Družinska hiperholesterolemija je najpogostejša življenjsko ogrožujoča dedna motnja, ki jo ima v povprečju vsak 300. prebivalec Slovenije. Če obolelemu diagnoze ne postavijo dovolj zgodaj, je ta v primerjavi z vrstniki, ki nimajo hiperholesterolemije, desetkrat bolj ogrožen – zaradi povečanega tveganja za nastanek srčno-žilnih zapletov.
Slavko Stošicki je osebnost, ki v sebi skriva številna nasprotja – in ta so v sozvočju narekovala utrip njegovega življenja, obarvanega s številnimi izstopajočimi dosežki, najsi bo to na področju inženirstva ali umetnosti, poslovnega življenja ali posvečanja poeziji, glasbi in slikarstvu. To se je močno spremenilo pred osmimi leti, ko je izvedel, da ima parkinsonovo bolezen. V zavedanju, kako konkretne sledi pušča to obolenje na zdravju in počutju obolelega in njegovih bližnjih, se je odločil za korenite spremembe v življenju, v katerem danes mir in moč za ohranjanje zdravja najde predvsem v umetnosti, čeprav še naprej ostaja zvest strokovnemu perfekcionizmu.
Tuberkuloza je bolezen pljuč, za katero danes slišimo redko – a je še vedno (poleg malarije in aidsa) ena od najusodnejših nalezljivih bolezni, za katero na globalni ravni sleherni dan zboli približno 28.000 ljudi, skoraj 4000 pa jih vsak dan umre zaradi zapletov pri prebolevanju tega obolenja, poznanega tudi kot sušica ali jetika. V Sloveniji je danes število obolelih za tuberkulozo majhno, tudi ali predvsem po zaslugi resnično dobre dostopnosti do zdravljenja in dobrega nadzora nad boleznijo.
Mesec marec je posvečen ozaveščanju o rakih prebavil. Čeprav gre za simbolično gesto, je ne kaže prezreti – nasprotno, informacije, strnjene v tem času, si velja zapomniti in jih širiti vsak dan, vsako leto, brez prekinitve. Vse dotlej, dokler splošno zavedanje o konkretnih bolezenskih bremenih ne bo tako razširjeno, da zgodnje odkrivanje bolezni in pravočasni začetek zdravljenja ne bosta več le želja, ampak resničnost; ta bo lahko učinkovito pripomogla k boljšemu obvladovanju tistih obolenj, ki danes še vedno vse prezgodaj ugašajo življenja. Tudi ali predvsem zato, ker znaki bolezni ostanejo neprepoznani – ne le na osebni, ampak nemalokrat tudi na strokovni ravni.
Rak želodca, ki ga v skoraj 90 odstotkih povzroči okužba s Helicobacter pylori, je kljub dognanjem znanosti in medicine še vedno bolezen s slabo prognozo. Ta rak se praviloma začne pojavljati po 40. letu starosti, najpogosteje po 60. letu, umrljivost pa je zelo visoka, saj med obolelimi v obdobju petih let od postavitve diagnoze in začetka zdravljenja zahteva kar 72-odstotni smrtni davek. Glavni razlog za slabo preživetje pri raku želodca je namreč predvsem pozno odkritje bolezni – po drugi strani pa nova dognanja glede zgodnjega odkrivanja in zdravljenja okužb s Helicobacter pylori obolelim napovedujejo povsem drugačne možnosti.
