Značka: ZOPS

Značka: ZOPS

Čakalne dobe

»Pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu izboljšati, a tak način, s tako dolgo stavko, ni sprejemljiv, saj se čakalne dobe še podaljšujejo«

»Dostop do zdravstvenih storitev je bil že pred stavko zelo otežen, zdaj se razmere še poslabšujejo in čakalne vrste podaljšujejo. Ljudje so v stiski, pri mnogih, ki ne pridejo pravočasno do diagnoze ali do zdravil, se stanje slabša. In čeprav pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu spremeniti, jih v dobro vseh, zaposlenih in obolelih, izboljšati, pa način preprosto ni pravi. Stavka, zlasti tako dolga, ni sprejemljiva, saj slabih razmer v sistemu ni mogoče reševati na hrbtih pacientov. Spremembe, glede katerih se vsi strinjamo, da so nujne, je treba doseči drugače,« je prepričana Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija in zveze organizacij pacientov (ZOPS).

Varnost in kakovost

Zdravniki stavkajo, bolniki čakajo, izgubljamo vsi – ministrica za zdravje pa molči

Najdaljša stavka slovenskega zdravništva je trajala tri tedne, pred nekaj manj kot tremi desetletji. Zdravniki, ki letos spet stavkajo, zdaj že drugi teden, se dobro zavedajo, da »podviga« iz leta 1996 ni mogoče ponoviti, saj kljub veljavni zakonodaji in sindikalnim pravicam zaposlenih v razmerah, v kakršnih deluje zdravstvo danes, to preprosto ne bi bilo v skladu z njihovim poslanstvom. Nedopustno je, da pogajalski strani, ki zastopata zdravnike in vlado, pri iskanju možnosti za sporazum ostajata povsem vsaksebi. Pogajalci se dogovarjajo s pomočjo metanja kopij, ki letijo mimo pacientov – na simbolični ravni pa prenekaterega od njih tudi zadenejo. In kje je v tem valovanju, zaradi katerega javnemu zdravstvu grozi, da bo potonilo še globlje in se bo posledično dostopnost obolelih do pravočasnih, kakovostnih in varnih storitev še poslabšala, ministrica za zdravje?

Ukrepi

Spet smo brez zdravstvenega ministra in še vedno brez zdravstvene reforme – bolniki pa so še vedno ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah

Skorajda ni dneva v letu, ki na globalni ravni ne bi bil posvečen nečemu; nemalokrat so to hude kronične bolezni, redke bolezni, dedne bolezni, medtem ko je 11. julij svetovni dan prebivalstva. Če se pri tem omejimo na majhno Slovenijo, ki summa summarum predstavlja manj kot 0,03 odstotka celotnega prebivalstva tega planeta, lahko (znova) ugotovimo, v kako skrb vzbujajoči zdravstveno-sistemski situaciji je slovenski narod, ki se pospešeno stara in posledično potrebuje vse več zdravstvenih storitev. Te bi morale biti ažurne, pravočasne, celovite, v skladu s sodobnimi standardi, maksimalno učinkovite. V več kot dveh desetletjih smo se naposlušali obljub o učinkovitih sistemskih spremembah, ki naj bi zastarele okvire sistema korenito obnovile in pacienta dobesedno, ne le na papirju, postavile v središče obravnave – takrat, ko je ta nujna in najbolj učinkovita, ne šele z dolgotrajnim zamikom, ko je nastalo škodo težko, včasih pa tudi nemogoče sanirati. In kje smo danes? Spet brez resornega ministra. Brez zdravstvene reforme. Bolniki so ujeti v nepreglednih čakalnih vrstah.

Varnost in kakovost

»Lepe besede še nikoli niso uspešne operirale nobenega otroka«

»Izračunano iz tujih študij – lastne namreč nimamo, ker jo je neki minister ukinil potem, ko se je že začela – v naših bolnišnicah zaradi preprečljivih škodljivih dogodkov umre 700 ljudi na leto. Približno 18.000 pacientov na leto je iz istega razloga poškodovanih. Ampak nihče ne pogleda, koliko to Slovenijo stane. OECD (Organizacija za gospodarsko organizacijo in razvoj, op. a.) je za vse bolnišnice v državah članicah izračunal, da se za popravo napak v povprečju nameni 15-odstotni delež sredstev, kar v Sloveniji znaša 240.000.000 evrov. Če bi samo dva odstotka od tega denarja vložili v vzpostavitev kakovosti in varnosti na vseh ravneh zdravstva, bi bili že na zelo dobri poti,« je prepričan dr. Andrej Robida, strokovnjak za področje kakovosti v zdravstvu in zagotavljanja varnosti pacientov v sklopu vseh postopkov obravnave, ki občasno pro bono pomaga tudi novoustanovljeni Zvezi organizacij pacientov Slovenije. Pogovor sva začela z razmislekom, zakaj se je znova zalomilo pri delovanju programa otroške srčne kirurgije v Sloveniji.

