Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Odločitev državnozborskega glasovalnega stroja, ki bo na današnji izredni seji odločal tudi o kandidaturi red. prof. dr. Valentine Prevolnik Rupel za ministrico za zdravje, glede na razmerja moči med poslanskimi skupinami pravzaprav ni vprašljiva. Ljudje, ki na podlagi lastnih izkustev dobro poznajo težave v sistemu, ki jih je nujno treba odpraviti, pa se predvsem sprašujejo, kaj bo glavni fokus sprememb in ali bodo te tudi v resnici udejanjene. Doslej smo se vse prevečkrat zgolj naposlušali obljub, sistem pa je šel svojo pot. Pacienti so obtičali v čakalnih vrstah, vrata v sistem so vse bolj tesno priškrnjena. Zato nas je zanimalo, kaj o glavnem fokusu sprememb, usmerjenem v družinsko medicino, v kakovost pa tudi v spremembo košarice pravic, menita direktorica področja zdravstvene analitike in ekonomike pri zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Sladjana Jelisavčić in Valentina Prevolnik Rupel.

»Veliko govoriti, preden sploh kaj narediš, zagotovo ni smiselno – prav tega pa smo se v Sloveniji v preteklosti že nagledali in naposlušali. Prevečkrat. Po drugi strani pa je moteče, da vsakršne spremembe in novosti, četudi so te skrbno domišljene, pri nas vedno pričaka 'fronta', ki si ne želi sprememb. Zato sem bil raje tiho – čeprav je težko verjeti, da sem lahko tiho,« je v sklopu jesenskega posveta o zdravstvu na Bledu pojasnil dr. Erik Brecelj, v konkretnem primeru predvsem v vlogi predsednika strateškega sveta za zdravstvo. V sklopu omenjenega dogodka je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nanizal kar nekaj vzvodov, s katerimi naj bi že hudo majavi voz slovenskega zdravstva vendarle potegnili iz sistemskega živega peska, ki ogroža vse – paciente in v zdravstvu zaposlene.