Iskalnik

Iskalnik

Varnost in kakovost

»Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Mag. Klemen Grabljevec, predstojnik Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, je izvrsten sogovornik. Na močno utrjeni profesionalni poti so ga kalile težke zgodbe pacientov in njihovih bližnjih, ki so, domnevam, še dodatno pripomogle k temu, da o življenju, resnici in pravici razmišlja odprto, iskreno, poglobljeno in je do vsega, kar pri nas krni celovito skrb za zdravje in zdravljenje ter onemogoča zagotavljanje kakovostnega življenja, brez zadržkov kritičen. In ima prav. Zelo prav. Kajti, kot se retorično sprašuje v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ki je namenoma umeščen tudi v čas, ko mineva leto dni od začetka stavke slovenskega zdravništva: »Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Ginekologija in porodništvo

Neplodnost po 35. letu starosti izrazito narašča. Kateri so glavni vzroki zanjo in kakšne so možnosti zdravljenja?

Naj v kontekstu obširne teme o neplodnosti, vzrokih zanjo in možnostih zdravljenja najprej naredimo korak onkraj pretežno medicinskih poudarkov in spomnimo na zaplete, ki jih je pred nekaj leti povzročilo napačno ravnanje pri preprečevanju in zdravljenju varoze, zajedalske bolezni, ki prizadene čebelje družine. Nekateri čebelarji so takrat ravnali onkraj dopustnega, saj so za zdravljenje čebel uporabili prepovedane strupene snovi, ki zdravju človeka lahko škodijo že v majhnih količinah – med drugim so uporabili pesticid klorfenvinfos in insekticid amitraz, ki kot hormonska motilca lahko povzročita številna obolenja, razvojne motnje pri otrocih pa tudi neplodnost. Takih strupenih snovi v hrani, vodi in okolju že dolgo ne bi smelo več biti – a se tamkaj še vedno znajdejo, pogosto, pravzaprav pogosteje, kot se tega zavedamo. Taki skriti dejavniki pa so lahko razlog za neplodnost, ki danes med pari, ki si želijo otroka, ni redek pojav. Razlogi so različni, nikakor enoznačni – vsekakor pa je dobro poznati ključne momente, ki vplivajo na plodnost oziroma neplodnost.

Zdravila

Bo odpornost bakterij na antibiotike in protimikrobna zdravila v prihodnjih desetletjih postala eden glavnih vzrokov za umiranje?

Protimikrobna zdravila in antibiotiki so pri prenekateri okužbi edina metoda zdravljenja, ki jo ima na voljo sodobna medicina. Vendar ta možnost, ki je nekoč usodne bolezni spremenila v obvladljive in brez večjih zapletov ozdravljive, danes opazno usiha, na račun pretirane in nemalokrat povsem neustrezne uporabe antibiotikov – ne le pri ljudeh, ampak tudi v živinoreji, poljedelstvu ali ribištvu. Neskrbno, nestrokovno in predvsem zelo kratkovidno predpisovanje antibiotikov v preventivne ali terapevtske namene in celo za pospeševanje rasti je spodbudilo pojavljanje večkratno odpornih mikroorganizmov; ti so močno zmanjšali nabor tovrstnih zdravil in danes ima težave s tem ves svet, ne le Slovenija. V posameznih primerih namreč neučinkovitost antibiotika pri bolezni, ki se zdi vse prej kot skrb vzbujajoča – če, na primer, pride do kolonizacije s stafilokoki pri imunsko oslabelem posamezniku, ki je potreboval poseg zaradi zlomljene roke –, lahko za obolelega postane usodna.

Srce in žilje

Nova možnost zdravljenja atrijske fibrilacije z elektroporacijo je v primerjavi s konvencionalnimi posegi hitrejša in za pacienta varnejša, pripomogla pa bo tudi k skrajšanju čakalnih dob

Bolnike z motnjami srčnega ritma so doslej zdravili z različnimi metodami katetrske ablacije, ki bodo v klinični uporabi ostale prisotne tudi v prihodnje, po novem pa je v UKC Ljubljana na voljo tudi inovativen način zdravljenja aritmij – z elektroporacijo. Tovrstni poseg je hitrejši in za pacienta varnejši, zdravniki in njihovi timi v UKC Ljubljana pa bodo za zdaj edini v Sloveniji in tudi v širši regiji, ki bodo atrijsko fibrilacijo kot najpogostejšo obstojno aritmijo pri odraslih zdravili z elektroporacijo – z novim sistemom, ki omogoča izvedbo posega brez uporabe rentgenskih žarkov.

