi morali imeti pravico do podrobnega pregleda terapije in morebitnega součinkovanja zdravil, saj je tako mogoče zagotoviti ne le varnejše jemanje zdravil, ampak tudi boljše izide zdravljenja, nenazadnje pa bi se posledično zmanjšala še količina neporabljenih, zavrženih zdravil. To je le eden od ciljev, ki jih ob 30-letnici delovanja Lekarniške zbornice Slovenije (LZS) izpostavlja predsednica zbornice mag. Darja Potočnik Benčič. Želi si, da bi tudi pri nas sledili vzoru dvanajsterice članic EU, kjer so tudi lekarniškim farmacevtom omogočili izvajanje nekaterih storitev, ki so pri nas zgolj v domeni zdravnikov, a se obenem zaveda, da Slovenijo do takšne rešitve čaka še dolga pot. Na področju lekarništva je namreč kopica nujnejših izzivov, ki prednostno čakajo na dialog z resornim ministr(stv)om.

Transplantacije

Darovanje organov po smrti in transplantacije: kmalu tudi pri nas sočasne presaditve srca in pljuč, kar neozdravljivo bolnim prinaša še več upanja za preživetje

Na čakalnem seznamu za presaditev organa je trenutno 155 Slovenk in Slovencev. Teh posameznikov različnih starosti, različnih upanj in hotenj ne druži le skrb vzbujajoče bolezensko stanje, ampak tudi ali predvsem – upanje. A čakanje na novo srce, ledvico, jetra, pljuča ali trebušno slinavko pri vsakem od njih ostaja prežeto z negotovostjo; ta ni usmerjena v tim več kot 100 strokovnjakov različnih specialnosti, ki sodelujejo pri transplantacijski dejavnosti, ampak v pogostost odločanja za darovanje organov po smrti, brez katerega zdravljenja s presaditvijo kljub vrhunskemu znanju ne more biti. »Bom dočakal ozdravitev, se bo tudi zame pravočasno našel nadomestni organ?« se sprašuje vsak od njih v upanju, da je med nami čim več ljudi, ki razumejo, da tudi po tem, ko umrejo, lahko rešijo najmanj eno ali več življenj – zgolj s tem, da dajo soglasje k darovanju organov post mortem.

Transplantacije

Anja Garbajs o življenju po transplantaciji: hvaležna za darovani organ in za podarjeno življenje, ponosna na svoje telo in na veliko brazgotino, za katero se skriva močna življenjska zgodba

Odločitev za darovanje organov po smrti je pri nas še vedno tabu. Zato so se posamezniki, ki jim je bilo po zaslugi zdravljenja s transplantacijo podarjeno novo življenje, odločili, da v sklopu ozaveščanja o pomenu darovanja organov in tkiv razgalijo predsodke, ki jih na tem področju ne manjka. Razstava umetniških aktov »Moja brazgotina, moje življenje« je njihov odgovor na predsodke in strahove, kajti »ne potrebujemo tabujev. Odvrgli smo oblačila, vse naše zavore in pomisleke – da bi pokazali, kako ponosno in s kako veliko hvaležnostjo živimo naprej. In to le po zaslugi bodisi tistih posameznikov, ki so se, ko so še živeli, opredelili kot darovalci organov in tkiv po smrti, bodisi njihovih svojcev, ki so soglasje za darovanje dali po smrti bližnjega,« poudarja danes življenja in hvaležnosti polna 47-letna Anja Garbajs, ki so ji pred sedmimi leti s presaditvijo organa rešili življenje.

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«

Reforma

»Urejanje zdravstva ne bo preprosto, kajti v ozadju so lobiji, ki si ne želijo sprememb, saj je v urejenem sistemu bistveno teže ribariti v kalnem«