Epilepsija je najpogostejša nevrološka motnja, ki naj bi jo imelo približno 20.000 Slovencev. Vsem diagnoze še niso postavili, kajti bolezen se pokaže v različnih starostnih obdobjih, z zelo različnimi obrazi, včasih le stežka prepoznavnimi. V takih primerih epilepsije ni mogoče prepoznati v podobi, po kateri je ta najbolj prepoznavna – hudi krči, tresenje, izguba zavesti –, kajti včasih jo je mogoče zaznati le s pretanjeno občutljivostjo, ko opazimo, da se nekdo za nekaj trenutkov »povsem izgubi«, kasneje, ko se zave, pa ne ve, kaj se je zgodilo. O takšni izkušnji pripoveduje tudi Daša, 21-letna plesalka, ki je epileptični napad doživela na odru, ko je dobesedno »zmrznila« – a potem je stekla diagnostika, začelo se je zdravljenje in zdaj je že štiri leta brez napadov. S plesom uresničuje svojo srčno željo in iz dneva v dan udejanja prepričanje, da človek bolezni ne sme dovoliti, da bi ta zavladala njegovemu življenju.
Rak danes praviloma ni več usodna bolezen, vendar mora biti diagnoza postavljena v čim zgodnejši fazi bolezni, ki ji mora slediti takojšnje zdravljenje, brez nedopustno dolgih čakalnih dob. Tudi pri tej diagnozi govorimo o epidemiji, kajti rak je eden najresnejših problemov sodobne družbe – oziroma bi lahko rekli, da je bil, do izbruha epidemije novega koronavirusa. Po podatkih registra raka je bilo namreč lani, med prvim valom COVID, v primerjavi z letom 2019 postavljenih za kar 30 odstotkov manj onkoloških diagnoz, zdaj, v podaljšanem drugem valu, je izpad manjši, a še vedno 10-odstotni. Posledice bodo resne.
»Vse trditve, češ da so sanitetni prevozi odvisni od ocene osebnega zdravnika, so sprenevedanje!« opozarjajo zdravniki. Ti na podlagi lastnih izkušenj vedo, da odgovorne institucije javno sicer lahko zagotavljajo, da je prevoz obolelih z različnih koncev Slovenije, tudi ali predvsem bolj odročnih, na preiskave in na zdravljenje v prestolnico zagotovljen, če tako odloči lečeči zdravnik – problem je, ker kasneje zavarovalniški nadzorni zdravniki tako odločitev pogosto zavrnejo kot neutemeljeno.
Medtem ko raka na prsih danes velika večina bolnic premaga, je pri bistveno slabše poznanem raku – raku trebušne slinavke – prognoza povsem drugačna. Oboleli namreč po odkritju bolezni in začetku zdravljenja v povprečju živijo manj kot pet mesecev (4,6 meseca), medtem ko petletno preživetje beležijo pri zgolj petih odstotkih obolelih. In to je treba absolutno spremeniti, ob današnjem svetovnem dnevu ozaveščanja o raku trebušne slinavke poudarjajo v združenju za boj proti raku debelega črevesja in danke EuropaColon, ki zastopa tudi bolnike z rakom trebušne slinavke. Po njihovi oceni bi vsakdo med nami moral znati prepoznati znake, značilne za to bolezen: nepojasnjeno izgubljanje telesne teže, bolečina sredi hrbta ali trebuha (ali na obeh mestih), svetlo sivo blato, zelo temen urin in zlatenica, na novo nastala sladkorna bolezen.
Rak trebušne slinavke je kljub izjemnemu napredku medicine v boju proti vsem vrstam rakavih obolenj še vedno zaznamovan s predznakom usodnosti, saj se v zadnjih štirih desetletjih pri obvladovanju tega obolenja ni kaj dosti spremenilo. Kadar bolezen odkrijejo v zgodnji fazi, je drugače – toda na žalost so takšni primeri redki, tudi zavoljo simptomov, ki postanejo prepoznavni šele takrat, ko je bolezen že napredovala. Da bi izboljšali statistiko, po kateri za rakom trebušne slinavke vsako leto zboli približno 400 Slovencev, 380 pa jih bitko s to boleznijo izgubi, so tri združenja (Europacolon Slovenija, Onkoman in Ko-rak) ob svetovnem dnevu raka trebušne slinavke sprožila kampanjo, poimenovano »Skupaj smo v tem!«.