Bolezni dihal

Bodo pnevmokokne okužbe v prihodnje redkeje ugašale življenja?

Slovenija je pred sedmimi leti omogočila brezplačno cepljenje najmlajših proti pnevmokoknim okužbam, ki so lahko, če se prebolevanje odvija v težji obliki, tudi usodne; med najbolj ogroženimi so malčki do 2. leta starosti. Zdravniki pa zaščito s cepljenjem zelo priporočajo tudi starejšim od 65 let ter posameznikom s kroničnimi obolenji, ki jih pnevmokokne okužbe ogrožajo bistveno bolj kot zdrave posameznike – cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, ki jih povzroča bakterija Streptococcus pneumoniae, je od letos brez plačila na voljo tudi omenjenim skupinam, med katerimi so med najbolj izpostavljenimi morda prav pljučni bolniki.

Bolezni dihal

Pri hudih obolenjih dihal, pa naj bo to KOPB ali pljučni rak, je vitalnega pomena zgodnja postavitev diagnoze

Med kroničnimi obolenji dihal je eno izmed najinvazivnejših kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Čeprav se glede na napredek medicine zdi skorajda neverjetno, pa je vendarle res, da je KOPB še vedno slabo prepoznana in zato – ne le pri nas, tudi na globalni ravni – ostaja na seznamu najredkeje (pravočasno) odkritih in zdravljenih obolenj. KOPB sicer ni ozdravljiva, toda z ustrezno terapijo in spremembo načina življenja je mogoče vplivati na napredovanje bolezni, pri kateri zoženje dihalnih poti, ki je krivo za stalno prisoten kašelj in težko sapo, sčasoma povzroči tudi okvaro pljučnih mešičkov; zaradi njihovega propadanja pride do emfizema (prenapihnjenosti pljuč) in drugih resnih zapletov, ki človeku dobesedno jemljejo dih in s tem življenje.

Sladkorna bolezen

65 odstotkov Slovencev, starejših od 65 let, ima najmanj eno kronično bolezen – najpogostejša je sladkorna bolezen

Diabetes je eno od obolenj, ki je v sodobni civilizaciji tako razširjeno in predstavlja tolikšno breme, da v povezavi s sladkorno boleznijo že dolgo govorimo o epidemiji. A bolezen ni povezana le s staranjem in dejavniki, na katere posameznik ne more vplivati; nasprotno: pri najpogostejši sladkorni bolezni (tipa 2) je mogoče njen nastanek preprečiti. Seveda pa takšen pristop, ki mora vključevati redno telesno aktivnost, zdravo prehrano, vzdrževanje normalne telesne teže in izogibanje kajenju, zahteva kar nekaj doslednosti pa tudi odrekanja razvadam. Na ta način bo, skupaj s čim zgodnejšim odkrivanjem te bolezni, mogoče spremeniti zemljevid diabetesa, ki je tako na nacionalni kot na globalni ravni vse prej kot spodbuden: sladkorno bolezen ima danes vsak 11. Zemljan, polovica obolelih sploh ne ve, da ima diabetes, dve tretjini sladkornih bolnikov je starih od 20 do 64 let. V Sloveniji ima 65 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, najmanj eno kronično bolezen – najpogostejša je prav sladkorna bolezen. Poveden pa je tudi podatek, da se je samo od leta 2010 do 2019 število posameznikov, ki jemljejo zdravila za znižanje krvnega sladkorja, pri nas povečalo za 25,9 odstotka.

Pravice pacientov

»Pozivanje k sprejetju višjih normativov za zdravnike družinske medicine je sprevržno, kajti to ni nič drugega kot pozivanje k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju malomarnega zdravljenja«

