»Dovolj je nestrokovnega, šablonskega in administrativnega zavračanja bolnikov, ki potrebujejo zdraviliško zdravljenje. Dovolj je odločb, pri katerih se zdi, da zdravstvena dokumentacija sploh ni bila temeljito pregledana. Dovolj je ignoriranja mnenj specialistov, ki bolnike spremljajo vrsto let in najbolje poznajo njihovo zdravstveno stanje,« opozarja Simon Petrovčič, bolnik z redko dedno boleznijo vezivnega tkiva – marfanovim sindromom. Ker se tudi kot ambasador bolnikov z marfanovim sindromom ter sorodnimi vezivno-tkivnimi boleznimi že dolga leta zavzema za pravice obolelih in si prizadeva za čim boljšo ozaveščenost o teh obolenjih, je po takšnem (ponavljajočem se) dogajanju, v sklopu katerega »nihče ne prevzema odgovornosti za odločitve«, na ministrstvo za zdravje poslal zahtevek za revizijo oddelka ZZZS. V sklopu revizijskega vpogleda naj bi proučili (ne)utemeljenost zavračanja vlog za zdraviliško zdravljenje v zadnjih letih, s posebnim poudarkom na primerih bolnikov z redkimi boleznimi. 

Trenutno so se torej pod drobnogledom civilne družbe oziroma pacientov znašli pristojni imenovani zdravniki ZZZS; ti odločajo o vlogah za zdraviliško zdravljenje, ki ga obolelim kot pomemben del okrevanja in rehabilitacije priporočijo njihovi lečeči zdravniki.

Ko je zahtevnejša rehabilitacija nujna, pravica do nje pa kljub temu zavrnjena

»Po osmih letih neprestanih bolečin, po številnih pregledih, mnenjih specialistov, po nenehnem prizadevanju, da bi se izognil tveganim operacijam, in med drugim tudi po samoplačniških terapijah sem ponovno doživel zavrnitev predloga za zdraviliško zdravljenje, ki ga je na podlagi navodil specialistov pripravila in oddala moja osebna zdravnica. Predlog je bil utemeljen in podprt z obsežno medicinsko dokumentacijo ter specialističnimi izvidi, vendar zavrnjen – pa ne iz medicinskih razlogov niti zaradi pomanjkanja strokovnih priporočil, ampak zaradi sistema, ki je očitno izgubil stik z ljudmi, ki naj bi jim pomagal,« pojasnjuje Simon Petrovčič.

Ob tem dodaja, da je njegovo »zdravstveno stanje kompleksno in zajema številne težave gibalnega sistema. Prizadeti so kolk, ramenski obroč, celotna hrbtenica, sklepi rok ter številni drugi mali in veliki sklepi. Zaradi obsežnosti težav je zahtevnejša rehabilitacija nujna, saj bi z ustrezno terapijo lahko preprečili tako nadaljnje poslabševanje zdravstvenega stanja kot tudi morebitne zahtevne operativne posege.«

Postopek odločanja končan prej kot v minuti?

Da je imenovani zdravnik ZZZS v Petrovčičevem primeru že v sklopu prvostopenjskega odločanja skrbno pripravljeno in tehtno argumentirano vlogo za zdraviliško zdravljenje zavrnil, ni edini takšen primer. Redko pa se zgodi, da bi se bolniki odločili za revolt, ki zahteva sistemske preverbe obstoječe prakse.

V konkretnem primeru odločitev za zahtevanje revizije temelji na tehtnih pomislekih, kajti, kot pojasnjuje Simon Petrovčič: »Res skrb vzbujajoče je, da je bil postopek odločanja po podatkih revizijske sledi v sistemu zVEM zaključen v manj kot minuti. V tako kratkem času je praktično nemogoče strokovno pregledati obsežno zdravstveno dokumentacijo, ki je bila priložena predlogu.« 

Je pa obrazložitev zavrnitve vsebovala dve strani citiranja členov in predpisov, na katerih naj bi temeljila odločitev za zavrnitev. A Petrovčič je kljub temu trdno prepričan, da »v resnici izpolnjujem pogoje, ki jih ti predpisi določajo. Odločba zato deluje kontradiktorno in ne odraža dejanskega zdravstvenega stanja.«

Zavrnjena je bila tudi njegova pritožba na prvostopenjsko odločitev. »V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je imenovana zdravnica ZZZS podala šablonsko oceno zdravstvenega stanja in celo zapisala, da ni imela vpogleda v ortopedske izvide. Ker se mi je ta navedba zdela sporna, sem za pojasnilo prosil osebno zdravnico. Ta mi je zagotovila, da so bili k predlogu priloženi vsi relevantni ortopedski izvidi – za obdobje zadnjih šestih let,« je za Zdravstveniportal.si pojasnil Simon Petrovčič, ki je vse bolj prepričan, da gre za sistematično, šablonsko zavračanje možnosti rehabilitacije v zdravilišču.

So bolniki res le (še) številke v sistemu?

