V minulem tednu sem v torek skorajda pet ur prebila na hodniku urgence ene od splošnih bolnišnic. Ure in ure mukotrpnega čakanja na informacije o nenadno obolelem svojcu, ki je moral ostati na opazovanju, pri čemer je večerno-nočna ekipa s preiskavami poskušala priti do pravih odgovorov, je postala tlakovana s ponavljajočim se korakanjem po prostorih, v katerih se praviloma bije bitka za življenja. Na pojasnila sem morala počakati več kot štiri ure, v tem času pa so se v teh prostorih zvrstili težko bolni, poškodovani, obnemogli posamezniki, ki so z vso potrpežljivostjo, upanjem in zaupanjem čakali na strokovno pomoč. In v tem času se je nekajkrat mimo vseh nas, ki smo – brez izjeme – uporabo zaščitne maske razumeli kot nujno zaščito pred dodatnimi zapleti, vehementno sprehodil moški brez maske, najverjetneje »hišni« vzdrževalec, ki ga polno zaposleno osebje niti ni opazilo. A ostal je opažen med bolniki – kot neokusen poskus neverbalnega revolta, izraženega na povsem neprimeren način, na absolutno nepravem mestu. 

Ta človek me je spomnil na misel, s katero je Bukowski kot ključni problem sveta opredelil preveliko samozavest oziroma glasnost nevednih in prepogosto tišino inteligentnih, ki vztrajno in neumorno iščejo prave odgovore na svoje dvome. Ta slika sveta je namreč boleče podobna številnim odzivom na družbenih omrežjih ali najrazličnejšim neformalnim razpravam v zadnjem obdobju, nenazadnje pa tudi posamezniku, ki si je z vidika lastne nevednosti in neukosti vzel pravico, da morda prenese okužbo na obnemogle – v ustanovi, ki bi jih morala absolutno zaščititi. 

Tudi danes se mnogi, predvsem na račun epidemije novega koronavirusa, ki ji še vedno ni videti konca, vedno znova pritožujejo nad domnevno zlaganostjo podatkov o težavah slovenskega zdravstva, češ da je resnica povsem drugačna: »Kakšno pomanjkanje kadra neki, saj so čakalnice povsem prazne, do zdravnika pa kljub temu ne moreš priti, zdravniki so tako ali tako pozabili na etiko, samo za plače jim gre, vse bi radi sprivatizirali, v zdravstvu je vse ena sama korupcija, mi pa trpimo. In potem nas hočejo še na vsak način cepiti, čeprav je cepivo eksperimentalno in je vse skupaj en blef, kaj potem, če je umrlo toliko ljudi – saj jih nič manj ne umre tudi sicer, le mediji ne pišejo o tem, pa tudi o drugih boleznih ne pišejo, kot da se dogaja samo še COVID, v resnici pa gre za en velik svetovni komplot, za zaroto brezmejnih razsežnosti, ki se ji bomo uprli z vsemi štirimi ...«.

In kakšna je resnica? O njej se lahko vsakdo prepriča sam, tako ali drugače. Morda tudi z vpogledom v resnični vsakdan slovenskega zdravstva. 

Čeprav poznam težave zdravstva in o nujnosti reforme sistema pišem že skorajda tri desetletja, me resnično stanje v zdravstvenih ustanovah vedno znova preseneti. In to ne v dobrem smislu. Delovanje zdravstva namreč še vedno temelji na že davno preživeti zakonodaji in podzakonskih aktih; ureditev je tako zastarela, da slovenski medicini preprosto ne omogoča več stalnega razvoja, ki pa bi si ga slovenski pacienti brez dvoma zaslužili. Obtičali smo v nekakšnem sistemskem medčasju, ki ga je epidemija novega koronavirusa razgalila do obisti. 

Po več kot štirih urah čakanja sem vendarle dobila priložnost za pogovor z urgentnim zdravnikom – medicinske sestre, ki so vozile paciente na preiskave in se vračale, so mu nekajkrat zapored povedale, da (še vedno) čakam. Dolgo, predolgo, brez vsakršnega pojasnila ... In potem sem izvedela veliko, morda preveč – ne le o diagnozi in o nadaljnjih dilemah, ki so jih sprožili odkriti parametri zdravstvenega stanja, ampak tudi o tem, da v bolnišnici ni niti ene proste postelje. Niti ene prazne postelje! In da je v bolnišnici, zlasti v zdravstveni negi, premalo zaposlenih, zato ni mogoče zagotoviti vseh pogojev za kakovostno in varno oskrbo. Da zdravnik kliče v druge bolnišnice, ker bi se rad dogovoril za premestitev, kajti poglobljena obravnava je nujna, pacient si jo zasluži ... 

Na koncu so na urgenci zagotovili zasilno ležišče. Po noči na tem ležišču je sledila premestitev na edino prosto posteljo na kliničnem oddelku, ki ni imel nič skupnega z akutnimi bolezenskimi težavami, v sobo, v kateri so bili skupaj hospitalizirani hudo bolni moški in ženske, v prostorih, ki so, milo rečeno, bolj spominjal na bolnišnico Franjo kot na sodobni hospitalni oddelek.

V naslednjih dneh je bilo z zdravnikom mogoče govoriti le v zgodnje-popoldanskem času, pred terminom, rezerviranim za obisk obolelega svojca; na voljo je bil eno uro, po telefonu. Ves preostali čas je bil vklopljen telefonski odzivnik, ki je z enoličnim glasom sporočal, da se strokovno osebje, kolikor ga je, posveča negi in obravnavi pacientov, zato se ne utegne odzivati na telefonske klice ... In v tej bolnišnici aktualni minister za zdravje takrat, ko utegne, še vedno dela kot zdravnik, kar je nujno, če želi ohraniti licenco za opravljanje zdravniškega dela – po drugi strani pa ostaja v stiku z resničnostjo, ki v političnih vodah lahko zelo hitro dobi zelo izkrivljeno podobo.

Takšno je torej stanje v eni od slovenskih bolnišnic v času, ko se četrti val epidemije SARS-CoV-2 šele najavlja; lahko si le predstavljamo, kaj se bo dogajalo v prihodnje, tudi zato, ker se Slovenci že pregovorno branijo zaščite s cepljenjem, čeprav je ta dokazano in dokazljivo učinkovita. 

Še pred letom dni so bile oči javnosti na globalni ravni zazrte v raziskovalce, v upanju, da bo vendarle kmalu na voljo zdravilo oziroma učinkovita zaščita, ki bo, četudi bi prišlo do okužbe z novim koronavirusom, preprečila najtežjo obliko prebolevanja bolezni COVID; ta lahko človeka pahne v enoto za intenzivno terapijo in mu pogosto pusti resne zdravstvene posledice, vse prepogosto pa povzroči tudi smrt. Zdaj, ko je možnost za zaščito s cepljenjem na voljo, pa se zadržki, dvomi in nasprotovanja množijo skorajda hitreje kot različice tega virusa.

Sprašujem se, kdaj bo pri nas končno zmagala zdrava pamet. Kdaj bo prišel na plan čut za preživetje, ki je dobil temelj tudi v znanstvenih dognanjih, vendar je danes, vsaj tako se zdi, bolj uglašen na politične razprave in kvaziintelektualna razglabljanja kot na znanje in empatijo – kar je v povsem nerazumljivem nasprotju s slovensko dobrodelnostjo in čutom za sočloveka, ki se znajde v stiski. Očitno je, da epidemije oziroma pandemije za zdaj na splošno še vedno ne zaznavamo kot sprožilca pomembnega preobrata v narodovi epopeji, ki bo odmeval še dolgo.

Jasno je, da se je v sklopu aktualnega dogajanja, ki nam je želje, pričakovanja, hotenja in vizije postavil na glavo, bistveno laže oprijeti prve bilke upanja, ki pa ni nujno prežeta z zaupanjem, prej z nasprotovanjem. Zato smo trenutno obtičali v situaciji, ki bo jeseni najverjetneje sprožila razmere, kakršnih si ne želi nihče. O precepljenosti, ki bi zagotovila zadostno zaščito pred kužnim virusom, za zdaj lahko le sanjamo – in v tem trenutku sploh ni več pomembno, kdo je kriv za takšen slab rezultat epidemioloških prizadevanj. Konec koncev politika ni tista, ki ima pri tem prvo besedo; nasprotno, politiki prihajajo in odhajajo, narod pa je tisti, ki ostane in obstane – a le, če tudi posameznik zna prepoznati, kdaj je bolje zaupati tistemu, ki ve, o čem govori, kot tistemu, ki govori veliko in glasno, v resnici pa ne ve in ne pove ničesar.