Podpisniki javnega apela za ureditev nevzdržnega položaja preštevilnih Slovencev, ki so ostali brez osebnega zdravnika, vlado in zdravnike družinske medicine pozivajo k takojšnji ureditvi razmer; rešitev vidijo v 5- do 10-odstotnem povečanju normativa osebnih zdravnikov. Ko smo včeraj poročali o omenjenem pozivu, smo nedvoumno opozorili na aktualno dilemo: kako to udejanjiti v Sloveniji, kjer družinski zdravniki ne navajajo fiktivnih preobremenitev, ampak so, nasprotno, nemalokrat izpostavljeni takšni praksi, ko zaradi pomanjkanja kadra ne skrbijo le za svoje paciente, ampak tudi za paciente zdravnika, ki ga nadomeščajo, istočasno pa opravljajo še urgentno službo. Je povečanje obremenitev sploh dopustno, če se na to ozremo z vidika zagotavljanja kakovostne in varne obravnave slehernega pacienta? Vodstvo sindikata Praktik.um, v katerega je včlanjena večina (80 odstotkov) slovenskih zdravnikov družinske medicine, je v odzivu na omenjeni javni poziv slovenskih intelektualcev, združenih v Zavezništvu za demokratično in pravično Slovenijo, odgovorilo tudi na ta vprašanja. V pojasnilih so ovrgli primerjave z razmerami v drugih državah – kot neresnične, nepopolne in zavajajoče.

Pravice pacientov

Kdo bo poskrbel za premnoge Slovence, ki so ostali brez osebnega zdravnika, njihove pravice pa so zapisane le še na papirju?

Prepozno je za (samo)spraševanje o tem, kako je mogoče, da je v socialni državi, za kakršno vsaj na papirju Slovenija še vedno velja, danes že približno 130.000 prebivalcev brez osebnega zdravnika in posledično tudi brez možnosti ustrezne obravnave in dostopa do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja, ko oziroma če zbolijo. Tu se tudi enakopravnost in pravičnost nehata, obstojita le še kot prazni obljubi, dve od mnogih, s katerimi se je v zadnjih desetletjih tlakovalo pot do javnega zdravstvenega sistema. Sistema, ki še vedno obljublja veliko – in, nenazadnje, veliko tudi omogoča – a le tistim, ki se prebijejo skozi dolge čakalne vrste, in očitno tudi onim, katerih napotnic za diagnostične preiskave in preglede med najnovejšim urejanjem niso izbrisali iz sistema.

Srce in žilje

Spodbudna novica za srčne bolnike: vsaditev umetne mitralne zaklopke odslej tudi pri nas manj invazivna, izvedljiva brez zunajtelesnega krvnega obtoka

Po dve leti trajajočih intenzivnih pripravah na uvedbo transkatetrske implantacije umetne zaklopke (TMVR) na mesto obolele mitralne zaklopke se je zdaj tudi UKC Ljubljana uvrstil v skupino stotih medicinskih centrov na svetu, v katerih so doslej na ta način (o)zdravili že 1100 bolnikov. Prvi tovrstni poseg je bil pri človeku opravljen pred devetimi leti. Pri nas doslej s to metodo zdravljenja pomagali dvema pacientoma – posega sta bila izvedena pred štirinajstimi dnevi in bolnika uspešno okrevata.

Nujna stanja

»V tujini niso neumni, zato imajo namenske reševalne helikopterje, ki so cenejši, hitrejši, okretnejši – pri nas pa so že sicer slabo stanje v zadnjem času z 'izboljšavo' aktivacije še dodatno poslabšali!«

Robert Sabol, diplomirani zdravstvenik, je že več kot tri desetletja reševalec. Svoje poslanstvo uresničuje v sklopu Reševalne postaje UKC Ljubljana; bil je tudi prvi reševalec motorist na Slovenskem, strokovno pot je nadgradil s pridobitvijo evropske licence za helikoptersko reševanje. Postaja pa tudi sinonim prizadevanj za ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), saj ta pri nas nima ustreznih okvirov, ki bi stroki zagotavljali celovito podporo pri reševanju življenj. Reševalni časi ostajajo predolgi, zato veliko preveč ljudi z akutnimi stanji – pa naj gre za infarkt ali možgansko kap ali poškodbo –, ki bi jih bilo sicer mogoče rešiti, na žalost umre. Dolgoletna opozarjanja niso obrodila sadov, Slovenija še vedno nima namenskega reševalnega helikopterja, razmere pa so se, kar je povsem neverjetno, v zadnjem času še poslabšale. O tem in o že pripravljenem predlogu za ureditev tega za slovensko družbo vitalnega področja, o dobrih praksah v tujini pa tudi o sanjah Slovenije, da bi postala druga Švica, sva se pogovarjala z Robertom Sabolom, prejemnikom odličja »reševalec NMP leta 2021«, ki pričakuje takojšnjo odzivnost najbolj poklicanih – in pri tem prst uperja v premiera in v ministra za zdravje.

Varnost in kakovost

Bo tudi Slovenija sledila zgledu 12 članic EU, kjer lekarniški farmacevti lahko predpišejo zdravilo ali cepijo proti gripi?

Vsi kronični bolniki, ki zaradi osnovne in pridruženih bolezni jemljejo večje število zdravil, bi morali imeti pravico do podrobnega pregleda terapije in morebitnega součinkovanja zdravil, saj je tako mogoče zagotoviti ne le varnejše jemanje zdravil, ampak tudi boljše izide zdravljenja, nenazadnje pa bi se posledično zmanjšala še količina neporabljenih, zavrženih zdravil. To je le eden od ciljev, ki jih ob 30-letnici delovanja Lekarniške zbornice Slovenije (LZS) izpostavlja predsednica zbornice mag. Darja Potočnik Benčič. Želi si, da bi tudi pri nas sledili vzoru dvanajsterice članic EU, kjer so tudi lekarniškim farmacevtom omogočili izvajanje nekaterih storitev, ki so pri nas zgolj v domeni zdravnikov, a se obenem zaveda, da Slovenijo do takšne rešitve čaka še dolga pot. Na področju lekarništva je namreč kopica nujnejših izzivov, ki prednostno čakajo na dialog z resornim ministr(stv)om.

Revolt

»Dovolj nam je!« sporočajo ne le zdravniki, ampak celotno zdravstvo – skupaj z bolniki

Napovedana zdravniška stavka je, čeprav v javnosti ni tako razumljena, zadnji klic vpijočega v javno-zdravstveni močvari, ki danes državljanu, zavarovancu, pacientu, bolniku daje bistveno manj, kot mu obljubljata tako veljavna zakonodaja kot, nenazadnje, tudi ustava. In ne, pri tem nikakor ne gre le za plače zdravnikov. Te so pravzaprav vrh ledene gore, ki, obdana s sistemsko nepreglednim močvirjem, ni zamrznila le ažurnega, celovitega, s kakovostjo in varnostjo zaznamovanega delovanja zdravstva, ampak je onemogočila razvoj. Razvoj, ob katerem zdravniki in medicinske sestre zaradi nemogočih pogojev ne bi uhajali drugam, pacienti pa ne bi obtičali v nepreglednih čakalnih vrstah in med čakanjem izgubljali že tako ali tako načeto zdravje. Vlada, ki poudarja, da se zaveda obstoječih težav, je danes na dopisni seji v strinjanju, da so spremembe nujne, sprejela izhodišča za pogajanja s sindikatom (zobo)zdravnikov Fides.

Reforma

»Ko se ne bomo več pogovarjali o tem, ali zdravstveni zavodi sploh vodijo čakalne sezname, se bomo lahko začeli pogovarjati zgolj in samo o zadovoljnem pacientu, o dobro opravljeni storitvi, o skrbi za bolnika ...«

Da zdravstvena politika že vrsto let tako ali drugače, hote ali nehote – z ohranjanjem nedopustnih razmer za delo s pacienti, okoliščin, v katerih se prostor za zagotavljanje res celovite, kakovostne in varne obravnave vse bolj oži – pospešuje privatizacijo javnega zdravstva, je znano. Danes, ko se razmere in razmerja med bolniki, zdravniki in ostalimi strokovnimi profili, zaposlenimi v zdravstvu, ter zdravstveno politiko opazno zaostrujejo, Slovensko zdravniško društvo javno svari pred nepopravljivimi posledicami tega, da zdravnik vse bolj postaja uradnik, ki mora iz meseca v mesec povečevati svojo produktivnost – predvsem na področju birokracije, kajti po njihovi oceni je »proces prišel do skrajnega roba, od koder ne bo več poti nazaj v kakovostno, dostopno in solidarno javno zdravstvo.«