Rak

Rak: izjemni dosežki, spodbudni obeti – pa tudi skrb vzbujajoče projekcije

Napredek medicine je, skupaj z raziskovalnimi dognanji in vse bolj poglobljenim uvidom v etiologijo raka, pripomogel k temu, da onkološka obolenja danes v veliki meri niso več nekaj neobvladljivega. Nasprotno, z usmerjenim ukrepanjem je danes mogoče to bolezen tudi preprečiti ali njen nastanek vsaj zamakniti na kasnejše obdobje, pravočasno odkritje (pred)rakavih sprememb in takojšnji začetek zdravljenja pa lahko vodita v ozdravitev. Medtem ko se je včasih postavitev onkološke diagnoze zdela kot neizbrisna napoved trpljenja in pospešenega približevanja koncu življenja, danes samo v Sloveniji živi več kot 124.000 posameznikov, ki so jim odkrili raka, vendar so po zaslugi zdravljenja, rehabilitacije ter neizmerne notranje moči in volje ne le preživeli, ampak tudi ozdraveli oziroma ustavili napredovanje bolezni. Vendar izzivov tudi na tem področju ne manjka.

Varnost in kakovost

»Večina ljudi prej, preden se spametuje, potrebuje osebni stik z boleznijo, ki jih izuči«

Špela Šalamon je zdravnica, ki po vseh mogočih in nemogočih komunikacijskih poteh vztrajno – tudi po tistem, ko je epidemija koronavirusa poniknila z zemljevida ukrepov, s katerimi naj bi sleherna družba poskušala čim učinkoviteje obvarovati zdravje prebivalstva – ozavešča o posledicah tovrstnih okužb, ki v človekovem organizmu puščajo neizbrisen odtis: pospešijo nastanek resnih kroničnih obolenj, povzročijo poškodbe organov in možganov, pri moških se, na primer, možnost za pojav erektilne disfunkcije poveča kar za šestkrat. Za lažjo predstavo: brez upoštevanja zaščitnih ukrepov in nošenja zaščitne maske se posameznik v povprečju okuži trikrat na leto; če je pri nekom do okužbe s koronavirusom prišlo že tretjič po vrsti, je tveganje za nastanek omenjenih posledic 38-odstotno, medtem ko je po deseti okužbi po projekcijskem modelu tveganje že 90-odstotno. Pa zavedanje o posledicah teh okužb v javnosti obstaja? Je bila sporočilnost stroke v tem smislu res tako nedvoumna, da se je vsakdo lahko zavestno odločil ravnati po svoji vesti, vedoč, da že blaga oblika covida, pri kateri simptomi sploh niso zaznavni, lahko povzroči krčenje možganov?

Skrb za čisto okolje

Se poslanci zavedajo, da je največja naprava za sosežig prav v srednji Soški dolini, kjer je največ poklicnih in okoljskih bolezni v Sloveniji? Bodo glasovali za zaostritev veljavne zakonodaje, v dobro zdravja?

V srednji Soški dolini, zaznamovani z dolgoletnim industrijskim onesnaževanjem in posledično nadpovprečno visokim deležem zbolevnosti tamkajšnjega prebivalstva za rakom, je umeščena največja naprava za sosežig na Slovenskem. Toksičnost izpustov onesnaževal, posledice sežiganja odpadkov ter sosežiga so že doslej zahtevale nepredstavljiv in nedopusten davek, merjen v izgubljenem zdravju mnogih pa tudi v preštevilnih bistveno prezgodaj ugaslih življenjih. Domačini so odgovorne že pred štirimi leti javno opozarjali na nedopustnost nadaljnjega dopuščanja takšnih razmer za življenje na območju, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?« Zdravniki, ki tako po človeški kot po strokovni plati vedo, kako neizrekljiva je kalvarija obolelih, se v zadnjih letih javno zavzemajo za boljšo zaščito domačinov in njihovega zdravja – zato absolutno podpirajo predlagano zaostritev zakonodaje, s katero naj bi tudi v Sloveniji dosegli izenačitev mejnih vrednosti izpustov onesnaževal za sežig in sosežig.

Rak

Rak materničnega vratu – edini rak, ki ga je mogoče preprečiti s cepljenjem

Rak materničnega vratu (RMV) je četrti najpogostejši ginekološki rak pri mladih ženskah. Pri nas to diagnozo vsako leto postavijo v povprečju 120-krat, za 40 do 50 obolelih je napredovala bolezen usodna. Več kot 1500 žensk pa zaradi odkritih predrakavih sprememb potrebuje kirurško zdravljenje. Po drugi strani pa bi bilo raka materničnega vratu, ki je posledica trdovratne okužbe z najbolj onkogenimi genotipi humanega papiloma virusa (HPV), v večini primerov mogoče preprečiti – z ustrezno zaščito pred temi virusi, ki povzročajo številne spolno prenosljive bolezni, ne le raka.

