Varnost in kakovost

Čakajoč na revolt pacientov

Da slovenski zdravstveni sistem nujno potrebuje celovite spremembe, vemo vsi. Potrebuje spremembe, ki bodo njegovo kolesje spet potegnile iz prostega teka – oziroma v določenih segmentih že kar konstantne vzvratne vožnje – ter obolelim zagotovile hitro dostopnost do kakovostnih, varnih in celovitih storitev, za katerimi bodo »stali« nerazdrobljeni strokovni timi, zdravniki in medicinske sestre. Nujnosti tega preobrata se najbolj boleče zavedajo vsi, ki v upanju na takšno možnost zrejo iz čakalnih vrst. Nepregledna množica posameznikov, ki jih je zapustilo zdravje in ne vedo, kdaj bo njihova bolezen prišla na vrsto za začetek zdravljenja. Bo to še pravočasno ali bo bolezen že preveč napredovala, da bi bila še ozdravljiva? Razmere, v kakršnih je primorano delovati naše javno zdravstvo in v njem zaposleni, so vse pogosteje prežete s strahom, obupom, zaskrbljenostjo, nemočjo. To potrjuje tudi javno pismo mlade zdravnice, ki na prvo mesto nikakor ne postavlja plačila za delo, ampak izpostavlja resničnost, v kateri se vse bolj razrašča manevrirni prostor za nastajanje sistemsko pogojenih strokovnih napak.

Skrb za čisto okolje

Apel proti onesnaževanju, ki ubija – in proti politiki, ki ji ni mar ne za zdravje ne za okolje

Kako verodostojna zna biti politika v svojih obljubah, s katerimi v predvolilnem času ne skopari, po volitvah pa jih hitro zakoplje v pozabo ali pa jih prekroji in predrugači, včasih do neprepoznavnosti, vemo vsi. A kljub temu se zdi, da človek vedno znova (za)upa in verjame v sočloveka, četudi mu ta svojo podporo obljublja s političnega piedestala. Kako kvarljivo utegne biti bivanje na tem piedestalu – ne sicer vedno in ne na splošno –, potrjujejo številni primeri dopuščenega opustošenja, ki puščajo neizbrisen pečat na celotni Sloveniji. Zanemarjanje skrbi za okolje in kratkovidno, preračunljivo popuščanje apetitom onesnaževalske industrije vedno pušča odtis na zdravju, ne »le« pri posameznikih, ampak na generacijah.

Reforma

»Ne pozabimo: brez zdravnikov in medicinskih sester zdravstvenega sistema ne bo!«

»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«

Bolezni dihal

Pri hudih obolenjih dihal, pa naj bo to KOPB ali pljučni rak, je vitalnega pomena zgodnja postavitev diagnoze

Med kroničnimi obolenji dihal je eno izmed najinvazivnejših kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Čeprav se glede na napredek medicine zdi skorajda neverjetno, pa je vendarle res, da je KOPB še vedno slabo prepoznana in zato – ne le pri nas, tudi na globalni ravni – ostaja na seznamu najredkeje (pravočasno) odkritih in zdravljenih obolenj. KOPB sicer ni ozdravljiva, toda z ustrezno terapijo in spremembo načina življenja je mogoče vplivati na napredovanje bolezni, pri kateri zoženje dihalnih poti, ki je krivo za stalno prisoten kašelj in težko sapo, sčasoma povzroči tudi okvaro pljučnih mešičkov; zaradi njihovega propadanja pride do emfizema (prenapihnjenosti pljuč) in drugih resnih zapletov, ki človeku dobesedno jemljejo dih in s tem življenje.

Sladkorna bolezen

65 odstotkov Slovencev, starejših od 65 let, ima najmanj eno kronično bolezen – najpogostejša je sladkorna bolezen

Diabetes je eno od obolenj, ki je v sodobni civilizaciji tako razširjeno in predstavlja tolikšno breme, da v povezavi s sladkorno boleznijo že dolgo govorimo o epidemiji. A bolezen ni povezana le s staranjem in dejavniki, na katere posameznik ne more vplivati; nasprotno: pri najpogostejši sladkorni bolezni (tipa 2) je mogoče njen nastanek preprečiti. Seveda pa takšen pristop, ki mora vključevati redno telesno aktivnost, zdravo prehrano, vzdrževanje normalne telesne teže in izogibanje kajenju, zahteva kar nekaj doslednosti pa tudi odrekanja razvadam. Na ta način bo, skupaj s čim zgodnejšim odkrivanjem te bolezni, mogoče spremeniti zemljevid diabetesa, ki je tako na nacionalni kot na globalni ravni vse prej kot spodbuden: sladkorno bolezen ima danes vsak 11. Zemljan, polovica obolelih sploh ne ve, da ima diabetes, dve tretjini sladkornih bolnikov je starih od 20 do 64 let. V Sloveniji ima 65 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, najmanj eno kronično bolezen – najpogostejša je prav sladkorna bolezen. Poveden pa je tudi podatek, da se je samo od leta 2010 do 2019 število posameznikov, ki jemljejo zdravila za znižanje krvnega sladkorja, pri nas povečalo za 25,9 odstotka.

Pravice pacientov

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov za zdravnike družinske medicine je sprevržno, kajti to ni nič drugega kot pozivanje k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja«

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Pravice pacientov

Kdo bo poskrbel za premnoge Slovence, ki so ostali brez osebnega zdravnika, njihove pravice pa so zapisane le še na papirju?

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.

Srce in žilje

Spodbudna novica za srčne bolnike: vsaditev umetne mitralne zaklopke odslej tudi pri nas manj invazivna, izvedljiva brez zunajtelesnega krvnega obtoka

Po dve leti trajajočih intenzivnih pripravah na uvedbo transkatetrske implantacije umetne zaklopke (TMVR) na mesto obolele mitralne zaklopke se je zdaj tudi UKC Ljubljana uvrstil v skupino stotih medicinskih centrov na svetu, v katerih so doslej na ta način (o)zdravili že 1100 bolnikov. Prvi tovrstni poseg je bil pri človeku opravljen pred devetimi leti. Pri nas doslej s to metodo zdravljenja pomagali dvema pacientoma – posega sta bila izvedena pred štirinajstimi dnevi in bolnika uspešno okrevata.

Preventiva

Zdravje večine odraslih Slovencev je v jesensko-zimskem obdobju zaznamovano s kar 7-krat prenizko ravnjo vitamina D!

Medtem ko poleti že ob kratkotrajni izpostavljenosti sončnim žarkom v koži začne nastajati vitamin D, ki pomembno vpliva na človekovo zdravje in njegov imunski sistem, se v mrzlih mesecih situacija izrazito spremeni. Med novembrom in aprilom je ustrezno raven tega vitamina mogoče doseči le z ustrezno prehrano – ali z dodajanjem D vitamina, pri čemer pa je nujna izjemna skrbnost, da priporočene vrednosti ne bi presegli, kajti z jemanjem tega prehranskega dopolnila v previsokih odmerkih lahko svojemu zdravju povzročimo več škode kot koristi. Kako torej glede na podatke, po katerih naj bi kar 80 odstotkom odraslih Slovencev med novembrom in aprilom primanjkovalo D vitamina (pri 40 odstotkih odraslih so raziskovalci v zadnjih letih ta deficit ovrednotili kot hudo pomanjkanje), zagotoviti ustrezno preskrbljenost s tem, tako imenovanim sončnim vitaminom?

Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.