Komu bomo v prihodnje zaupali, če ne znanosti? Komu bomo verjeli v stiski, ko želimo povrniti izgubljeno zdravje, če ne medicini? 

Zanimivo je opazovati zdravnike in zdravstveno osebje, kako so se v zadnjih letih, ko je v javnosti začela krepiti glas komunikacija na družbenih omrežjih – in ko si vsak, ki se je vsaj približno naučil pisati, vzame pravico soliti pamet znanosti –, zaprli vase. Komunikacije je manj, drugačna je kot prej. Vendar ne smemo pozabiti, da je pravilna komunikacija temelj dobrega odnosa med zdravnikom in pacientom, ki pomaga vzbuditi zaupanje, to pa spodbudi varen prehod iz ujetosti v bolezen na pot zdravja.

A trenutno komunikacija – nasploh v družbi, predvsem pa ta, ki se nanaša na zdravstvo in zdravljenje – ni niti na pozitivni ničli. Prevladuje negativizem, ki se širi iz vseh interesnih por.

Poglejmo primer. Res je, da so tudi pri nas nekateri posamezniki zaradi zapletov pri prebolevanju COVID v zadnjem času potrebovali zdravljenje v bolnišnici – kljub temu, da so pred tem prejeli oba odmerka cepiva. A pri obolelih ni prišlo do življenjsko ogrožujočih zapletov, da bi jih morali zdraviti v enoti za intenzivno terapijo ali da bi jim grozile dolgoročne posledice te bolezni, kajti v konkretnem primeru cepiva zagotavljajo visoko zaščito prav v tem smislu.

Da stoodstotnih zagotovil v medicini – ne pri zdravilih ne pri postopkih zdravljenja in ne pri cepljenju – praktično ni, je znano. A kljub temu vsi prav dobro vemo, da so znanstvena dognanja omogočila izjemen napredek medicine, ki danes rešuje številna življenja, tudi pri boleznih, ki so bile še donedavnega neozdravljive. Nemogoče postaja mogoče, kolikor je to, seveda, v praksi izvedljivo, kajti v Sloveniji so bolniki že vse predolgo ujetniki nedopustno dolgih čakalnih vrst in med čakanjem na strokovno pomoč in ukrepanje se njihovo zdravstveno stanje rapidno poslabšuje. 

Po drugi strani pa je v poldrugem letu, v katerem nam življenje narekuje in omejuje epidemija COVID, vzniknila še ena, vzporedna epidemija – epidemija številnih drugih bolezni, ki so še neodkrite, nediagnosticirane, nezdravljene, obolelim pa se zdravje počasi, a vztrajno poslabšuje. In če se na to stanje ozremo z vidika bolnišnic in tamkajšnjih diagnostičnih storitev, za katere ni dovolj kadra, oprema je večinoma zastarela, prostori, v katerih obravnavajo bolnike, pa že vse predolgo kličejo po obnovi, je jasno, da se bo zdravstvena slika slovenstva v prihodnje poslabšala.

Bo takšne projekcije vsaj nekoliko pomagal sanirati nacionalni razpis za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev v tem in v prihodnjem letu? Ta naj bi pomagal olajšati življenje in izboljšati zdravje 20.578 pacientov, ki so v čakalnih vrstah že nedopustno dolgo. 

Odgovor bo na dlani, prav kmalu. Dosedanji ukrepi na tem področju niso bili kaj dosti učinkoviti, čeprav je bilo obljub veliko, nenazadnje celo o ukinitvi čakalnih dob. Pa Slovenija kaj takega ni dočakala.

Jasno je, da se na sistemske obljube, takšne ali drugačne, ni mogoče zanašati. Dobro pa se je opreti na zdrav razum, ko tehtamo med trditvami znanosti na eni ter pavšalnimi, populističnimi, interesno narekovanimi navedbami na drugi strani. Seveda mora vsak posameznik sam prevzeti odgovornost za svoje zdravje – a tokrat smo se, kot človeštvo že ničkolikokrat v zgodovini, znašli v situaciji, ko je treba znati pogledati tudi širše in ne skrbeti zgolj za lastni interes. 

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.