Varnost in kakovost

Posegi na več organih v sklopu ene, minimalno invazivne operacije s pomočjo robotske kirurgije – to ni več znanstvena fantastika, ampak klinična realnost, tudi v Sloveniji

Diagnoza: tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi. Težko si je predstavljati, v kakšni stiski in pred kakšno kalvarijo se v trenutku znajde bolnik, ko izve, da bo najprej treba odstraniti tumor na tankem črevesu, potem pa po zahtevni operaciji okrevati in si nabrati moči za še en invaziven poseg, tokrat na nadledvični žlezi, od koder je prav tako treba odstraniti rakavo tkivo. Intenzivna oskrba po vsakem takem operativnem posegu je dolgotrajna, možnosti zapletov so večje, (intenzivno) zdravljenje v bolnišnici, kjer je pacient nemalokrat izpostavljen dodatnim tveganjem, vključno z okužbami, je daljše. Lahko pa je tudi drugače. V konkretnem primeru so v UKC Ljubljana tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi odstranili v sklopu enega operativnega posega, v dveh fazah. Predpogoj za izvedbo operacije ni bilo dvakratno »odprtje« obolelega telesa, kajti poseg, opravljen s pomočjo robotske tehnologije, je bil minimalno invaziven. In predvsem – uspešen.

Reforma

Si res želimo takšno javno zdravstvo?

Poglejmo en sam diagnostični primer, ki ga je mogoče razumeti kot nadvse povedno prispodobo morebitne prihodnosti slovenskega javnega zdravstva, v kateri bo za paciente po črnem, vendar zelo realnem scenariju poskrbljeno precej drugače kot danes. Gnojni oziroma septični artritis je hitro napredujoče vnetje sklepa, ki zahteva takojšnje zdravljenje: mehansko izpiranje prizadetega sklepa, kajti kirurška drenaža gnojnega izliva je ključnega pomena za izid zdravljenja, ter intravensko antibiotično terapijo v visokih odmerkih, ki bakterijam prepreči nadaljnje povzročanje škode v organizmu. Če zdravljenje ni pravočasno, so posledice lahko nepopravljive in povzročijo invalidnost ali smrt. Pojavnost septičnega artritisa se v zadnjih desetletjih povečuje, tovrstna (praviloma bakterijska) okužba najpogosteje prizadene starejše in otroke.

Rak

»Zavedamo se, da po epidemiji prihaja bumerang, kajti bolnikov, ki jim bomo postavili diagnozo rak prostate, bo verjetno dvakrat več kot zdaj!«

Razlogov za nemalokrat (pre)pozno odkritje raka na prostati je veliko, skrivajo se tako v naravi te bolezni kot v sistemskih izzivih, med katerimi v tej veji medicine na Slovenskem prednjačita dva ključna, med seboj pogojena problema: nedopustno dolge čakalne dobe in izrazito pomanjkanje urologov. Ti so v razmerah, v kakršnih zdaj že skorajda dve leti deluje zdravstvo, zaskrbljeni na račun izpada drugih diagnoz, kajti zmogljivosti zdravstvenega varstva so v tem času usmerjene predvsem v obvladovanje koronavirusne bolezni. »Rak prostate je nemalokrat klinično nem, zato oboleli prve simptome bolezni zaznajo šele, ko je bolezen tako napredovala, da ni več ozdravljiva. Toda trenutno nas bistveno bolj skrbi to, da se je število diagnoz med epidemijo izrazito zmanjšalo – kajti zavedamo se, da se pojavnost raka na prostati v tem času ni zmanjšala,« opozarja asist. Simon Hawlina, ki kot specialist urologije dela v sklopu Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC.