Hematologija

Bolniki sicer ostajajo optimistični, vendar jih utemeljeno skrbi, če bo zdravljenje krvnih bolezni v prihodnje lahko ostalo na tako visoki ravni, kot je zdaj

Bo slovenskemu javnemu zdravstvu uspelo ohraniti doseženo visoko raven zdravstvene oskrbe in dostopnosti do najsodobnejših oblik zdravljenja? Res je, da se sistemski temelji majejo že dolgo, a v zadnjem obdobju se razpoke teh temeljev občutno povečujejo. V vseh vejah medicine zmanjkuje kadra, zdravstveni timi so vse bolj zdesetkani, podobno je tudi v administraciji in drugih podpornih službah. Pacienti pa čakajo, vedno dlje – in vse bolj zaskrbljeno zrejo v prihodnost. O tem so v septembru, mesecu, posvečenem ozaveščanju o krvnih obolenjih, zlasti krvnih rakih, spregovorili tudi oboleli, ki jih utemeljeno skrbi, kako bo v prihodnje sploh mogoče ohraniti oziroma izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev ter spodbuditi sistemske mehanizme za čimprejšnjo ureditev celostne rehabilitacije pa tudi čim širše dostopnosti do paliativne oskrbe.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver po začasnem zaprtju intenzivne enote kliničnega oddelka za hematologijo: »Pri nas ne razumemo ključne stvari: v medicini je strošek nekakovostno in neopravljeno delo – in ne plača zdravstvenega delavca!«

V Sloveniji je, tudi po mednarodnih primerjavah, dostopnost do terapij za zdravljenje krvnih rakov res dobra. Toda kako dolgo bo še tako? Na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga v sklopu ljubljanskega UKC vodi prof. dr. Samo Zver, so zaradi kadrovskih težav morali začasno zapreti enoto za intenzivno nego. Že v tem trenutku bi lahko, kot poudarja profesor Zver, zaposlili pet diplomiranih medicinskih sester, osem medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in dva bolničarja, vendar strokovnega kadra ne dobijo. Delajo torej z osebjem, ki po sistemizaciji ustreza zgolj trem četrtinam zahtevane zmogljivosti, medtem ko preostale, vse bolj zevajoče kadrovske vrzeli nikakor ne morejo zapolniti. Kako dolgo bo v takih razmerah še mogoče ohranjati doseženi standard oskrbe pacientov?

Hematologija

Ne glede na to, za katerim krvnim rakom nekdo zboli, je skupni imenovalec vedno isti: sprememba krvne slike

Nabor krvnih rakov je velik, njihovi simptomi in znaki pa raznoliki, vendar imajo skupni imenovalec: vsa ta hematološko-onkološka obolenja povzročijo spremembe v krvni sliki. Toda tudi te spremembe niso enoznačne – gibljejo se od slabokrvnosti in nenadnih krvavitev do pogostejših okužb ali tromboze; težave s slabokrvnostjo ponavadi spremljajo prekomerna utrujenost, zaspanost, težave pri opravljanju aktivnosti. Hematologi in onkologi ob tem izpostavljajo, da je vsaka tovrstna sprememba, ki ni kratkotrajna, tehten razlog za pogovor z osebnim zdravnikom in za preverbo krvne slike, kajti krvna slika je eden glavnih ključev pri odkrivanju široke palete krvnih obolenj.

Reforma

Fides širi stavkovne zahteve in s tem zaostruje nekonstruktivni dialog z vlado

»Vsem, ki kakorkoli (so)delujejo v zdravstvu in odločajo o zdravstvenem sistemu, bi morali zvoniti vsi alarmi. Nujno je čimprejšnje končanje stavke. Nujna je ugotovitev, kaj je mogoče narediti – predvsem pa se je treba začeti odgovorno obnašati,« je v intervjuju za Zdravstveniportal.si pred natanko šestimi meseci poudaril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki v sklopu zdravstvenega doma v Škofji Loki dela kot splošni oziroma družinski zdravnik, je pa tudi direktor te javno-zdravstvene ustanove ter predsednik združenja zdravnikov družinske medicine. Toda stavka še vedno traja. In ni mogoče predvideti, kdaj se bo končala – pravzaprav se v teh dneh še dodatno zaostruje. Zdravstvene reforme ni, posamezne rešitve, vključene v zakonodajo, do izboljšav še niso pripeljale, sindikat Fides pa od vlade pričakuje, da bi po odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju zdravnikom – zaradi že v osnovi porušenih plačnih razmerij v javnem zdravstvu pri poklicih, pri katerih študij traja dlje, odgovornost pa je večja – priznala še pet dodatnih plačilnih razredov.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.