Hematologija

Bolniki potrebujejo sistemsko zagotovljeno celostno rehabilitacijo in paliativno oskrbo na domu – ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo

Čeprav je za obravnavo in zdravljenje bolnikov s krvnimi raki pri nas dobro poskrbljeno, ostaja aktualnih kar nekaj izzivov, tako na klinični kot na sistemski ravni – od pravočasne prepoznave znakov in simptomov tovrstnega onkološkega obolenja ter čimprejšnje laboratorijske kontrole krvne slike pa do prenosa modelov dobre prakse v sistem financiranja in posledično omogočenje čim širše dostopnosti vsem bolnikom, ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo. Kdaj bo torej tudi pri nas sistemsko zagotovljena dostopnost do celostne rehabilitacije in do paliativne oskrbe na domu, kakršna je, po izdatnem trudu in angažmaju tamkajšnjega vodstva in zaposlenih, pred mesecem dni kot prva v Sloveniji zaživela v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo?

Rak

»Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je zagotovljeno edino pri nas in na Nizozemskem – sledenje mladim do 30. leta, ki so se zdravili zaradi limfomov, pa je slovenski unikum«

Rak je neprizanesljiva bolezen. Seznanitev z onkološko diagnozo lahko pobije že odraslega, mu izpije moči, nakar sledi težka, izzivov polna pot okrevanja. Nepredstavljivo pa je, ko takšna bolezen doleti na pragu življenja majhnega otroka ali, denimo, najstnika. Vendar danes onkološka bolezen ni več sinonim za usodno diagnozo; novi pristopi in vse bolj poglobljeni, sofisticirani načini zdravljenja vzbujajo vedno nova upanja – nenazadnje tudi na podlagi vse večjega števila zazdravitev bolezni pa tudi ozdravitev. Tudi mali borci, ki jih je življenje postavilo pred tako hudo preizkušnjo, dokazujejo, da je mogoče bolezen premagati in zaradi nje nenazadnje prestati tudi eno izmed najagresivnejših zdravljenj, kombinacij pristopov, ki ne učinkujejo le na obolele celice, ampak lahko poškodujejo tudi zdrave celice ter sprožijo spremembe v zdravih organih in tkivih. Te se lahko pokažejo po nekaj mesecih, letih ali celo desetletjih.

Hematologija

Bolniki sicer ostajajo optimistični, vendar jih utemeljeno skrbi, če bo zdravljenje krvnih bolezni v prihodnje lahko ostalo na tako visoki ravni, kot je zdaj

Bo slovenskemu javnemu zdravstvu uspelo ohraniti doseženo visoko raven zdravstvene oskrbe in dostopnosti do najsodobnejših oblik zdravljenja? Res je, da se sistemski temelji majejo že dolgo, a v zadnjem obdobju se razpoke teh temeljev občutno povečujejo. V vseh vejah medicine zmanjkuje kadra, zdravstveni timi so vse bolj zdesetkani, podobno je tudi v administraciji in drugih podpornih službah. Pacienti pa čakajo, vedno dlje – in vse bolj zaskrbljeno zrejo v prihodnost. O tem so v septembru, mesecu, posvečenem ozaveščanju o krvnih obolenjih, zlasti krvnih rakih, spregovorili tudi oboleli, ki jih utemeljeno skrbi, kako bo v prihodnje sploh mogoče ohraniti oziroma izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev ter spodbuditi sistemske mehanizme za čimprejšnjo ureditev celostne rehabilitacije pa tudi čim širše dostopnosti do paliativne oskrbe.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Varnost in kakovost

»Se sploh zavedamo, kam drvimo? In da bi bilo treba nekaj ukreniti, da to drvenje ustavimo? Tega, žal, zdravstveni delavci ne moremo narediti sami. Lahko le izražamo svoje nestrinjanje – in to počnemo s to stavko!«

Danes mineva sedem mesecev od začetka zdravniške stavke. S prim. doc. dr. Neno Kopčavar Guček sva se pogovarjali dan pred stavkovnim »jubilejem«, za katerega je v danih okoliščinah težko napovedati, kdaj bo izzvenel. Kot družinska zdravnica se stavki, kot pravi, pridružuje s polnim delovnim angažmajem in zavedanjem, da odločevalci doslej niso naredili nič takšnega, s čimer bi izboljšali možnosti za pravočasno, kakovostno, varno in celovito obravnavo obolelih.

