Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.

Ukrepi

Politika ukrepe v zdravstvu uvaja kot buldožer brez voznika, ne zanima pa je, kako bodo posledice takšnega brezglavega početja vplivale na bolnike

Bodo ažurne, kakovostne in celovite zdravstvene storitve pri nas v prihodnje res dostopne le še tistim, ki si jih bodo finančno lahko privoščili – ostali pa bodo primorani v dolgotrajno čakanje na strokovno pomoč kadrovsko okleščenih timov? Redki bodo še pripravljeni sodelovati v ekvilibrističnih podvigih, kakršnim smo priča danes; nepremišljene spremembe bodo namreč prevrednotile sliko javno-zdravstvenega sistema, v katerem bodo zaposleni morali privzemati ogromno odgovornost, ki sega onkraj stanovskih meja. Kajti to, kar se že nekaj časa odvija potihoma, kar se snuje in udejanja po uradniški plati in nima kaj dosti skupnega z dobro klinično prakso, h kateri bi bilo treba stremeti v dobro bolnikov, je razlog za alarme, bistveno glasnejše od zdaj že pet mesecev trajajočega stavkovnega protesta sindikata Fides.

Varnost in kakovost

»Zaradi stalnega podaljševanja čakalnih dob za kritična zdravljenja in operacije sta ogrožena zdravje in varnost pacientov!« v javnem pismu opozarja 1030 zdravnikov, ki od vlade pričakujejo ukrepanje, ne le prazne obljube

Zaradi slabšajočih se razmer v javnem zdravstvu, ki vplivajo na kakovost in varnost obravnave in zdravljenja bolnikov, so se zdravniki na volilno nedeljo oglasili z novim javnim pismom, pod katerega se jih je tokrat podpisalo 1030. Skrbi jih početje premiera Roberta Goloba, ki, kot so zapisali, bije vojno proti zdravništvu. »Njegove besede in izjave ne pritičejo nazivu predsednik vlade, njegovo pobalinsko vedenje je skrajno žaljivo. Javnosti poskuša prikazati, da zdravniki ne delamo in da smo izključni krivec za propadanje javnega zdravstvenega sistema,« pri čemer naj bi vse vztrajneje poskušal obrniti javno mnenje proti zdravnikom.

Revolt

»Bolniki na svoji koži občutijo, kako se 'krepi' javno zdravstvo«

»Zaposlen sem v javnem zdravstvenem sistemu oziroma v javnem zdravstvenem zavodu – ker verjamem, da je to najbolj učinkovit in dostopen sistem za vse ljudi,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si poudaril Rok Ravnikar, ki kot družinski zdravnik dela v Zdravstvenem domu dr. Jurija Polca Kamnik, sicer pa je tudi predsednik odbora za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.

Čakalne dobe

Mar pacient res ni več pomemben?

Bolniki na Slovenskem čakajo. Število tistih, ki čakajo nad še dopustno čakalno dobo – torej dlje, kot bi bilo to s strokovnega, varnostnega, etičnega in nenazadnje tudi pravičnostnega vidika še sprejemljivo za njihovo sicer že tako ali tako načeto zdravje –, se je od leta 2018 potrojilo. In čakalne vrste se še kar podaljšujejo. Po drugi strani pa medklici celotnega zdravništva, zaposlenega v javnem zdravstvu, kjer so pogoji za delo vse prej kot optimalni, še naprej ostajajo preslišani – kljub zdaj že več kot štiri mesece trajajoči stavki. Kaj to pomeni za usodo javnega zdravstva? Kam bo vladna vizija usmerila plovbo zdaj že skorajda nasedle zdravstveno-sistemske ladje, ki jo posadka zapušča, njeni potniki pa vztrajajo, čakajoč na povrnitev izgubljenega zdravja?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje skrbel za zdravje slovenstva? Politika, ki bo na fasado javnega zdravstva narisala velik nasmeh, za katerim pa se bo skrivala ena sama velika praznina?

Če bi scenarist v predlogu za film popisal to, kar se v zadnjem obdobju dogaja s slovenskim zdravstvom, z zdravniki pa tudi drugimi strokovnimi profili, ki delajo v njem, če bi v gradacijo fabularnih zapletov vključil poteze (zdravstvene) politike, naracijo zgodbe pa bi zaokrožil z vizijo posledično nastalih razmer v zdravstveni sferi čez nekaj let ali desetletij, bi njegovo zgodbo gladko zavrnili. Kot povsem nerealno, abotno pravzaprav, saj celo filmska fikcija ne vzdrži in ne tolerira tako slabo domišljenega dogajanja. Pa vendar se točno to – v resnici, ne v filmu – dogaja z našim javnim zdravstvom. Vlada prisega, da ga bo na vse mogoče in nemogoče načine poskusila ohraniti, v resnici pa, kot je videti z izkustvenega in tudi s kliničnega vidika, počne vse mogoče in nemogoče, da bi uresničila svoje videnje. Videnje, ki nima trdne opore in podpore in ki je zgolj samo sebi namen – če pomislimo zgolj na množične javne odzive zdravnikov tako rekoč vseh specialnosti, če odmislimo, da stavka slovenskega zdravništva traja že več kot štiri mesece, in če vemo, da obljubljenih in za delovanje zdravstva več kot nujnih izboljšav ni od nikoder. Ukrepi, ki se vrstijo, gredo namreč v povsem drugačno smer.