Dr. Erik Brecelj ni le kirurg, kajti že leta vihti tudi družbeno-kritični, analitični skalpel, s katerim si je med prvimi drznil zarezati v najbolj bolno tkivo naše družbe, v preplet žilja in živčevja korupcijskih hobotnic, ki od denarja, sicer namenjenega zdravstvu oziroma bolnikom, v nekakšni neprepoznavni in neotipljivi, vendar izrazito prisotni obliki nadvse udobno živijo – in si, jasno, ne želijo nikakršnih sprememb. Do teh pa mora pospešeno priti, kajti aktualne razmere v zdravstvu nikakor niso optimalne. Številnih kadrovsko-logističnih kratkih stikov, ki so jim izpostavljeni tako pacienti kot zaposleni in ki izrazito vplivajo na kakovost in varnost, predvsem pa na ažurnost dela v zdravstveno-varstveni sferi, ni mogoče sanirati zgolj z dodatnim financiranjem, ampak je nujna radikalna sprememba sistemskega ustroja; ta mora upoštevati vse nove razsežnosti, vključno z dokaj spremenjeno patologijo slovenstva, in odločno sanirati neustrezne razmere in razmerja na tem področju.

Organizacija

Ko pacientu ne preostane drugega kot urgenca, je to urgentni alarm za sistem

»Kriza primarne dejavnosti in Zdravstvenega doma (ZD) Ljubljana se preliva na UKC Ljubljana in ogroža izvajanje našega temeljnega poslanstva: izvajanja najkompleksnejših zdravstvenih storitev, ki jih ne izvaja nihče drug v državi. To neposredno ogroža življenja bolnikov, ki jim lahko pomaga le UKC Ljubljana,« je prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, strokovna direktorica ljubljanskega UKC, po zadnji seji tamkajšnjega strokovnega sveta sporočila zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Minister je namreč javnosti sporočil, da morata nastali zaplet razplesti obe instituciji, seveda ne na plečih pacientov. Obe ustanovi zagotavljata, da za bolnike je in bo poskrbljeno, opozarjata pa na nujnost sprememb v sistemu, ki morajo biti – kljub temu, da so nujne – skrbno domišljene in usklajene z izvajalci.

Reforma

Bo načrtovana zdravstvena reforma pacienta, izgubljenega v sistemu, ponovno postavila v središče dogajanja – nazaj na mesto, ki mu pritiče?

V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?

Redke bolezni

»Retinitis pigmentoza je nekaj drugega kot biti slep, slaboviden ali videč, zato moram živeti s tem, da vidim in ne vidim« – Tanja Šubelj alias grofica Anastazija Preddvorska o življenju z manj kot enim odstotkom vida

Tanja Šubelj. Zgodba, ki jo piše njeno življenje, je navdihnila pisatelja Ivana Sivca, da je napisal knjigo Slepa grofica, medtem ko ona – trenutno v gradu Dvor, enem izmed najstarejših srednjeveških gradov na Slovenskem – kot grofica Anastazija Preddvorska vztrajno uresničuje svoje sanje in aktivno pomaga pri ozaveščanju o pigmentni retinopatiji, za zdaj še vedno neozdravljivi bolezni, ki jo spremlja že od mladih nog in ji vztrajno jemlje vid. A to Tanje Šubelj ne ustavi, nasprotno, kljub manj kot enoodstotnemu deležu vidnega polja je polno aktivna, med drugim tudi kot soustanoviteljica društva Svetloba, ki združuje obolele z redkimi, gensko pogojenimi boleznimi oči. Najpogostejša med njimi je pigmentna retinopatija.

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Redke bolezni

»Videčim pokažem tisto, česar ne vidijo – in to jaz, ki sem deklarirano slep že 20 let!« – fotograf Branko Čeak o življenju s pigmentno retinopatijo

Branko Čeak je v Teheranu leta 1995 kupil fotoaparat – in od takrat, kot pravi, ni našel nobene alternative, ki bi njegovo življenje zaznamovala bolj kot fotografija. Ko je bil star 14 let, mu je zdravnica z neizprosno togostjo napovedala, da bo v kratkem času oslepel; na takšno »kletev« se je, kot pravi, odzval spontano, z marsikomu težko sprejemljivo odločitvijo, polno izzivov, ki se jih ni bal takrat in se jih ne boji danes, kljub življenju z redko genetsko boleznijo mrežnice, za katero je značilna postopna izguba fotoreceptorskih celic.