Travmatologija

Posledice nepravilne uporabe električnih skirojev: »Najbolj žalostne so zgodbe, ko bolnikov – in to so mlade osebe! – ne premeščamo v domače okolje, ampak v različne negovalno-socialne ustanove«

Zaradi nepravilne uporabe električnega skiroja in neupoštevanja pravil glede varne vožnje s tem prevoznim sredstvom se zgodi veliko preveč nesreč. Posledice nekaterih so nepopravljive, življenje mladega človeka, ki se šele dobro začenja, pa ostane za vedno zaznamovano. Tako je zlasti v primerih, ko si uporabnik e-skiroja ne nadene čelade, nakar pri nesreči utrpi hude poškodbe glave z znotrajmožgansko krvavitvijo. Pri nas jih zabeležijo nekaj na leto – resda ne več, kot je prstov na eni roki, toda kljub vsemu trudu specialistov urgentne medicine, travmatologov, kirurgov, specialistov fizikalne in rehabilitacijske medicine in drugih strokovnjakov izid ostaja enak: življenje mladega človeka je uničeno, z obupom in neizmerno žalostjo prežeta postanejo tudi življenja njegovih bližnjih. Z uporabo zaščitne čelade, upoštevanjem hitrosti in drugih navodil glede pravilne uporabe e-skirojev pa bi bilo tako tragedijo mogoče preprečiti.

Bolezni oči

Leberjeva hereditarna optična nevropatija (LHON) in pigmentna retinopatija: kako kljub slepoti videti svetlobo v življenju in življenje tudi polno živeti

Videčim je težko pojasniti, kaj je pigmentna retinopatija, meni Mihela Gorše, dolgoletna predsednica društva Svetloba, ki združuje posameznike z redkimi genetskimi obolenji oči. Nekomu, ki nima res izrazitih težav z vidom, je težko razumeti vez med še preostalim vidom in možgani. Težko si je predstavljati fenomen, ko nekdo z diagnozo retinitis pigmentosa ne vidi monumentalne stavbe, čeprav stoji pred njo – lahko pa, če je svetloba prava, na pametnem telefonu prebere ime ali številko. Zato je po prepričanju Mihele Gorše vsakomur, ki se sooča z gradacijo tovrstnih težav, izjemno pomembna bližina ljudi, ki zmorejo in hočejo razumeti tudi najgloblje strahove, s katerimi se človek spopada bodisi ob nenadni izgubi vida bodisi ob počasnem, a nepopravljivem izgubljanju zmožnosti videti.

Zobozdravstvo

Zakaj ZZZS plačuje za zobozdravstvene storitve v tujini, doma pa mora otrok, ki potrebuje zobni aparat, na začetek ortodontske obravnave čakati pet let ali več?

Zakaj imamo v zobozdravstvu, zlasti na področju ortodontije, tako nedopustno dolge čakalne dobe? Kako je mogoče, da mora otrok, ki bo potreboval zobni aparat, na prvi specialistični pregled čakati približno pet let? Vzrok za takšno stanje ni pomanjkanje zobozdravnikov oziroma zobozdravstvenih timov, temveč nezadostno število tovrstnih programov v javnem zdravstvu. Pomanjkanje programov torej, v sklopu katerih bi otroci hitreje prišli na vrsto za zdravljenje, ki traja približno tri leta – staršem pa se v iskanju pravočasne strokovne intervencije ne bi bilo treba ozirati čez mejo in otrok voziti k hrvaškim ortodontom. Vendar se dogaja prav to. Zakaj je tako?

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Varnost in kakovost

»Konopljo pri nas uporablja 80 odstotkov bolnikov z rakom – vprašanje pa je, ali bomo tem pacientom omogočili varno uporabo in dostop do preverjenih in kakovostnih proizvodov«

O uporabi konoplje se bo pri nas odločalo na posvetovalnem referendumu, pri čemer je razmislek usmerjen tudi ali predvsem v manko regulative, saj takšno stanje onkološkim ter mnogim drugim bolnikom, ki so redni uporabniki kanabinoidov, ne omogoča, da bi se o tem posvetovali z zdravnikom. Z zdravnikom, ki bi znal ločiti zrnje od plev, ki bi znal predpisano zdravljenje uskladiti s tovrstnimi podpornimi odmerki, predvsem pa preprečiti tveganja, ki jih prinaša uživanje pripravkov, pri katerih ni mogoče preveriti sestave in ki si jih oboleli odmerjajo sami, po lastni presoji ali pa se oprejo na navodila na embalaži, čeprav ta niso nujno prava glede na naravo njihove bolezni. O tovrstnih izzivih sem se za Zdravstveniportal.si pogovarjal z doc. dr. Tanjo Bagar, pri kateri je področje uporabe konoplje v medicini že pred leti zbudilo raziskovalnega duha in ki danes na fakulteti Alma Mater Europaea – ECM (Evropski center Maribor) predava mikrobiologijo, biokemijo in ekoremediacijske vsebine.