Varnost in kakovost

Zakaj se zdi, kot da odločevalci javno-zdravstveno rubikovo kocko razstavljajo, namesto da bi jo sestavljali? Bodo kocko obvladali – ali pa je zdravstvo tik pred tem, da prestopi rubikon?

Kar se dogaja z našim javnim zdravstvom, ni dobro. Temelje sistema je treba prevetriti in jih postaviti na novo – ne pa jih ošibiti in s tem mnoge zaposlene le še dodatno spodbuditi, da se odločijo za odhod zaradi nevzdržnih razmer. Težko je verjeti, da se kaj takega v resnici dogaja (tudi) pri nas – vendar le, dokler zaradi določenih težav ne trčimo ob sistemske ovire, ki so vse teže premagljive.

Reforma

»Smo na poti proti koncu javnega zdravstvenega sistema, kar je za nas nesprejemljivo!« ali zakaj zdravniki z resornim ministrstvom in vlado dialog ohranjajo le še prek opozorilnih javnih pisem

Tokrat se je za javni apel odločilo 43 zdravnikov ptujske splošne bolnišnice, ki jim v ušesih odzvanja slabšalno etiketiranje, kakršnega so se naposlušali v zadnjih tednih in mesecih. V času zdravniške stavke, ki se je prevesila že v 14. teden, je gradacija zmerljivk v javnosti neverjetna, med najpogosteje uporabljenimi besedami in besednimi zvezami prevladujejo bogovi v belem, dvoživke, požrešneži, zelo pogosto pa mnogi, ki o Hipokratu ne vedo nič, s prsti kažejo na zdravnike, češ da so povsem pozabili na svoje poslanstvo ter na zavezo prisegi, ki je srž njihovega poslanstva. Toda zdravniki, ki v ordinacijah, ambulantah, na bolnišničnih oddelkih in tudi v operacijskih dvoranah med pacienti dobivajo povsem drugačne odzive, kot bi lahko sklepali po posploševanju, ignoranci in obsojanju v javnosti in politiki, sporočajo, da ne bodo popustili. Vladi, ki ima polna usta zagotovil o ohranjanju javnega zdravstva, pa v današnjem javnem pismu sporočajo: kdor seje veter, žanje vihar, pri čemer še ni bilo neposredno ubesedeno, koga (vse) naj bi ta vihar odpihnil.

Revolt

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, se danes nedvoumno odraža tudi v slovenskem javnem zdravstvu

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.

Varnost in kakovost

Javno zdravstvo na tak način zagotovo ne bo preživelo – pa tudi preživetje obolelih bo vse bolj in vedno pogosteje na kocki

Radiološki oddelek, ki ima bistveno vlogo pri zagotavljanju nemotenega opravljanja slikovne diagnostike in posledično pri pravočasnem, usmerjenem, ažurnem in kakovostnem bolnišničnem delu, v katerega so vključene preiskave tako nehospitaliziranih kot hospitaliziranih pacientov, je v splošni bolnišnici na Jesenicah že dolga leta kadrovsko podhranjen. Do stavke zdravnikov, ki traja že skorajda 12 tednov, je omenjeni oddelek lahko deloval le s pomočjo zunanjih strokovnjakov, ki jih je bolnišnica angažirala za dodatno delo, da so vsaj delno zapolnili zevajočo kadrovsko vrzel. Zdaj pa se bosta, kot je javno opozorilo 51 zdravnikov jeseniške bolnišnice, tako količina kot kakovost slikovne diagnostike še dodatno zmanjšali – zaradi predvidenega zmanjševanja obulusa dela zunanjih izvajalcev. Načrtovani pristopi k reševanju težav slovenskega zdravstva, s katerimi se sicer spopadajo v sleherni zdravstveni ustanovi in v vsaki veji medicine, bodo izrazito vplivali na delo vseh bolnišničnih oddelkov regionalne bolnišnice, v kateri zdravijo in rešujejo življenja prebivalcev celotne Gorenjske pa tudi številnih domačih in tujih turistov, pohodnikov, alpinistov in (ekstremnih) športnikov, ko ti potrebujejo urgentno travmatološko oziroma multidisciplinarno obravnavo.