Varnost in kakovost

»Po koliko smrtih odgovor ministrstva za pravosodje ne bo več negativen?«

Slovenski zdravniki niso le zgroženi, ampak se počutijo tudi ogrožene. Za to je kriva komunikacija, ki se je razplamtela na družbenih omrežjih, k temu so pripomogli tudi nasilni ekscesi, do katerih prihaja v klinični praksi. Kaj narediti, da bi takšno nasilno dogajanje preprečili, kaj storiti, da bi zaupanje med pacienti in zdravniki ter drugimi zdravstvenimi delavci povrnili na raven, ki predstavlja podstat za uspešno zdravljenje? Kako preprečiti različnim politično-interesnim skupinam, da stiske, v katero ene in druge postavlja še vedno neoptimalno delujoči sistem, te ne bi več izrabljale v svoj prid? Vemo namreč, da se tako le še dodatno poglablja komunikacijski prepad, ki onemogoča kakovostno in varno delo v zdravstvu, ki je že tako ali tako na hudi preizkušnji zaradi nedopustno dolgih čakalnih vrst za diagnostiko in zdravljenje. Zdravniki so se zdaj na plaz nedopustnih žaljivk in groženj odzvali – med drugim s kazenskimi ovadbami zoper deset znanih storilcev.

Reforma

Res je, Slovenci si zaslužimo reformo zdravstva in delujoč javni zdravstveni sistem, kajti danes je v državi na tisoče čakalnih vrst in na desettisoče čakajočih, pacienti pa pravijo: strah nas je

»Prebivalci Slovenije si zaslužijo delujoč javni zdravstveni sistem, ki je temelj socialne države. Ob tem pa se moramo zavedati, da smo starajoča se družba, zato se naše potrebe spreminjajo in zdravstveni sistem jim mora slediti. V zadnjih 30 letih smo bili priča številnim razpravam, napovedim reform ali polreformam. Aktualna priložnost za korenito spremembo ni idealna, je pa verjetno edina, ki nam je ostala,« ob začetku delovanja medresorske delovne skupine za zdravstvo poudarja predsednik vlade Robert Golob, ki je prevzel vlogo neposrednega usklajevalca te skupine.

Pravice pacientov

Zdravstveno-politični circulus vitiosus dobil najboljši odraz v prvi stavki pacientov na Slovenskem

Prvo zgodbo pacientke, ki je ostala brez osebnega zdravnika in se je bila kljub resnim zdravstvenim težavam primorana sprijazniti s čakalno dobo na primarni ravni zdravstvenega varstva – tam, kjer čakalnih dob ni oziroma jih ne bi smelo biti! –, smo na zdravstvenem portalu z dovoljenjem gospe obelodanili že pred petimi leti. Od takrat se razmere v našem zdravstvu kljub nenehnim, resnim opozorilom niso izboljšale. Nasprotno, če k sistemskim okvirom, ki na celovite rešitve čakajo že tako dolgo, da so dodobra razmajani, prištejemo še posledice epidemije, so razmere danes bistveno slabše. Nedopustno slabe pravzaprav, kajti zdravstvena sfera postaja zaznamovana s pavšalnim vrednotenjem, ki nikomur ne more biti v ponos. In kaj v tem kontekstu pomeni prva stavka pacientov na Slovenskem?

Varnost in kakovost

»Sistem mora biti usmerjen k bolniku – in ne, da mora ta 'bezljati' po sistemu, da sploh dobi ustrezno obravnavo. To želimo spremeniti!«

Ustanovitev krovne Zveze organizacij pacientov Slovenije (ZOPS) je prelomno dejanje civilne družbe, saj bo okrepitev glasu pacientov v prihodnje omogočila, da bo ta tudi pri nas postal odločnejši in bolj spoštovan, predvsem pa nepreslišan in posledično tudi pogosteje in dosledneje upoštevan na vseh ravneh delovanja zdravstvenega sistema. Med ustanovnimi članicami je trenutno 26 društev in združenj bolnikov, ki so za predsednico ZOPS soglasno izvolili Štefanijo L. Zlobec, sicer predsednico združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija. Krovna zveza ima jasno vizijo; zagotoviti želijo zakonodajne okvire, ki bodo tudi v resnici, ne le na papirju, omogočili (so)delovanje pacientov pri kreiranju odločitev, pomembnih za čim bolj nemoteno izvajanje zdravstveno-varstvene in socialne dejavnosti ter za ažurno, kakovostno, varno in celostno obravnavo obolelih.