Čakalne dobe

»Verjetno noben bog ne ve, katera vrsta zdravstvene storitve je mišljena pod oznako 'ostalo', na katero danes čaka 5000 pacientov!«

Da bo obdobje pandemije za seboj pustilo neizbrisen odtis, je bilo že dolgo jasno vsem, tudi zunanjim opazovalcem, ki so imeli to srečo, da v času najizrazitejšega širjenja okužb z novim koronavirusom in v tem obdobju izrazito spremenjenega delovanja zdravstva niso potrebovali zdravstvene oziroma zdravniške pomoči. Zanje to obdobje najverjetneje ne bo imelo hudih posledic, medtem ko za številne, ki jim v tem času niso postavili diagnoze, bolezen pa je nemoteno napredovala, tega ni mogoče reči. Zelo konkretne in dolgo odmevajoče posledice bo občutila tudi družba kot celota. Po podatkih COVID-19 sledilnika je do danes pri nas zaradi zapletov po okužbi s SARS-CoV-2 ugasnilo 6726 življenj; vprašanje pa je, v kateri predalček v sistemu bodo umeščeni vsi tisti, ki se jim je zdravje poslabšalo prav zaradi slabe dostopnosti do strokovne pomoči v času najizrazitejšega valovanja pandemije – in ki so morda še vedno med čakajočimi na pregled, preiskavo ali na poseg. Sistem je tak, kot je, naluknjan bolj kot švicarski sir. In že dolgo so prav luknje v sistemu – kljub védenju odgovornih, ki pa niso ustrezno ukrepali – omogočale prehod v stanje, ki ga je pandemija razgalila in pripomogla k še dodatnemu poslabšanju.

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Hepatitis

Če vas prežema dvom glede okužbe s hepatitisom C, se odločite za brezplačno anonimno testiranje (brez napotnice in brez naročanja), saj tako lahko preprečite nastanek raka na jetrih ali odpoved jeter

Slovenska medicina pri obvladovanju hepatitisa C beleži izjemne rezultate, kajti naša država je bila prva, ki ji je z inovativnim pristopom uspelo okužbo z omenjenim virusom – ta lahko vodi v hude zaplete, med drugim v pojav raka na jetrih ali v nenadno odpoved jeter – povsem eliminirati med bolniki s hemofilijo, med bolniki po transplantaciji, med bolniki, ki potrebujejo zdravljenje z dializo in med okuženimi s HIV. Medtem ko so v Evropi za zdaj okužbo z virusom hepatitisa C, ki je pri nekom lahko povsem nezaznavno prisotna leta in desetletja, odkrili le pri četrtini okuženih, med temi, pri katerih so okužbo odkrili, pa so začeli zdraviti šele tretjino pacientov, je pri nas zgodba povsem drugačna: stroka je z usmerjenim pristopom odkrila že več kot 80 odstotkov okuženih in jih pozdravila že dve tretjini. Tako je po zadnjih podatkih s hepatitisom C pri nas okuženih še nekaj več kot 1000 ljudi, ki za svojo okužbo ne vedo – in tem želi infektološka stroka pomagati prej, preden se pojavijo najtežji zapleti, ki izjemno zapletejo postopke zdravljenja, ti pa so za obolelega bistveno bolj invazivni in izčrpavajoči, kot bi bili, če bi bila diagnoza postavljena dovolj zgodaj.

Etika

»Družinski zdravniki nikakor ne sprejemamo vloge, ki nam jo želijo vsiliti,« poudarja prof. dr. Marija Petek Šter v pogovoru za zdravstveni portal o evtanaziji pa tudi o drugih izzivih na področju družinske medicine

V državah, kjer so postopki za prostovoljno končanje življenja s pomočjo evtanazije legalizirani, v povprečju tri do štiri odstotke ljudi, ki se zaradi kronične, napredujoče, neozdravljive bolezni, pa naj bo to rak, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), srčno popuščanje, multipla skleroza ali amiotrofična lateralna skleroza (ALS) znajdejo v tako rekoč brezizhodni situaciji, prosi za pomoč pri končanju življenja. Pri nas vprašanje evtanazije ni niti dorečeno niti zakonodajno urejeno. Pripravljen je sicer osnutek zakona, oblikovan v sklopu civilne družbe, ki pa mu zdravniki – zlasti družinski zdravniki, ki bi jih uzakonitev predlaganih rešitev spravila v nezavidljiv in z njihovega zornega kota povsem nesprejemljiv položaj – nasprotujejo. Zavedajo se, da je ureditev tega področja nujna, vendar po drugačni poti, s širšim družbenim konsenzom in v dialogu s stroko.