Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Otroška srčna kirurgija je danes, če upoštevamo vse specialnosti, ki so njen nepogrešljivi del, v zadnjih izdihljajih. Za zdaj še deluje, čez dva tedna, ko se odpovedni rok izteče še zadnjemu izmed pediatričnih kardiologov, pa nadomestnih strokovnjakov iz drugih starocelinskih držav ne bo dovolj, da bi lahko zagotavljali nemoteno, neprekinjeno zdravljenje. Otroška srčna kirurgija na Slovenskem v tem trenutku dobesedno teče zadnji krog.
Zdravljenje otrok s srčnimi obolenji se bo, kot nakazujejo danes predstavljene rešitve, tudi v prihodnje odvijalo v Sloveniji. Izjemne okoliščine, v katerih se je znašel program otroške srčne kirurgije, so zahtevale izjemne ukrepe, ki bodo vodili v pospešeno spremembo zakonodaje. Ukrepanje, napovedano danes, je resda pozno, saj je zadnji vlak pri dolgotrajnem in doslej neučinkovitem reševanju tega programa že odpeljal s postaje – a morda bo vendarle učinkovalo. To bo znano najkasneje v dobrih dveh tednih.
»Vse dosedanje vlade so z odlašanjem reševanja nevzdržnih razmer na področju dolgotrajne oskrbe sistemsko kršile pravice starejših, kar se je razvilo v strukturno zanemarjanje tega dela populacije. V času epidemije pa so dosedanje pomanjkljivosti v skrbi za starejše postale še izrazitejše, številke o umrlih v domovih starejših so zastrašujoče,« ob dnevu človekovih pravic opozarja Biserka Marolt Meden, predsednica združenja za dostojno starost Srebrna nit, ki je skupaj s direktorico Amnesty International (AI) Slovenija Natašo Posel ocenila, da so neustrezne priprave na drugi val epidemije v domovih za starejše marsikomu ogrozile pravico do zdravja in življenja.
»Za bolnike z rakom je v Sloveniji, gledano na splošno, dobro poskrbljeno, vendar izzivov ne zmanjka. Med glavnimi je (pre)dolga pot do diagnoze in do začetka specialistične obravnave. Dostop do osnovnega zdravstva je slab, kakovost in varnost se občutno krhata, saj se dogaja, da, na primer, bolnik med prejemanjem onkološkega zdravljenja izgubi osebnega zdravnika. Seveda pomagamo, vendar je nujna sistemska ureditev tega problema, nujna je zagotovitev dostopnosti do primarnega zdravstvenega varstva, ki je vstopna točka v zdravstveni sistem, vendar je zdaj močno okrnjena. Na področju onkologije sistemsko še vedno ni poskrbljeno za celostno rehabilitacijo, bolniki z rakom nimajo na voljo poklicne in zaposlitvene rehabilitacije ... Državni program za obvladovanje raka je sicer odličen, predvideva izvrstne rešitve, tako glede rehabilitacije kot paliativne oskrbe, vendar manjka izvedba.«
Ni pacienta, ki bi, ko potrebuje strokovno pomoč in posvet, stoično prenašal skopi dialog z zdravnikom, ki se je danes bolj kot z bolnikom prisiljen ukvarjati z računalnikom in podatki, ki jih mora vnašati vanj. Da so spremembe nujne, je jasno. Toda kako jih doseči? Kako preseči številne motnje, ki krnijo delovanje zdravstvenega sistema, kako v tej ogromni industriji, v kateri nenehno vznikajo številni kratki stiki, zagotoviti celovite, kakovostne in verodostojne informacije, ki bodo izboljšale tok in povezljivost vseh procesov? Kako izboljšati dostopnost storitev in povečati zadovoljstvo vseh, ki so vpeti v ta kolos? Za omenjene dileme se zdi, da so tako rekoč večne, toda aktualne razmere ne dopuščajo odlašanja z iskanjem rešitev. Tudi o tem je tekla beseda na letošnjem Evropskem zdravstvenem forumu Gastein (EHFG) v avstrijskem Bad Hofgasteinu.