Zdravje kosti

»V Sloveniji nimamo niti ene ustrezno organizirane bolnišnične službe za oskrbo bolnikov po osteoporoznih zlomih, čeprav tak pristop dokazano pripomore k zmanjšanju pogostosti osteoporoznih zlomov«

Osteoporoza je resen zdravstveni problem, ki ga nikakor ni več mogoče pometati pod preprogo. Zakaj? Zato, ker približno 60 odstotkov obolelih nima postavljene diagnoze in tako bolezen lahko nemoteno, potihoma napreduje. Mnogi, ki imajo tako imenovano bolezen krhkih kosti, zanjo izvedo šele, ko jih že preseneti resen zlom, ki zahteva takojšnje zdravljenje pa tudi dodatno diagnostiko; praviloma se hitro pokaže, da je do zloma prišlo zaradi osteoporoze. Po drugi strani pa obstaja kar nekaj v tujini dodobra preizkušenih sistemskih pristopov, ki bi lahko pripomogli k spremembi te statistike. Zakaj v Sloveniji ne sledimo tovrstni praksi, ki bi pomagala zmanjšati breme osteoporoze, obolelim pa bi tako zagotovili pravočasno ukrepanje, pa naj gre za primarno ali za sekundarno preventivo?

Srce in žilje

Zakaj je pri srčnem popuščanju spremljanje učinkov zdravljenja s telemedicino tako zelo pomembno?

Srčno popuščanje je kompleksno bolezensko stanje, ki ga lahko sčasoma povzročijo različne bolezni – na primer diabetes ali kronično ledvično obolenje. Ker je popuščanje srca povezano s pogostimi zapleti in posledičnimi hospitalizacijami ter visokim deležem umrljivosti, je izjemnega pomena troje: pravočasno odkritje bolezni, hitra diagnostika in zdravljenje. Pri slednjem je izjemno pomembno tudi ažurno spremljanje predpisane oblike zdravljenja, pri čemer je danes lahko v veliko pomoč telemedicina. To dokazuje konkretna praksa, s katero po končanem pilotnem projektu nadaljujejo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec – kljub temu, da ta pristop sistemsko še ni urejen.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Bolezni dihal

Ni res, da je človek po diagnozi KOPB obsojen le še na cevke, kavč in televizor – res pa je, da potrebuje redno fizično aktivnost, ki mu pomaga ohranjati ustrezno kondicijo pljuč

Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB), ki so jo včasih imenovali bolezen kratke sape, je kljub napredku medicine v praksi še vedno veliko kratkih stikov, ki počasi, a vztrajno slabijo počutje in zdravstveno stanje obolelih. Poglavitni je zagotovo ta, da več kot polovica ljudi s KOPB za svojo bolezen sploh ne ve, zato niso opravili preiskav, ne prejemajo zdravljenja, bolezen pa se nezadržno poslabšuje. Med tistimi, ki so jim bolezen diagnosticirali – praviloma se to zgodi pozno, kajti KOPB se na globalni ravni uvršča med najslabše prepoznavne in najredkeje diagnosticirane bolezni –, pa je še vedno premalo védenja o tem, kako zelo pomembno za ohranjanje ustrezne kondicije pljuč je vsakodnevno gibanje.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.

Zdravje kosti

»Pri nas se zaradi osteoporoze vsako leto zgodi približno 3000 zlomov kolka, ki včasih predstavljajo zadnjo epizodo v življenju bolnika«

Če telo ne zmore (več) uravnavati vsebnosti mineralov v kosteh, kostnina sčasoma postane redkejša, kosti pa bolj oziroma hitreje lomljive. Da bi ohranili normalno kostno gostoto, bi organizmu morali zagotoviti zadostno količino kalcija in drugih mineralov ter vitamina D, ki omogoča absorbiranje kalcija iz hrane in njegovo vgrajevanje v kosti. Telo pa mora tvoriti tudi dovolj hormonov – od paratiroidnega hormona in kalcitonina, ki nastajata v obščitničnih žlezah oziroma v ščitnici, do rastnega hormona ter pri ženskah estrogena in pri moških testosterona. Pri človeku se kostna gostota povečuje od otroštva do približno 30. leta starosti, nakar začne upadati. Kadar se kostnina izrazito zmanjša, se pojavi bolezen – osteoporoza.