Mirko Triller, predsednik društva pljučnih in alergijskih bolnikov, ki se je s tuberkulozo na bronhijih moral spopasti že v otroštvu, je v svojem življenju prestal vse omenjene bolezni. A kljub temu ostaja optimist. Kako mu to uspeva? O tem je Mirko Triller podrobneje spregovoril v pogovoru za zdravstveni portal, ki ga objavljamo v sklopu movembra, meseca, posvečenega ozaveščanju o obolenjih, ki najpogosteje prizadenejo moške.
Za moške na splošno velja, da o svojem počutju, težavah in obolenjih ne govorijo radi – zato praviloma k zdravniku pridejo šele, ko je bolezen že napredovala, možnosti za ozdravitev pa so v takem primeru bistveno slabše. Da bi bilo takšnih primerov v prihodnje čim manj, da bi se izboljšala ozaveščenost o opozorilnih znakih organizma, ki zahtevajo takojšen odziv, povezan z diagnostičnimi preiskavami, s postavitvijo diagnoze in zdravljenjem, skrbijo tudi aktivnosti v sklopu movembra in, seveda, stalne dejavnosti združenj bolnikov, ki, skupaj z zdravniki, klestijo tabujevske predznake s posameznih obolenj.
V času, ko sem v povezavi s svojim zdravjem prvič slišal besede kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in astma, mi to ni veliko pomenilo, kajti te kratice in izrazi ne ponazorijo resnične teže bolezni, resnosti diagnoze. Zato je tako zelo pomembno, da bolnika bodisi v ambulanti pulmologa ali osebnega zdravnika bodisi v referenčni ambulanti seznanijo z vzrokom bolezni, s kurativo in preventivo, in mu pojasnijo, kako mora živeti, da se kljub bolezni kakovost njegovega življenja ne poslabša, vsaj ne bistveno.
S pljučnimi boleznimi se spopadam od otroštva. Pred približno 63 leti sem zbolel za tuberkulozo na bronhijih, ki je zahtevala kar dolgo zdravljenje. V bolnišnici na Vrazovem trgu v Ljubljani sem preživel približno pet mesecev. Kasneje nisem imel bistvenih problemov. Bil sem aktiven športnik, smučal, hodil v hribe, igral rokomet ... – dokler se niso začele pojavljati težave, zaradi katerih se mi je zdelo, kot da bi isti hrib, na katerega sem se vzpenjal že od nekdaj, postajal vedno višji.
To sem pripisoval emšu in kadilskim grehom ter se tolažil, češ, to ni nič takega, zaradi česar bi se moral vznemirjati. Toda težave so eskalirale, postajale vedno hujše, zato sem poiskal strokovno pomoč pri specialistu. In ta me je postavil na trdna tla, z diagnozo: KOPB z astmatično komponento. Kasneje so ugotovili še pomanjkanje alfa-1 antitripsina ter emfizem.
A kljub stopnjevanju težav bolezni nisem posvečal posebne pozornosti. Tak pač sem. Upošteval sem vse nasvete zdravnikov, vendar se nisem vdajal bolezni. Nikoli nisem priznal, da sem bolan. Rekel sem si: 'To je mehanska okvara, ki je z normalnim življenjem sicer ne morem premagati, lahko pa z njo uspešno živim.' Ko so kasneje nastopile resnejše težave, so me na predlog zdravnikov Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik uvrstili na seznam za presaditev pljuč. Prvič je ta možnost odpadla, drugič je bila sprejeta.
Nova pljuča sem dobil zelo hitro, prej kot v letu dni. Presaditev je bila opravljena na Dunaju – in takrat sem znova zadihal ...
Zdaj že peto leto po presaditvi pljuč teče izredno hitro in uspešno – upam, da se nabere vsaj še enkrat toliko ... Se pa pojavljajo druge težave, pridružene bolezni – tako starostne kot tiste, ki so posledica mladostnih grehov, stranski učinki imunosupresivov. Vemo, da pri boleznih, ki zahtevajo takšno zdravljenje, pogosto sledijo – pri nekom prej, pri drugem kasneje – zapleti, s katerimi se prav tako spopadam.
Toda življenje sem vedno imel tako rad, da vsakič, ko najhujša težava mine, izkušnjo 'vržem čez ramo' in živim naprej. Pri tem mi je v veliko pomoč delo, ki ga opravljam za društvo. Predsednik društva pljučnih bolnikov sem že 12 let. Zjutraj moram vstati, se urediti in oditi v 'službo' – tako ni časa za lenarjenje, ta dejavnost pa me spodbuja k aktivnejšemu življenju.
Prejemam veliko klicev, izpolnjujem svoje poslanstvo – pomagati. Zgodilo se je že, da so me klicali s klinike in me prosili, če lahko pridem in nekomu, ki se ne more odločiti za operacijo, pomagam tako, da mu prednost take odločitve pojasnim z lastno izkušnjo. Doslej sem prepričal še vsakogar – in vsi so uspešno prestali operacijo.
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