Po najaktualnejših in najodmevnejših dogodkih v slovenskem zdravstvu, ki koreninijo v ljubljanskem UKC, bi lahko sklepali, da ta največja slovenska zdravstvena ustanova po kadrovski plati razpada v prafaktorje in da preprosto ne bo mogla biti kos več kot milijonskemu prilivu bolnikov, ki vsako leto v njej iščejo strokovno pomoč.
Da je zdravstvo in z njim bolniki v stiski, pravzaprav ni nič novega. Problem je v tem, ker se težave stopnjujejo, pravih rešitev, ki bi bile dobre za vse, pa ni. Nasprotno. Otroška srčna kirurgija je že nekaj časa vzorčni primer, ki opozarja na številne podobne medicinsko-organizacijske kazuse, pri katerih pobudo za vzpostavljanje reda privzame politika – rešitve pa še vedno ni, vsaj ne končne. Kaj k temu dogajanju dodaja predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek-Travnik?
Podatki, po katerih naj bi bilo v Sloveniji osem oseb okuženih z angleškim sevom novega koronavirusa, niso resnični – res pa je, da je virus, ki se širi hitreje in je bistveno bolj kužen, že med nami, je na današnji poznopopoldanski novinarski konferenci potrdil Janez Janša, predsednik vlade, ki po odstopu Tomaža Gantarja začasno opravlja tudi vlogo ministra za zdravje. Včeraj so pri nas odkrili prvo osebo, ki je dokazano okužena z britanskim sevom in jo po vsej verjetnosti prej, preden je prišlo do rizičnih stikov, poslali v karanteno.
Bo Samo Fakin novi minister za zdravje? Samo Fakin je zdravnik, ki je našel izziv v menedžmentu. In v tem se brusi že dolga leta – iz celjske splošne bolnišnice, kjer je bil direktor, je prišel na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za generalnega direktorja, od tam v Thermano v Laškem, kjer je bil predsednik uprave, nakar je pred kratkim odšel na svoje, a se še vedno giblje v menedžersko-svetovalnih vodah. In zdaj, v sklopu nove vlade, se je pokazalo, da utegne postati minister za zdravje.
Samo Fakin, kandidat za ministra za zdravje, je v tem tednu podrobno predstavil svojo vizijo članom matičnega parlamentarnega odbora za zdravstvo, ki so z večino glasov prižgali zeleno luč njegovi kandidaturi. Pri predlogih za saniranje stanja v zdravstvu je bil Fakin izčrpen, v prenekateri točki polemičen. Ena takih je, denimo, rešitev za skrajšanje ali celo izničenje čakalnih dob, pri kateri Fakin računa tudi na bistveno večji angažma mladih zdravnikov, specializantov. A mladi zdravniki se z načrtovanimi rešitvami ne strinjajo.
Slovensko zdravstvo že vse predolgo čaka na ključne sistemske spremembe, ki bi že davno morale njegovo delovanje postaviti na sodobne, prenovljene temelje. A doslej se ni zgodilo nič. Reforme ni, nujnih učinkovitih ukrepov tudi ne, vrste čakajočih so vse daljše, oprema v zdravstvenih ustanovah vse bolj dotrajana, medicinski material vedno dražji. Zdravniška skupnost Medikont, o kateri smo na zdravstvenem portalu že podrobneje pisali, opozarja na številne vnebovpijoče anomalije sistema, povezane tudi ali predvsem z javnim naročanjem. Aktualni izsledki so alarmantni.
Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.
Razglasitev ponedeljka (14. avgust) za dela prosti dan – dan solidarnosti nosi v sebi izjemno simboliko, ki pa je bila v prenekaterem primeru več kot očitno nepravilno razumljena. Tako so, denimo, iz določenih bolnišnic že začeli sporočati, da bodo za ponedeljek napovedani rutinski posegi odpadli, bolniki – ti se tudi na tako imenovani rutinski poseg pripravijo, že zaradi osebne logistike, nenazadnje pa tudi zato, ker so bili nanj primorani nedopustno dolgo čakati – pa naj bi bili v kratkem obveščeni glede nadomestnega datuma. Tak pristop v razmerah, v katerih se je znašla Slovenija nasploh, predvsem pa prebivalci v naravni ujmi najbolj prizadetih območij, ki so ostali brez osnovne varnosti, brez imovine, brez strehe nad glavo, preprosto ni sprejemljiv.