»Vse pogosteje se zdi, da so pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja le še črke na papirju. Na eni strani so specialisti, ki poznajo bolnika, njegovo diagnozo in potek dolgoletnega zdravljenja – na drugi strani pa komisije, ki o usodi ljudi odločajo za pisalnimi mizami, pogosto brez pravega razumevanja posameznih obolenj in njihovih posledic. Tak sistem potrebuje temeljito revizijo, več transparentnosti in predvsem več odgovornosti tistih, ki odločajo o pravicah bolnikov.«

Ker zdajšnji pristop po njegovi oceni odpira resna vprašanja o strokovnosti, skrbnosti in verodostojnosti odločanja v postopkih odobravanja zdraviliškega zdravljenja, se z aktualno presojo pristojnih na zavodu za zdravstveno zavarovanje preprosto ni mogel (več) niti strinjati niti je vzeti v zakup. 

»Če so bili izvidi priloženi, kako je potem mogoče, da je v odločbi navedeno, da niso bili na vpogled? Takšne okoliščine pri bolnikih ustvarjajo občutek, da dokumentacija ni bila ustrezno pregledana oziroma da se o pravicah odloča površno. Po drugi strani pa je iz informacij številnih bolnikov s podobnimi zdravstvenimi težavami razvidno, da naj bi si bile odločbe, ki zavračajo možnost zdraviliškega zdravljenja, pogosto zelo podobne oziroma skoraj identične. Čeprav natančnih statističnih podatkov nimam, številna pričevanja opozarjajo na sistemski problem, ki zahteva podrobnejši nadzor in preverjanje postopkov. Zato pričakujem pregled postopkov odločanja, pregled odločb, ki zavračajo utemeljenost posameznih vlog, in ugotovitev, ali so bile te odločbe sprejete na podlagi celovite strokovne presoje ali zgolj administrativnega odločanja,« izpostavlja ambasador bolnikov z marfanovim sindromom in sorodnimi vezivno-tkivnimi boleznimi.

Kajti bolniki, kot dodaja Simon Petrovčič, »niso številke v sistemu. Tudi bolniki z redkimi boleznimi so ljudje, ki se vsak dan spopadajo s svojimi zdravstvenimi težavami in si zaslužijo pošteno, strokovno in individualno obravnavo.«

Čakajoč na odgovore in ukrepe pristojnih institucij

Zato je na resorno ministrstvo za zdravje poslal dopis, v katerem opozarja na dogajanje na področju zdraviliškega zdravljenja in obnovitvene rehabilitacije. »Pričakujem odgovore pristojnih institucij ter konkretne ukrepe za zagotovitev strokovnega, transparentnega in pravičnega odločanja o pravicah bolnikov. Bolniki, ki potrebujejo rehabilitacijo, ne bi smeli postati žrtve administrativnih postopkov, temveč bi morali biti deležni obravnave, ki temelji na dejanskem zdravstvenem stanju, strokovnih mnenjih specialistov in skrbnem pregledu celotne medicinske dokumentacije,« trdi Simon Petrovčič.

Po njegovem prepričanju je najbolj skrb vzbujajoče to, »da za takšne odločitve nihče ne prevzame odgovornosti. Ko vlogo za zdraviliško zdravljenje zavrnejo, bolnik izgubi možnost za rehabilitacijo – in ko se njegovo zdravstveno poslabša, odgovornosti ne prevzame nihče.«

Ob tem dodaja: »Verjamem, da se številnim bolnikom dogaja krivica. Tudi meni. Bolezen je težko sprejeti – še manj pa lahko sprejmem, da o zdravljenju in usodi bolnika odloča nekdo, ki zdravstvene dokumentacije sploh ne prebere. Takšen odnos ni le neprimeren, ampak globoko nepošten do ljudi, ki se vsak dan borijo za svoje zdravje. Čas je za več odgovornosti, strokovnosti in spoštovanja do bolnikov. Čas je, da se ugotovi odgovornost in da se takšna praksa končno ustavi.«

Pričevanja bolnikov s podobnimi izkušnjami ...

Simon Petrovčič je pozval tudi druge obolele – tiste, ki imajo podobno izkušnjo –, naj o tem obvestijo ministrstvo za zdravje, da bi »skupaj močnejši« spodbudili odgovornejše, na strokovnih argumentih temelječe odločanje.

Odzivov je bilo, kot pove, veliko. »Prejel sem številna pričevanja posameznikov, ki so se znašli v skoraj identičnem položaju. Težke diagnoze, kronične bolezni, hude poškodbe, vsakodnevne bolečine in omejitve – ki jim sledi odločba, da niso upravičeni do zdraviliškega zdravljenja. In razlog? Zdraviliško zdravljenje naj ne bi pomagalo k izboljšanju njihovega stanja.«

Takšna uradna obrazložitev pa, tako Simon Petrovčič, »odpira resno vprašanje: ali je namen zdravstvenega sistema zdravljenje ljudi ali zgolj varčevanje na njihov račun?«, zato uradne institucije retorično sprašuje: »Če je operacija preveč tvegana, če je fizioterapija omejena na minimum, če so čakalne dobe predolge, zdraviliško zdravljenje pa zavrnjeno – kam ste poslali te bolnike? Kdo je prevzel odgovornost za njihove bolečine, za poslabšanje njihovega zdravstvenega stanja in za izgubo njihove samostojnosti? Kajti bolniki niso strošek. Bolniki so ljudje – ljudje, ki desetletja plačujejo prispevke v sistem, od katerega pričakujejo pomoč takrat, ko jo najbolj potrebujejo. Namesto tega pa mnogi dobijo občutek, da jih je sistem preprosto odpisal.«

Simbolične fotografije: iStock; portret: osebni arhiv

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.