Čakalne dobe

»Glede stavke zdravnikov se bo premier zadnji smejal – a kaže, da se bo smejal sam«

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si že pred petimi meseci opozorila dr. Damjana Pondelek, strokovnjakinja za strateško komuniciranje v kriznih situacijah. Mediacija med vladno in sindikalno stranjo se je kasneje sicer odvila, vendar ni bila uspešna. Stavka zdravnikov in zobozdravnikov – od njenega začetka bo kmalu minilo sedem mesecev – pa še vedno traja. Odvija se delovno – deloma zato, ker je vlada po normativno-zakonodajni plati onemogočila stavkovni protest zdravništva zoper njeno neučinkovitost, deloma pa zaradi tega, ker pravi zdravnik, ki prisega na bit svojega poslanstva, obolelega nikoli ne bi prostodušno prepustil naravnemu poteku bolezni in mu odrekel pomoč.

Hepatitis

Virusni hepatitisi so, takoj za tuberkulozo, najsmrtonosnejša nalezljiva obolenja – je pa okužbo mogoče preprečiti oziroma jo, če je odkrita pravočasno, učinkovito (po)zdraviti

Okužba s katerim od virusnih hepatitisov je resen problem, ki obolelemu lahko uniči življenje. Toda kljub temu, da so že dolgo na voljo brezplačna in anonimna testiranja, kljub temu, da je tako preprečevanje kot zdravljenje okužbe (lahko) izjemno učinkovito, je še vedno ogromno posameznikov, ki so se v preteklosti okužili z, na primer, hepatitisom C, pa tega ne vedo. Okužba je namreč tiha, napreduje počasi. Boleče odzvanjanje posledic okužbe lahko človek zazna tudi šele po desetletju, dveh ali treh; odrazijo se v diagnozi, ki pa ni vedno »le« ciroza jeter ali rak na jetrih, kajti virus hepatitisa C lahko sproži tudi nastanek sladkorne bolezni tipa 2, revmatskih obolenj, bolezni žilja ali kože, izrazito utrujenost, za katero ne zdravnik ne oboleli pogosto ne (s)poznata vzroka, hude bolečine v mišicah in sklepih, lahko pa botruje nastanku še enega onkološkega obolenja: limfoma.

Revolt

Pol leta zdravniške stavke je mimo, v javnem zdravstvu pa je še vedno vse po starem

Od začetka zdravniške stavke, ki poteka tako, da zdravnice in zdravniki delajo, mineva že šest mesecev – razmere za delovanje javnega zdravstva pa se niso prav nič izboljšale. Obljubljanih in pričakovanih sistemskih ukrepov, s katerimi bi izboljšali organizacijo in zmogljivost celo(s)tnega zdravstveno-varstvenega procesa ter s tem pripomogli k bistvenemu skrajšanju čakalnih vrst, ni. Nasprotno, odločevalci so se najbolj »odrezali« s pospešenim sprejetjem na novo določenih pravil, tudi zakonodajnih, ki so stavkovne procese praktično ohromili, dialog med stroko in politiko pa je skozi sistemske razpoke spolzel neznanokam.

Revolt

»Zdravstvo so ljudje. Če ni ljudi, ostanejo le stene. Kdo pa bo skrbel za bolnike?«

Ni države, v kateri se zdravstvo ne bi soočalo s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester – in vse iščejo rešitve za premoščanje posledičnih sistemskih težav, ki se vse bolj zrcalijo v pešanju kakovosti in varnosti klinične prakse. Med njimi je tudi Velika Britanija, kjer so, denimo, zaradi akutnega pomanjkanja zdravnikov uvedli profil, ki naj bi pomagal premostiti ta kadrovski manko; to je tako imenovani physician associate, v grobem prevodu bi lahko rekli zdravnikov sodelavec. Je ta poteza z vidika pacientov dobra, smiselna, varna? Mnenja so deljena. Največ pa pove konkretni primer. Tak strokovnjak, čigar izobrazba se niti približno ne more primerjati z izobraževanjem zdravnika, ki traja od 11 do 15 let, je angleškemu dekletu s pljučno embolijo postavil diagnozo dolgotrajni COVID, predpisal ji je tudi terapijo z antidepresivi. Pravi zdravnik pacientke ni videl. Dekle je umrlo. Starši, ki so izvedeli za potek diagnostike in zdravljenja, zdaj tožijo državo. Sistem pa ostaja nespremenjen. Je Slovenija na pospešeni poti, da se pridruži državam in vodstvom držav, ki na poenostavljen način poskušajo reševati izjemno kompleksne javno-zdravstvene sistemske težave?

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver: »Če lahko naredim za bolnike vse, čeprav mi zaradi bolezni padajo stvari iz rok, zakaj se tudi regulatorji ne bi bolj angažirali?«

Prof. dr. Samo Zver je človek, za katerega lahko mirno trdimo, da živi za bolnike, ki jih zdravijo na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC. Ta oddelek vodi, vendar nikakor ni zgolj predstojnik. Ostaja predvsem zdravnik. In človek, ki mu je mar. Človek, ki razume. To dokazuje s sleherno pedjo svojega življenja, zato je še vedno pripravljen narediti vse, da bi izboljšal možnosti za ozdravitev najtežje bolnih. Pri tem mu parkinsonova bolezen, s katero se spopada, na pot postavlja številne prepreke, vendar ji ne pusti, da bi ga ustavila. Ne popusti in nadaljuje s premikanjem meja.