Varnost in kakovost

Tako v Ljubljani kot v Mariboru je na onkologiji vse več improviziranih ambulant brez oken in ustrezne ventilacije, povečuje se možnost okužb, ki so lahko usodne, gradnja pa stoji in se zapleta ...

Neustrezne prostorske razmere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana že dolgo ogrožajo varnost in pravočasnost obravnave obolelih. Tako vodstvo inštituta kot predstavniki pacientov so odgovorne na resornem ministrstvu sproti opozarjali na nujnost pospešitve postopkov gradnje – z omogočenjem financiranja sicer že odobrenega projekta. Zanj je inštitut že julija 2023 pridobil gradbeno dovoljenje, katerega veljavnost pa bo, če v kratkem ne bo v zemljo zasajena prva lopata, potekla. Zdaj pa so onkološkemu sodu dno izbile še težave onkologije mariborskega UKC, kjer prav tako prihaja do zapletov pri sicer že začeti gradnji, zato bo zelo verjetno moralo priti tudi do začasnega preusmerjanja onkoloških pacientov iz Maribora v Ljubljano. To bo nevzdržno tako z vidika obolelih, ki že tako ali tako stežka prestajajo najzahtevnejše faze zdravljenja, kot tudi z vidika OI, kjer bo na račun že tako ali tako otežkočenih prostorskih in šibkih kadrovskih zmogljivosti začelo prihajati tudi do zamikov pri zdravljenju – to pa mora biti pri tej praviloma hitro napredujoči bolezni pravočasno, brez zamikov in vznikov dodatnih tveganj.

Varnost in kakovost

Take stvari se v zdravstvu ne bi smele dogajati, mar ne?

Ob svetovnem dnevu varnosti pacientov lahko, če se zgolj bežno zazremo v naš javno-zdravstveni sistem, ugotovimo, kako izdatno načet je kalup, ki vpliva na njegovo delovanje. Pa ne zaradi stavke zdravnikov, ki zdaj traja že osem mesecev, ampak predvsem zavoljo preživetih sistemskih okvirov, za katere tudi najnovejši zakonodajni predlogi in ukrepi ne prinašajo optimalnih rešitev. Zato hibe sistema, ki na korenito reformo čaka že desetletja, pomagajo sanirati tudi združenja bolnikov, saj z raznovrstnimi programi, ki jih izvajajo, akutno in kronično bolnim zagotovijo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo.

Rak

»Sledenje poznih posledic zdravljenja raka je zagotovljeno edino pri nas in na Nizozemskem – sledenje mladim do 30. leta, ki so se zdravili zaradi limfomov, pa je slovenski unikum«

Rak je neprizanesljiva bolezen. Seznanitev z onkološko diagnozo lahko pobije že odraslega, mu izpije moči, nakar sledi težka, izzivov polna pot okrevanja. Nepredstavljivo pa je, ko takšna bolezen doleti na pragu življenja majhnega otroka ali, denimo, najstnika. Vendar danes onkološka bolezen ni več sinonim za usodno diagnozo; novi pristopi in vse bolj poglobljeni, sofisticirani načini zdravljenja vzbujajo vedno nova upanja – nenazadnje tudi na podlagi vse večjega števila zazdravitev bolezni pa tudi ozdravitev. Tudi mali borci, ki jih je življenje postavilo pred tako hudo preizkušnjo, dokazujejo, da je mogoče bolezen premagati in zaradi nje nenazadnje prestati tudi eno izmed najagresivnejših zdravljenj, kombinacij pristopov, ki ne učinkujejo le na obolele celice, ampak lahko poškodujejo tudi zdrave celice ter sprožijo spremembe v zdravih organih in tkivih. Te se lahko pokažejo po nekaj mesecih, letih ali celo desetletjih.

Hematologija

Bolniki sicer ostajajo optimistični, vendar jih utemeljeno skrbi, če bo zdravljenje krvnih bolezni v prihodnje lahko ostalo na tako visoki ravni, kot je zdaj

Bo slovenskemu javnemu zdravstvu uspelo ohraniti doseženo visoko raven zdravstvene oskrbe in dostopnosti do najsodobnejših oblik zdravljenja? Res je, da se sistemski temelji majejo že dolgo, a v zadnjem obdobju se razpoke teh temeljev občutno povečujejo. V vseh vejah medicine zmanjkuje kadra, zdravstveni timi so vse bolj zdesetkani, podobno je tudi v administraciji in drugih podpornih službah. Pacienti pa čakajo, vedno dlje – in vse bolj zaskrbljeno zrejo v prihodnost. O tem so v septembru, mesecu, posvečenem ozaveščanju o krvnih obolenjih, zlasti krvnih rakih, spregovorili tudi oboleli, ki jih utemeljeno skrbi, kako bo v prihodnje sploh mogoče ohraniti oziroma izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev ter spodbuditi sistemske mehanizme za čimprejšnjo ureditev celostne rehabilitacije pa tudi čim širše dostopnosti do paliativne oskrbe.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Hematologija