Program otroške srčne kirurgije ostaja v Sloveniji, deloval bo kot doslej – pod okriljem UKC Ljubljana, v sklopu Centra za otroške srčne bolezni, ki ga bo treba ponovno ustanoviti, medtem ko Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOSB) po slabem letu dni zapira svoja vrata, ki jih v resnici ni niti še odprl. Po novem bo slovenska medicina v sklopu novoustanovljenega centra sodelovala tako s češkimi kirurgi iz centra Motol kot tudi s hrvaškimi in najverjetneje še z bosanskimi kolegi. O tem je tekla beseda na današnjem zaključnem sestanku, ki so se ga pri ministru za zdravje Samu Fakinu udeležili v imenu UKC Ljubljana generalni direktor Aleš Šabeder in strokovna direktorica prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, iz NIOSB pa vršilec dolžnosti direktorja Brane Dobnikar.
Da je uporaba zaščitnih mask, čeprav doma narejenih, v času epidemije novega koronavirusa absolutno priporočljiva za vsakogar med nami, ki mora zaradi nujnega opravka od doma, pri čemer se ne bo mogel izogniti srečevanju z drugimi ljudmi, je danes potrdil tudi minister za zdravje Tomaž Gantar. To je pravzaprav prva potrditev uradnih struktur na Slovenskem o smiselnosti tovrstnega zaščitnega ukrepa; na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je, denimo, še vedno napisano, da »splošna uporaba zaščitnih mask ni potrebna«.
Veliko je logističnih težav, ki krnijo kakovost in varnost zdravstvene obravnave, številni sistemski kratki stiki vplivajo predvsem na predolge čakalne dobe; posledično marsikdaj prepozen začetek zdravljenja pušča konkretne odtise na že tako ali tako načetem zdravju obolelega, nemalokrat pa do zapletov pride tudi ali predvsem na račun neustrezne komunikacije in odnosa. Razmislek, kako to popraviti, kako izboljšati kakovost in varnost zdravstvene obravnave, ni nov; nasprotno, ta izziv zahteva nenehno dosledno ukrepanje na vseh ravneh, na kar stalno opozarjamo tudi na zdravstvenem portalu. Pa bo pilotni projekt, ki se začenja ta mesec in v sklopu katerega naj bi tudi pacienti pripomogli k zagotavljanju kakovostnejše zdravstvene obravnave, tudi v resnici pripomogel k izboljšavam?
Na aktualni primer zavajajočega oglaševanja na spletu so se odzvali zdravniki Kliničnega oddelka za revmatologijo ljubljanskega UKC.
Revolt zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, odmeva in dobiva tudi celovito sindikalno podporo, v konkretnih zahtevah za udejanjenje standardov in normativov. Medtem ko sindikata Praktik.um in Fides napovedujeta radikalne ukrepe, pa minister za zdravje Samo Fakin po drugi strani ocenjuje, da razmere v zdravstvu v resnici niso tako zelo katastrofalne, kot bi lahko sklepali po odzivih slovenskega zdravništva.
Jules Verne je z romanom V osemdesetih dneh okoli sveta ustvaril pomembno delo, eno od mnogih, s katerimi je kot pionir leposlovnega znanstveno-fantastičnega žanra »pretresal« svoj čas z vizionarskimi napovedmi številnih dosežkov človeštva. Vzporednica z aktualnim dogajanjem je le hipni preblisk, zaznamovan z 80-dnevnim dogajanjem. Pa vendar – točno toliko je Slovenija potrebovala za premaganje epidemije novega koronavirusa, globalnega zdravstvenega izziva, s katerim se je človeštvo srečalo prvič v svojem obstoju. Z neznanko, ki je le streljaj od Slovenije ugasnila morje življenj, medtem ko smo se ji pri nas celovito postavili po robu. Tako hitro, da Slovencem, k sreči, njene usodnosti ni bilo treba občutiti v najbolj boleči obliki.