Srce in žilje

Bolnikom na novo aortno zaklopko, ki jim jo vstavijo perkutano, brez odpiranja prsnega koša, na poseg ni treba čakati več kot 30 dni

Slovenski program perkutane vstavitve aortnih zaklopk (TAVI), v sklopu katerega v enoti za invazivno diagnostiko in zdravljenje Kliničnega oddelka za kardiologijo ljubljanskega UKC pri številnih obolelih zoženo aortno zaklopko zdravijo brez odpiranja prsnega koša, se je doslej, kot kaže analiza števila tovrstnih implantacij na milijon prebivalcev, na ravni EU uvrstil na drugo mesto, takoj za Nemčijo. Posledično je bil UKC Ljubljana kot eden od štirih glavnih univerzitetnih kardioloških centrov povabljen k sodelovanju v mednarodni randomizirani študiji. Pod primerjalnim drobnogledom so bile tri srčne zaklopke; njihovo delovanje so oziroma bodo v skupno 32 bolnišnicah z različnih koncev sveta preverjali pri 768 bolnikih, ki jih bodo spremljali v 10-letnem obdobju.

Srce in žilje

Slovenska medicina je prva na svetu odprla vrata preventivni ablaciji, s katero bodo lahko še učinkoviteje pomagali bolnikom s srčnim popuščanjem in z zamašeno žilo z infarktno brazgotino

Zdravniki UKC Ljubljana so skupaj s kolegi iz celjske in izolske splošne bolnišnice predstavili prebojne rezultate randomizirane multicentrične študije, s katero so želeli še bolj usmerjeno, predvsem pa pravočasno in učinkoviteje pomagati bolnikom s srčnim popuščanjem in z zamašeno žilo z infarktno brazgotino, saj pri takšnih stanjih obstaja veliko tveganje za nastanek hudih motenj srčnega ritma, ki lahko v trenutku ugasnejo življenje obolelega. Takim pacientom sicer v Sloveniji že desetletja vstavljajo tako imenovani kardioverter defibrilator, ki s prekinitvijo smrtno nevarnih motenj srčnega ritma pripomore k izboljšanju preživetja obolelih. Študijo je vodil doc. dr. David Žižek iz Laboratorija za srčno spodbujanje in resinhronizacijo Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike ljubljanskega UKC, ki je tudi avtor novega koncepta zdravljenja, pri katerem so raziskovalni fokus usmerili v izvajanje preventivne (in ne več kurativne) katetrske ablacije. S takim pristopom so, kot se je pokazalo, verjetnost za nastanek aritmije zmanjšali kar za 67 odstotkov.

Revolt

»Bolniki na svoji koži občutijo, kako se 'krepi' javno zdravstvo«

»Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zdravstvenem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si poudaril Rok Ravnikar, ki kot družinski zdravnik dela v Zdravstvenem domu dr. Jurija Polca Kamnik, sicer pa je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.

Nevrodegenerativne bolezni

Obnovitvena rehabilitacija pri parkinsonovi bolezni naj bi po dolgoletnih prizadevanjih društva Trepetlika vendarle zaživela v januarju 2024, a o njej še vedno ni ne duha ne sluha

Parkinsonova bolezen je kompleksno nevrodegenerativno obolenje, ki ni ozdravljivo, je pa dokaj dobro obvladljivo – če je diagnoza postavljena v zgodnji fazi bolezni in če je obolelemu poleg optimalnega zdravljenja na voljo tudi celostna obravnava. Na zdravstvenem portalu smo že podrobneje pisali o tem, da tako nevrologi kot oboleli, ki jim je pri izogibanju sistemskim ovinkom in prazninam v veliko pomoč društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, že več kot sedem let opozarjajo na manko celostne skupinske obnovitvene rehabilitacije. Ta bi po zadnjih zagotovilih morala biti parkinsonikom sistemsko zagotovljena v začetku tega leta, vendar se to tudi pred skorajšnjim svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) še vedno ni zgodilo.

Rak

Uzakonitev pravice do pozabe bo pri vlogah za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev naredila konec šikaniranju posameznikov, ki so preboleli raka

Pravica do pozabe je izjemen in nujen dosežek sodobne družbe, ki se mu približuje tudi Slovenija – s skorajšnjo uzakonitvijo možnosti, da zavarovalnice, banke ali delodajalci vlog za življenjsko zavarovanje, za dolgoročno posojilo ali za zaposlitev ne bodo več zavračali nekomu, ki je v preteklosti zbolel za rakom in potem bolezen premagal. Na nujnost sklenitve tovrstne pogodbe, ki v napredni družbi državo in institucije zavezuje k prekinitvi tovrstnega stigmatiziranja, smo na zdravstvenem portalu opozarjali pred petimi leti. V zadnjih letih so zastopniki obolelih – ključno vlogo sta odigrali združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L ter slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna – na tem področju privzeli aktivno vlogo. Združenji sta naredili tektonski premik v zagovorništvu (nekdanjih) bolnikov, ki jim je bila na njihovi življenjski poti vedno znova in brez utemeljenega razloga odrekana enakopravna vloga v družbi.