Ne glede na to, za katerim krvnim rakom nekdo zboli, je skupni imenovalec vedno isti: sprememba krvne slike

Nabor krvnih rakov je velik, njihovi simptomi in znaki pa raznoliki, vendar imajo skupni imenovalec: vsa ta hematološko-onkološka obolenja povzročijo spremembe v krvni sliki. Toda tudi te spremembe niso enoznačne – gibljejo se od slabokrvnosti in nenadnih krvavitev do pogostejših okužb ali tromboze; težave s slabokrvnostjo ponavadi spremljajo prekomerna utrujenost, zaspanost, težave pri opravljanju aktivnosti. Hematologi in onkologi ob tem izpostavljajo, da je vsaka tovrstna sprememba, ki ni kratkotrajna, tehten razlog za pogovor z osebnim zdravnikom in za preverbo krvne slike, kajti krvna slika je eden glavnih ključev pri odkrivanju široke palete krvnih obolenj.

Travmatologija

Posledice nepravilne uporabe električnih skirojev: »Najbolj žalostne so zgodbe, ko bolnikov – in to so mlade osebe! – ne premeščamo v domače okolje, ampak v različne negovalno-socialne ustanove«

Zaradi nepravilne uporabe električnega skiroja in neupoštevanja pravil glede varne vožnje s tem prevoznim sredstvom se zgodi veliko preveč nesreč. Posledice nekaterih so nepopravljive, življenje mladega človeka, ki se šele dobro začenja, pa ostane za vedno zaznamovano. Tako je zlasti v primerih, ko si uporabnik e-skiroja ne nadene čelade, nakar pri nesreči utrpi hude poškodbe glave z znotrajmožgansko krvavitvijo. Pri nas jih zabeležijo nekaj na leto – resda ne več, kot je prstov na eni roki, toda kljub vsemu trudu specialistov urgentne medicine, travmatologov, kirurgov, specialistov fizikalne in rehabilitacijske medicine in drugih strokovnjakov izid ostaja enak: življenje mladega človeka je uničeno, z obupom in neizmerno žalostjo prežeta postanejo tudi življenja njegovih bližnjih. Z uporabo zaščitne čelade, upoštevanjem hitrosti in drugih navodil glede pravilne uporabe e-skirojev pa bi bilo tako tragedijo mogoče preprečiti.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Rak

Diagnoza rak – huda preizkušnja, ki jo je v dobršni meri mogoče preprečiti oziroma jo premagati

Diagnozo rak je v precejšnjem deležu mogoče preprečiti. Pri zdravljenju, ki se mora začeti čim prej, pa bo treba zagotoviti sistemske odgovore na kar nekaj izzivov, v smislu čim bolj ažurne, celostne, kakovostne, varne in posameznemu bolniku prilagojene obravnave, zdravljenja in celostne rehabilitacije obolelega. Pot premagovanja bolezni je precej raznolika, ne le zaradi individualno pogojenega odzivanja posameznika na diagnozo, s katero se je prisiljen spopasti, ampak tudi zaradi narave onkoloških obolenj, ki nikakor niso enoznačna – in to, med drugim, potrjujejo tudi rezultati pri zdravljenju različnih rakov. Zato v nadaljevanju članka objavljamo tudi povezave na članke, ki smo jih na zdravstvenem portalu objavili o številnih onkoloških in drugih obolenjih, ki jih je z zdravim načinom življenja mogoče bodisi preprečevati bodisi upočasniti njihovo napredovanje.

Nevrodegenerativne bolezni

Obnovitvena rehabilitacija pri parkinsonovi bolezni naj bi po dolgoletnih prizadevanjih društva Trepetlika vendarle zaživela v januarju 2024, a o njej še vedno ni ne duha ne sluha

Parkinsonova bolezen je kompleksno nevrodegenerativno obolenje, ki ni ozdravljivo, je pa dokaj dobro obvladljivo – če je diagnoza postavljena v zgodnji fazi bolezni in če je obolelemu poleg optimalnega zdravljenja na voljo tudi celostna obravnava. Na zdravstvenem portalu smo že podrobneje pisali o tem, da tako nevrologi kot oboleli, ki jim je pri izogibanju sistemskim ovinkom in prazninam v veliko pomoč društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami Trepetlika, že več kot sedem let opozarjajo na manko celostne skupinske obnovitvene rehabilitacije. Ta bi po zadnjih zagotovilih morala biti parkinsonikom sistemsko zagotovljena v začetku tega leta, vendar se to tudi pred skorajšnjim svetovnim dnevom parkinsonove bolezni (11. april) še vedno ni zgodilo.